Markiz de Sade

Jean-Baptiste_François_Joseph_de_Sade»Ta način mišljenja, ki ga imate za pokvarjenega, je moja edina tolažba v življenju; blaži vse moje trpljenje v zaporu, sestavlja vse moje užitke v zunanjem svetu, dražji mi je od življenja samega. Ne moj način mišljenja, način mišljenja drugih je bil izvor moje nesreče. Razumen človek, ki prezira predsodke bedakov, nujno postane sovražnik bedakov; to mora pričakovati in se smejati neizogibnemu. /…/ Ta načela in ti okusi – njihov fanatičen privrženec sem; in fanatičnost v meni je posledica preganjanj, ki sem jih trpel od svojih tiranov. Dlje kot nadaljujejo s svojimi sitnostmi, globlje vkoreninijo načela v moje srce, in javno razglašam, naj mi nihče ne govori o svobodi, če mi je ponujena le v zameno za njihovo uničenje.«

(Sade, Donatien Alphonse François de. Justine, Philosophy in the Bedroom and other Writings. New York: Grove Press, 1965, str. 6)

Odlomek iz pisma, ki ga je svoji ženi Constance napisal markiz de Sade, odlično ponazarja boj, ki ga je vse življenje bil z zatiralsko klasicistično miselnostjo. Tega razvajenega, lahkoživega, vendar v mnogih pogledih genialnega človeka sta namreč njegova trma in temperament nemalokrat pahnila za rešetke raznih zapornih ustanov.

V osemnajstem stoletju je v Franciji prišlo do množičnega zapiranja norcev, beračev in zločincev, ki jih je bilo treba pomesti pod nekakšno preprogo, da niso kazili popolne podobe marljive in moralne družbe. Pojavile so se bolnišnice, ki pravzaprav niso bile drugega kakor »trdnjave zapiranja«. O slednjih v svojem delu Zgodovina norosti v času klasicizma razpravlja francoski filozof Michel Foucault, na katerega je imel Sade velik vpliv. Foucault meni, da je ravno omenjeno zapiranje s svojim poskusom zajeziti »nenaravna« človeška nagnjenja, ki so kipela na dan, povzročilo »enega največjih preobratov v zahodni imaginaciji« (Foucault, Michel. Zgodovina norosti v času klasicizma. Ljubljana: *cf, 1998): rojstvo sadizma. Foucaulta še posebej fascinira prehod iz norca v bolnika, iz česar izpelje svojo teorijo o normalizirajoči oblasti, ki izloči vsakogar, ki odstopa od predpisanih družbenih norm. Natanko takšna oblast je v Sadovem času »nedopustne« oblike seksualnosti varno pospravljala za stene norišnic.

Sade, neustavljiv zagovornik seksualne svobode, je v svojem uporu avtoriteti sodomijo postavil v absoluten posmeh prepričanju, da je seks greh, v kolikor ni namenjen razmnoževanju. Klossowski v svojem delu Sade, moj bližnjik izpostavi, da sodomija smeši dejanje reprodukcije ravno s tem, da ga oponaša. Markizovi liki (tako moškega kot tudi ženskega spola) se ob mnogih priložnostih celo zmrdujejo nad »dolgočasnostjo« heteroseksualnega občevanja in vedno znova poveličujejo sodomijo. Dejstvo, da so pred revolucijo (torej v času, ko je bilo napisanih Sto dvajset dni Sodome) sodomite še sežigali na grmadah, Sadove libertince seveda le še dodatno vzburja.

Sadovi libertinski liki si delijo zelo podobna, praktično enaka načela, o katerih razpravljajo med filozofskimi sekvencami besedila. Pogosto se sklicujejo na naravo, ki kaže popolnoma drugačen obraz kot tisti, ki ji ga je naslikal Jean-Jaques Rousseau. Kontrast med tema dvema naravama brezhibno opiše Laurence L. Bongie v svojem biografskem eseju o Sadu:

»Na začetku je bila narava; ne Rousseaujeva benigna in materinska narava ljubezni in enakosti, temveč hudobna, kruta, neusmiljena narava človeške džungle, ki jo naseljujejo krvoločna hierarhična bitja sle in surove agresije, ki vse zadeve urejajo z oblastnimi razmerji, surovo silo, nasiljem in predatorskim seksom.«

(Bongie, Laurence L. Sade: A Biographical Essay. London: University of Chicago Press, 1998, str. 299)

Sade se zoperstavi oznaki »protinaravno«, ki je v njegovem času pomenila posebno odvratnost, z njo pa so označevali nezakonite oblike seksualnosti kot naprimer homoseksualnost, orgije in celó poroko brez soglasja staršev. Narava, kakršno vidi Sade, razmnoževanje le dopušča, nikakor pa ga ne predpisuje z zakonom. Je neusmiljena uničevalka in hkrati večna ustvarjalka novega. Sadovo razmišljanje je uperjeno proti antropocentrizmu, saj meni, da človek ni večvreden ostalim bitjem; njegovo iztrebljenje bi bilo celo usluga naravi. Med prvimi zakoni narave je uničenje vseh živih bitij, zato moramo po njegovem smrt sprejeti z odprtimi rokami in ob svojem neizogibnem koncu uživati, kolikor je le mogoče. Če naravi pomagamo pri uničevanju, celo služimo njenemu cilju in ji odpiramo nove možnosti za ustvarjanje. Sadova ideja o naravi kot edini stvarnici – s tem pa zanikanje pomembnosti Boga – je povezana tudi s Foucaultovo smrtjo avtorja, marsikateri učenjak pa je Sada povezal tudi z Nietzschejevo smrtjo boga, čeprav ni konkretnih dokazov, da je slednji bral markizova dela.

Iz dejstva, da je Sade več kot trideset let svojega življenja preživel po raznih zapornih ustanovah, najverjetneje izvira njegov večno prisotni motiv ekstremne svobode v zaprtih, težko dostopnih prostorih. Markizova dela se vedno odvijajo na skritih, izoliranih krajih, ki so obenem tudi njegov slonokoščeni stolp. Neželeni pogledi ne morejo vdreti v nedostopne prostore, kar zagotavlja popolno svobodo pri izvajanju najbolj ekstremnih in nepredstavljivih dejanj, ki ne bodo nikoli kaznovana. Njegovi libertinci so tako svobodni, da postanejo sužnji lastnih kapric, katerim morajo nemudoma ugoditi. Tudi sam Sade se pri pisanju lahko posluži kakršnekoli razuzdanosti, ki mu jo narekuje domišljija, pri čemer je podoben libertincem v svojih romanih: na papirju je popolnoma svoboden, obenem pa suženj lastnega pisanja, ki ga zasvojuje kot najmočnejša droga.

Michel Foucault v Sadu vidi pomembno figuro na prehodu iz klasične dobe v moderno, ki je povzročila prevrat med dvema načinoma mišljenja, hkrati pa je markiz po njegovem ključen za začetek strukturalizma, čeprav je njegov jezik še vedno ujet v klasicistični jezik predstave. Besede s koncem klasične dobe nimajo več strogo določenih pomenov, odpre se prazen prostor, ki jim vrne enigmatičnost, prične pa se nenehno raztezanje jezikovnih meja.

Če se torej potrudimo videti globlji smisel pod Sadovimi fantastičnimi skulpturami teles, vidimo, da je bil zloglasni markiz, čigar dela še danes niso izgubila svoje šokantnosti, resnično pomembna figura tako na literarnem kot tudi filozofskem področju. Pokazal nam je, da je seks lahko kreativni proces, pri katerem odkrivamo nekonvencionalne užitke, kar je eden izmed mnogih razlogov, da so njegova dela zanimiva še danes.

Brina Jamnik

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s