F. KAFKA: Aktivnost, ki to ni

Kafka1906Franz Kafka, rojen v nemško govoreči judovski družini nemškega izvora, svojega romana Grad ni nikoli dokončal. Dokončna usoda (anti)junakov je tako neznana in prepuščena različnim subjektivnim interpretacijam, vendar branje Gradu vseeno dovolj reprezentativno predstavi protagonista in sistem, v katerem se je znašel. Zopet – kot v avtorjevih drugih dveh romanih, Procesu in Ameriki – glavnega junaka obdaja skrivnostna, temačna atmosfera, v katero je zašel po spletu naključij. Topos glavnega akterja K.-ja, ki vanj vstopi iz nekega drugačno organiziranega in ovrednotenega kraja, je docela hermetičen, za tujce nedostopen, celo mačehovski. V njem – pod težo nelogičnih administrativnih zapovedi, katerih izvrševalci so vsi vaščani – ostane tujec, ki si na koncu (za)želi zgolj tišino.

Neidentificirani protagonist, označen le z začetnico K., v času zime in mraza iz dežele, kjer je pustil svojo družino, vstopi v novo, povsem drugače konstruirano življenjsko okolje. Obljubljena mu je služba zemljemerca, ki mu jo je dodelil sam grof. Kot oseba, ki se je v nov svet podala zaradi gmotnih razmer in želje po boljši prihodnosti tudi pričakuje, da mu bo novi položaj prinesel zadovoljstvo in obenem rešil njegove eksistenčne težave. Vendar, kot se postopoma izrisuje skozi roman, je zašel v docela drugačen svet, kot si ga je predtem naslikal na podlagi (ne)verodostojnega grofovega pisma. Nikoli ne izvršuje funkcije zemljemerca in le navidezno sta mu dodeljena vaška pomočnika brez ustreznih aparatur. A po klavrnem prihodu – katerega vzroke išče v neotesanosti in tujcev nevajenih vaščanov – gre z velikim entuziazmom dalje, saj nikoli zares ne dojame smernic tamkajšnjega življenja. K. je namreč edina moška oseba v dotičnem literarnem delu, ki je na začetku dogajanja še aktivna, željna sprememb, ljudje okoli njega pa so zgolj marionete, s katerimi opravlja bizarna birokratska mašinerija. Vanjo se je kmalu ujel tudi sam, kar pa ne uvidi niti po večih jalovih poskusih, da bi se prebil do bistva svojega prihoda, do gradu. Vas pa ni ustvarjena za izreko dobrodošlice že izrisanemu individuumu, ki v ustaljen vaški ritem prinese ˝zunanje˝ navade. Nihče izmed prebivalcev namreč ne verjame, da lahko K. opravlja delo zemljemerca. Pa ne, ker ne bi imel zadostnih kompetenc, temveč zato, ker ta služba prebivalcem predstavlja prepovedano intelektualnost. Malo mestece ne prenese reorganiziranja, nobenih novosti, ki bi lahko zamajale ustaljeni red, zato tudi ne sprejema prišlekove začetne aktivnosti. Le-ta je povezana z njegovo težnjo po upoštevanju avtoritete, ki naj bi mu z dodeljenim delovnim mestom zagotovila boljši gmotni položaj. A vse je zgolj farsa, katero obvladuje administrativni sistem, ki K.-ja (pri)sili k sizifovemu delu, obiskovanju nižjih in višjih uradnikov, kateri njegov trud izničijo s ponavljanjem ene in iste mantre. Nihče ne prevzame odgovornost za njemu dodeljeno funkcijo zemljemerca, zato ga vedno znova odpravijo k nekomu drugemu, bojda bolj zanesljivemu za ugotavljanje njegovega položaja.

Ob bok – na podlagi že konstituiranega individuuma – se K.-ju v romanu lahko postavi le Amalia, ki v preteklosti ni upoštevala vseh grajskih ukazov. Dekle je zavrnilo s prostaškimi besedami izraženo željo enega izmed višjih uradnikov, da se mu pridruži na večerji. Družba je zato njo in njeno družino izločila. Postali so izobčenci, vaški etiketiranci, ker se je Amalia jasno zoperstavila nasilnemu grajskemu birokratu. Za vse ostale so tovrstni uslužbenci zvesti grofovi posredniki; nedotakljivi, nezmotljivi in edini ljubezni vredni moški. Amalija je storila drugače, z dejanjem negirala absurdno tezo in zato postala zasmehovana. Ugovarjati in biti aktiven v tej družbi, kot je vidno že na primeru K.-ja, pomeni biti zmožen izražati lastne občutke, kar pa lahko škodi ˝ravnovesju˝ vaškega življenja. Oba junaka sta potemtakem s svojo dejavnostjo ogrozila ustaljen družbeni red, zato morata biti čimprej utišana. Če so Amalio zatrli s hudobnimi pogledi in izločenostjo, postane K. pasiven zaradi nedoseženega cilja. Nikoli ne deluje kot zemljemerec, nikoli ne pride do gradu in tudi z grofom se ne sreča. K. omaga, a vseeno ne odide. Na koncu si zaželi le pomladi, nekoliko sonca in svežega vetra, pa je zopet prezahteven. Vas je namreč mrzla in zasnežena celo leto. Vas je mrtva vseh dvanajst mesecev.

Kafka je v ospredje Gradu postavil osebo, ki se je na dolgo pot podala zaradi dosege bistva. K. si prizadeva – nič več in nič manj – zvesto služiti grofovim ukazom in postati zemljemerec v tuji vasi. A nepoznana zemlja mu je sovražna, ne sprejme ga, zato se iz aktivnega iskalca svojega bistva spremeni v vsega naveličanega ˝za vedno˝ tujca, ki je klonil in kateremu je potemtakem namenjena le vloga brezdelnega potepuha. K. – zaradi negostoljubja vaščanov in absurdno zastavljenega družbenega sistema – ničesar več ne stori; kar naenkrat izgubi nadzor nad dogajanjem in se brezciljno prepusti usodi. Hrepeni po razjasnitvi celotne situacije, a so vsa njegova dejanja brezpredmetna, ničeva. K. ne spozna, da svojih ciljev in smisla v tej hladni vasi ne bo dosegel, saj ni dojel bizarnosti birokracije in odtujenosti, ki jo le-ta povzroča. Tako lahko le še postopa po negostoljubni zemlji; vse, kar ima, je svoboda. Pa še ta ga, kakor pravi, omejuje: Hkrati ni nič bolj nesmiselnega, nič bolj obupnega kakor ta svoboda, to čakanje, ta nedotakljivost.

Anita Volčanjšek

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s