Samemu sebi gospodar?

Gospod Puntila in njegov hlapec Matti, drama, nastala izpod peresa enega največjih nemških dramatikov Bertolta Brechta, v svoji srži lucidno skriva perečo družbeno problematiko prve polovice 20. stoletja. Ker pa je to drama o večnih vprašanjih družbene neenakosti in socialnih razlik, se jo torej zlahka aktualizira in transformira v današnji čas. Gospod Puntila je nastal leta 1940, ko je v Evropi divjala vojna vihra, avtor pa se je v tem času – zaradi svojih marksističnih idej in simpatizerstva s komunizmom – preselil iz Nemčije, rodne države. Kompleks večvrednosti, ki si jo posameznik pridobi z višjim družbenim položajem in je tema dotične drame, je mogoče aplicirati na vojno dogajanje, kjer si je močnejši pridobil moč in kult osebnosti ter zapisal trpke strani v evropski zgodovini. Vendar se Brecht omeji na ruralno, hermetično okolje, kjer veljajo drugačna pravila, a na podoben princip; hierarhija je prisotna tudi med preprostim življem, ljudje so socialno separirani in vajeti v rokah drži ekonomsko dobro stoječi človek. Brecht v Gospodu Puntili kritično izriše dogajanje v nekem času, ki pa je akutno in ažurno; razlike med sloji obstajajo tudi v demokraciji, kapital je vse, kar šteje.

Gospod Puntila, naslovni junak, je vaški mogotec, vdovec s hčerko edinko in razcepljena osebnost. Trezen nepošten, hudoben in hladnokrven pooseblja strah in trepet, spet drugič pijan pokaže svoja čustva in človeškost. Ker je bogat in spreskrbljen, uživa status bogatuna, ki se ga vsi boje. Vendar je njegova avoriteta omajana, ko se ves vročičen in pošten vdaja pijači. Alkoholiziran zanika stanovske razlike, se zavzema za pravice kmetov in delavcev ter želi vsakomur pomagati. Pijani Puntila je Brechtov produkt marksističnih idej o enakosti ljudi; s kozarcem v roki je socialist, nekakšen novodobni Robin Hood, ki daje prikrajšanim. A trezen pokaže svoj pravi obraz suroveža, ki zanika vse v pijanosti izrečene besede. Dvojni obraz Puntile je dvoličnost politike; v medijih so politiki polni obljub o boljšem jutri, o socialni državi, v resnici pa jih bolj skrbi lasten bančni račun in nadzor nad prebivalstvom. Tako Puntila bdi nad celotnim vaškim dogajanjem in usmerja kmetijstvo ter gospodarstvo, katerega del postane Matilla, mali človek brez preteklosti. Diametralno nasproten svojemu gospodarju, hlapec ponižno in tiho sprejema naloge, prenaša vse kaprice in ukaze. Tipičen, vdan revež, ki se bori za preživetje. Kakor povsod v hierarhično globoko zaznamovanih družbah: komformizem je posledica borbe za preživetje in redno plačilo bo izvršeno zgolj ob brezpogojni poslušnosti. Tako Matilla počasi in potržpljivo prodira v skrivnosti gospodarjeve hiše, izvršuje ukaze in obenem implicitno podira meje razrednih razlik. Celo gospodarjeva hči mu je obljubljena, kar bi bil popolni pokazatelj brisanja socilanih barikad, a je bila obljuba izrečena v stanju opitosti. Poroke torej ne bo.

Ker v nasprotju s Puntilo Matti ni pijanec, a vseskozi v alkoholikovi bližini, se spomni vseh dejanj in obljub. Postopoma – ko njegov gospod vendarle prestopi vse meje in priredi vaško burko s poroko, ki se pa nikoli ne dogodi – začne hlapec po svoje uveljavljati pravila in red. Prebral ga je, ne zaupa mu več pijanemu, treznega se boji. Matii odide z besedami: Njegovega prebujenja rajši ne tvegam To noč se je tako opil, da mi je proti jutru obljubil, da bo polovico gozda name prepisal, pa pred pričami. Če bo to slišal, bo res policijo poklical. A v ospredju ni alkohol; pijača je zgolj eno nagnito kolesce v zarjaveli mašinerji družbenega sistema, ki na položaj postavi človeka s kapitalom, ne srcem in poštenostjo. Šteje bogastvo, hektarji gozda in njiv ter sposobnost govoričenja ter sprenevedanja. To so parametri, ki omogočajo vzpon po lestvici in udobno nastanitev tam nekje pri vrhu. Kar je vmes in pri dnu lahko uboga in dokaj mirno, a prestrašeno živi, kdor se upira, naj raje odide. Matti je upornik, a z razlogom. Ker ve, da je premeten in zvit, upa na boljšo, nehlapčevsko prihodnost. Puntila ga ovira, Puntila gospodari nad njim, hlapec pa noče več živeti v čredi. Zato se na koncu – v duhu nastajajočih in prebujenih idej o enakopravnosti in svobodi – manifestirajo Mattijeve besede o bližajočem se uporu in reorganizaciji sistema: Čeprav si solzo kdo otre mogoče, ker voda z oljem mešati se noče, je vse zaman, zaman so solze vse: čas je, da hlapci ti obrnejo hrbte! Brž našli bodo v redu gospodarja, ko bodo sami svoji gospodarji.

Smisel upora je torej korenita sprememba; upre se lahko posameznik in tako simbolično zamaje ideale vladajoče ideologije. Ko se bo uprla množica, bo cilj bližje in bolj realen. A tudi danes, ko je dovoljeno tako rekoč vse, se izvaja skriti nadzor, ki manipulira s srenjo. Matilla je zgolj persona, Brechtov enfant terrible, ki je naredil majhen korak, da bi nekoč zaživel po lastnih idealih. Zaradi takšnih so se kresale iskre in netile revolucije, zaradi njih se je za nekaj desetletij vzpostavil sistem s parolo bratstvo, svoboda, edinost. A prav njih je taisti sistem tudi pokopal. Sredstva so zanemarila cilj. Prišla je demokracija. Novi gospodje, stari hlapci? Če se je Matti toliko časa podrejal sistemu in sledil njegovemu moraliziranju, ker se je želel osvoboditi spon vcepljene ponižnosti in žrtvovanja, je uspel vzpostaviti popolno svobodo? Ali je lasten občutek svobode v primežu neke avtoritete že dovolj za absolutno svobodo?

Anita Volčanjšek

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s