Zlata kletka ali kako preživeti v matriarhatu

Napredni španski dramatik Lorca je v svojo dramo Dom Bernarde Alba preslikal podobo hermetičnega španskega ruralnega okolja, kjer so tradicija, čast in družina trije glavni elementi njihovega življenja. Dom Bernarde Alba je zaprta drama, s kopico nastopajočih žensk (v začetnih didaskalijah ni nobenega moškega), kjer pa imajo vse nastopajoče zgolj ploščate značaje in niso psihološko secirane. Formalni nivo dramske strukture prinaša premočrtno dramaturgijo, vsebujočo nekatere elemente atiške tragedije, kot so tejhoskopija in poročanje zunanjih opazovalcev. Vstop moških v dramsko dogajanje je tako omejen na poročanje ˝iz druge roke˝.  Lorca je s svojim delom prestopil dramske okvire takratne evropske dramatike in svetu predstavil položaj žensk znotraj matriarhata. Gre za skupnost brez moškega, saj je ta ravno preminul, žena Bernarda Alba pa se mu – zaradi časti in vrednot prednikov – pokloni z večnim žalovanjem in se zaobljubi asketskemu, skoraj špartanskemu življenju. Lorca moške dramske osebe uvaja le preko dematerializacije dramskega dogajanja, saj se o moških ravnanjih samo poroča. Španski matriarhat je hermetična, strogo zaprta družinska celica, kamor moški nima vstopa; nihče, razen žensk, ne prihaja v onesnažen zrak, poln strupenih plinov vase zaverovanih dvoličnih in licemerskih matron. Ta Albin ˝dom˝ ni hiša v sociološkem pomenu, kjer naj bi se enakopravno in svobodno odločalo o življenjskih vprašanjih; sterilna, neprepustna kletka je, kjer počasi ugaša pol ducata mladih življenj, ki se ne (z)morejo upreti ženski diktaturi, katere samooklicana nosilka je njihova mama. Drama je konkreten odmik od predvsem izrazito vojne tematike – vendarle se piše medvojno obdobje, ki ga ubesedi marsikateri Lorcov pisateljski sopotnik –, saj se spopade z intimo španskega vsakdana, s trpljenjem individuumov, mladih žensk. Vendar na intimno, zasebno atmosfero dramatik implicira tudi zunanje špansko dogajanje, kjer je leta 1936 že močno vrelo in ki se kmalu sprevrže, tako kot življenje znotraj Albinih zidov, v pravo tragedijo.

Španija v tridesetih letih 20. stoletja ni doživljaja feminističnega prebujanja, nasprotno, pod taktirko diktature generala Franca so bili zatrti in kaznovani kakršni koli boji za pravice, še pred njegovim nastopom pa je to mediteransko državo docela okupirala radikalna katoliška miselnost, katere vznike je treba iskati že od časa rekonkviste:

Diktaturam je bilo skupno posebno razmerje med političnim in zasebnim, med javno razsežnostjo in osebno eksistenco. To razmerje se kaže v vlogi žensk med vzponom teh diktatur; v odnosu žensk do prejšnjih avtonomnih ženskih gibanj (ki so v demokracijah še naprej delovala); v paradoksu mobiliziranja ženskih množic v avtoritarnih in totalitarnih državah, kjer so po eni strani ženske napotili v zasebno sfero, po drugi pa odpravili ločitev med političnim in zasebnim, med centralistično državo in civilno družbo. (Bock, 2004, 296.)

Ženske v Lorcovi dramatiki lahko postavimo v španski družbeni kontekst, kjer imajo tradicija, konzervativne vrednote in strah pred etiketiranostjo vodilno vlogo pri vsakdanjem življenju. Leta 1939, ko so slavili Francovo zmago, so skrajni desničarji republikanskim ženskam (nasprotnicam Francovega režima) dejali, da edino poslanstvo, ki ga je očetnjava namenila ženskam, je dom. (Bock, 2004, 312.)

Ženske v Domu Bernarde Alba so tudi univerzalne in jih zlahka prestavimo iz Andaluzije v širši, nezamejen prostor, še posebej, če v fokus obravnave in zanimanja vzamemo ženskost Bernardinih hčera, njihovo nasilno zatrto seksualnost (ki pa kot vulkan udari na plan) in neizogibne posledice tega monstruoznega dejanja. Spolnost je prepovedana, nadzorovana in tudi kaznovana: Za ohranjanje ženske spolne časti ženske poskušajo vzdrževati vtis neomadeževanosti pred poroko, iz česar izvira cela vrsta ritualnih pravil pokrivanja telesa, dokazov devištva na poročno noč, medicinskih popravkov pretrgane deviške kožice, abortusov, detomorov, umorov, samomorov. (Ramšak, 2011, 103.) Četudi v izrazito ženskem okolju – Bernarda prisotnost moških razume kot blasfemijo in najhujši delikt, zato se ustrahovane sestre o njih pogovarjajo samo na skrivaj –, je primorana stagnirati in celo potlačiti svojo ženskost, saj le-to obvladuje in zatira čistunska ženska, patološko zaslepljena z vero, družbenimi normami, predvsem pa s častjo. Častni kodeksi predpisujejo primerno spolno obnašanje za moške in ženske. Bernardina manipulacija s hčerkami, ko se zlaže, da je ustrelila Adelinega ljubimca in s tem posredno tudi ubila hčer, povzroči škodo neslutenih razsežnosti, vendar tudi samomor ni dovolj velik razlog za njeno transformacijo. Če je Ibsenova Nora pred možem skrivala svoje drobne razvade in zadolžnico, Bernarda pred javnostjo skriva črn madež, ki ga je sama ustvarila. Namesto pravega čustvenega žalovanja za hčerko je ob pokojnici prisotno hladnokrvno ukazovanje in takojšnja skrb o morebitnem odvzemu časti, če bi se razvedelo, da je bila neporočena Adela razdevičena. Bernardinim hčeram je odvzeta naravna pravica do poroke, vzgoje otrok; za vedno bodo vegetirale v primežu primarne družine, družine orientacije.

Anita Volčanjšek

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s