ANDREJ TOMAŽIN, Stramorjevi koraki

Prvenec Andreja Tomažina je sprožil precej kritiških ocen v vsej publicistiki, ki pa tudi predvideva, da bo ostal viden in utemeljeno ostaja viden z nadaljnjimi obravnavami. Kaj dodati? V izhodišču gre ponovno izpostaviti domiselno jezikovno polnost in dovršenost besedil, zaradi katere bi si celo dovolili sklep, da so bili Stramorjevi koraki pisani kot prvenec, a se lahko berejo kot klasika. Ta kritika bo skušala izpostaviti nekatere sporočilne momente, ob katerih se zdi, da vprašanje zvrstne opredelitve ali gre za kratko prozo ali roman, ter vprašanje prostora časa in opozicije urbano ruralno, ki so se pojavila v publicistiki, na samo vzdušje zbirke bistveno ne vplivajo.

Tomažinov slog pisanja namreč z večine gradi na atmosferskih učinkih, ki bolj kot dogajanje nakazujejo psihološko stanje slovenskega podeželskega subjekta, ki sam sebe vedno znova reciklira. Večina zgodb zajame precej ozek vsakdanji prizor, kot npr. obisk vaškega lokala, sprehod do avtoceste za prikrito drogiranje, priložnosten seks med vojno, pot v šolo, ki se po navadi sprevrže v nasilen dogodek kot je avtobusna nesreča pijanega šoferja ali brutalen pretep in ugrabitev. A kakšna je ta vsakdanjost ruralnega, ki kulminira v brutalno nasilje? Tomažin kadre gradi z opisi objektne realnosti, vendar pa najbolj jasne označevalce prostora in časa vključuje postopoma, induktivno, tako se bralcu vedno šele z zamikom natančneje razkrije komu, kje in kaj se dogaja, atmosfera, ki zato učinkuje mimetično, pa je že povsem vzpostavljena. Ruralni habitat je v tesni korelaciji s stanjem človeka v njem, kot je odročen, propadajoč in primitiven vaški lokal Montecarlo je tudi njegov subjekt. V skladu s kratkoprozno formo vseeno ne slika celostne in kompleksne podobe podeželskega razreda, osredotoči se na bolj odročne in ekscene primere. Jezik ni prilagojen sami snovi, s prej omenjeno metodo zamika jasnosti prizora in nasičenostjo opisa zahteva počasno in pozorno branje, predajanje subjektovemu zavrtemu stanju psihe, ni pa še izdatno hermetičen, kot se je ponekod pojavilo v kritiki. Počasnost branja je v imenu učinkovanja atmosfere avtor hotel doseči, kot je odgovoril v intervjuju s Tino Kozin za radio Ars. Med drugim nekateri pasusi delujejo celo fantastično preden se izjasnijo, npr. srečanje Milana S. z rojem vešč ter mrtvo svinjo, ob kateri se izkaže, da naj bi bil nekakšen iz incesta (krščanstvo namreč splav prepoveduje) porojen psihofizični defekt, žabji sin ter empat, ki ob dotiku ‘jasnovidno’ oz. ‘jasnočutno’ podoživi spomin živih bitij. Nasilje in smrt, njuni motivi se pravzaprav ponavljajo v variacijah, bistveno določata ves sklop tekstov, zgodbe z mestoma naturalističnim pristopom delujejo skoraj kot kratke grozljivke. Slednje še ne pomeni, da bi jih lahko žanrsko označevali kot groteske ali fantastične zgodbe, saj pisava umerjeno prehaja med različnimi pripovednimi slogi, podobno mehko prehajanje izvede tudi naravni perspektive med vsevedno in ožjo personalno optiko. V celotni zbirki so ponekod krajši stavki postavljeni v oklepaje, a ne predstavljajo nekakšnega vsebinskega kontrapunkta, z redkimi izjemami gre za kratko dodatno pojasnilo oziroma nadaljevanje opisa in bi jih teksti brez razlike lahko pogrešali.

Vzdušje Stramorjevih korakov prežema vseprisotni temni obraza Tanatosa, v složnem koraku z njim se poda pataloški Eros, skupaj se zdita posledica determiniranosti ruralnega človeka z okoljem in časom. Emocionalna zavrtost in identitetna odtujenost subjektov, nezmožnost stika z lastnimi goni in željami kot stika s sočlovekom, se posledično sprevračata v patološko seksualnost in izbruhe nasilja, podedovano iz roda v rod, na kar namiguje misel dečka v avtobusu, če bi znanstveniki odkrili tableto za nesmrtnost, bi bilo podeželje posejano z nebotičniki. Perpetualna inercija ekscesnih primerov kmečkega subjekta je variirana skozi vse zgodbe z izjemo zadnje, zanimiva pa je prispodoba z nespremenljivostjo zvezd, običajno romantičen motiv tu v ravno obratnem učinku, v prizoru zgodbe  11. 3. 1965, ko lik Rusa, po obisku lokalne beznice seveda, pade po s podtalnico poplavljenih koreninah in začne brezplodno streljati v nebo: »Ustrelil je še dva naboja, a v vodo je padel samo eden. Zvezde pa so še kar stale tam, podobno kot on, v nekakšni tekočini, in bile nezmožne premikanja, nezmožne padanja in nezmožne spremembe.«

V večplastni zgodbi Pornai odstopi od ruralnega okvirja, saj je skozi lik akademika tematizirana konsistenca antične in krščanske zlorabe ter licemernega izkoriščanja žensk ter seksualnosti. V vseh zgodbah se na razne načine simptomatično pojavljajo krščanski motivi, tako je implicitno nakazano, da je zavrtost (ruralnega) subjekta, oziroma posledično sprevrženi Eros, kot je v kritiki za Dnevnik nakazala Sandra Krkoč, morda posledica širšega vztrajanja krščanstva na teh področjih. Avtorja s tem sicer ne inkriminiramo tendenčne enoznačne enačbe eksces je enako krščanstvo, dovolimo si le namig, da so nekatere religiozne ideologije del problema odnosa do raznih oblik seksualnosti, splava ter zaviranja gonov in s tem njegovih posledic. V publicistiki so te povezave simptomatično spregledane. Ilustrativen je npr. prizor, ko ugrabljena ne le prostitutka, povrhu še transvestit, Stevi, v navalu besa razbije krščanske ikone s stene svoje jetniške sobe. Poleg  tega avtor aludira, da ji bilo to ujetništvo usojeno: »Bila je še kako živa, a mnogo bolj upognjena, kot bi si želela sama. (Mogoče je bilo tako odločeno že dolgo nazaj.)« Njen ugrabitelj je primer dolgoletno osamelega vdovca, stereotipno totalno odtujenega od sosedov Slovencev, pri Tomažinu pa je ta samost potencirana do patološke sprevrženosti.

Pojav intelektualca med ruralci je iztočnica za primerjavo, sovjetski jezikoslovec Rabinovič sicer gre uresničevat svoj gon ter željo po intelektualnem raziskovanju. Doletijo ga pa podobne zaviralne sile okolja in časa (podobno kot v izhodišču, ko ubogljivo izvaja vlogo artilerijskega častnika v drugi svetovni vojni), ki jih subjekt integrira, ostane mu nemoč pri izdaji knjige, kar povzame v pismu rektorju: »Kot je zapisal Puškin, preživel sem svoje želje, vendar v preživetju ni nič strašnejšega od vedenja, da so želje vseeno nekje bile«. Skratka, Tomažin namiguje, če slehernika v izživetju želja ne zatre religija, ga lahko pa aktualna politika. Akademik Rabinovič prebeži iz Dresdna v München in na koncu zaživi ruralcu podobno usodo, obiskuje motel z ostarelo ljubico dokler ne pristane na cesti v potepuškem propadu in totalni samosti: »In ravno v tem, v tihih nočeh branja in analiziranja grških korenov, sem doumel, da je najboljše možno dognanje živega človeka to, da je sam /…/ Osamljenost se odvija, četudi je ne mislimo, ravno tako kot na z dežjem uborni zemlji kopita zeber udarjajo močno in gromko, četudi v njihovi bližini ni človeškega ušesa, ki bi jih slišalo in s tem podelilo obstoj.«

Ponekod se pojavljajo manjši t.i. postmodernistični  metanarativni vložki, kjer avtor malce nagovori sebe in bralca, a se zdi v tej funkciji ostajajo goli, saj vsebine komentiranega ne sprevračajo niti ne podvomijo v njegovo realnost, prej jo reafirmirajo. Morda nakazuje, da kot se lahko sprevržejo zatrti goni, se torej sprevržejo še poskusi postmodernistične relativizacije. Andraž Mele v kritiki za Koridor Stramorjeve korake, zato in spričo  nagibanja v fragmentarni roman, primerja s Telesi v temi Davorina Lenka, a je razlika v slogu izrazita. Telesa v temi so kontemplativen dialoški razdrobljen tekst s pogosto medbesedilnostjo in drugačnim odnosom do vprašanj postmodernizma, saj Tomažin inertnega subjekta ne poveže s postmodernistično nezmožnostjo velike zgodbe. Morda bi Tomažinovi metafabulativni vložki lahko delovali v smislu, da se je resen postmodernistični dvom v notranjo in zunanjo realnost lahko zgodil le v urbanemu okolju, v okviru literarne obravnave odročnejših in patološko naravnanih področij podeželja pa postane ironičen.

Maja Vrhovac

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s