Možnost izbire – HUXLEY, Krasni novi svet

howard-coster-portrait-of-british-author-aldous-huxleyOb prebiranju antiutopije kot je Krasni novi svet bralca lahko obide sumljiv in nelagoden občutek, da je zgodovino človeštva že mogoče videti kot eno samo serijo distopij v variaciji. Sicer modernejša podzvrst znanstveno-fantastičnega žanra in reakcija na klasično dediščino utopije, izhaja iz že znanih visoko tehnoloških pojavov in sosledja političnih sistemov 20. stoletja kot (bolj ali manj) totalitarizmov, a jih projicira v prihodnost, da bi jih tam lahko radikalizirala. Razlika s sci-fi deli je v spekulativnem in svarilnem momentu, saj to radikalizacijo predvideva kot potencialno. Oba žanra sta v osnovi družbeno kritična, le da se en obrne v optimistično, drugi v pesimistično smer.

Huxley v svojem kritičnem popisu človeške nature in kulture ne ponuja nobenega izhoda in nobenega optimalnejšega zgleda, skratka niti ene same možnosti izbire več. Osnovna struktura romana privede razmerje med manipulativno elito in podrejeno množico v njegovo ultimativno fiksno potenco. Saj elita izbere v imenu človeštva – vse. Šesto let po Fordu, izumitelju tekočega traku, ducat nadzornikov vodi svetovno državo in vzdržuje fiksno družbeno strukturo s pomočjo kemične manipulacije razvoja zarodkov ter uporabo sugestivnih tehnik kot je hipnopedija (učenje v spanju), Pavlovo klasično pogojevanje… Družina je ukinjena, kompleksna čustva so ukinjena, staranje in strah pred smrtjo ukinjeni, samost, individualizem in kritično mišljenje ukinjeni, umetnost, kot potencialno subverzivna, in razvoj znanosti, ki ne bi bil v funkciji ohranjanja totala, žrtvovani na oltarju Stalnosti. Ohranjena in v totalu nadzorovana pa je razredna razslojitev, spodbujena infantilna kratkotrajna plitka čustva, promiskuitetna spolnost, konzumerizem in večna mladost. Zaradi kemično psihološke manipulacije je torej možnosti pojava upora per se ukinjena.

Huxley je s tem vse simptome družbe, razvite že v tridesetih letih 20. Stoletja, retroaktivno indiciral skozi potencirano fiksacijo družbe, spekulativno razvito v prihodnosti. Potencial antiutopije kot žanra se prej kot v točnosti predvidevanja razvoja družbe (saj je Huxley v 15 let kasnejšem predgovoru h knjigi šel preverjat tudi to) zdi v možnosti družbeno kritičnega pogleda, ki znotraj ekstremov prevprašuje meje etičnega. To obenem tudi pomeni vprašanje razmerja med estetskim in etičnim – je funkcija umetnosti zgolj estetizacija kot njena differentia specifica ali vedno tudi etična opredelitev? Se človek v vseh svojih dejavnostih neizbežno tudi etično opredeljuje? Zdi se, da umetnostni ni mogoče izvzeti, tudi takrat ne, ko se sama načelno postulira za avtonomni estetski eskapizem, se s tem že etično opredeli.

Ravno v tem, ko svojim kemično razplojenim in psihološko pogojevanim kastam odvzame vse možnosti odločanja o sebi, uspešno izpostavi fundament vsakega nadaljnjega etičnega presojanja. Saj je pravica odločanja o sebi vedno soočena z enakovredno pravico Drugega in nujo njunega kolektivnega dogovora. V antiutopiči verziji totalitarne države sveta pa zaradi prikrite vseobsežne manipulacije, ki jo izvaja elita, nastopi stanje fundamentalne ukinitve celotnega diapazona človekovih pravic.

Ob koncu predgovora iz leta 1946 eksplicitno ter lucidno (morda preroško) napoveduje: »Če se ne odločimo za decentralizacijo in uporabo tehnologije kot sredstva za proizvodnjo svobodnih posameznikov, lahko izbiramo le med dvema možnostma: med številnimi nacionalnimi, militariziranimi totalitarističnimi režimi, ki bodo temeljili na grožnji atomske bombe in posledičnem uničenju civilizacije (oziroma vsaj nenehnimi vojnimi stanji), in enim nadnacionalnim totalitarističnim sistemom, ki bo nastal zaradi družbenega kaosa, povzročenega s hitrim tehnološkim razvojem in zlasti atomsko revolucijo, in ki se bo zaradi potrebe po učinkovitosti in stabilnosti prej ali slej razvil v cvetočo diktaturo, kakršna je Utopija. Plačaj in izberi.«

Zanimiva je še primerjava z aktualnejšim Houellebecqovim romanom Možnost otoka. Slednji manj raziskuje radikalizacijo hierarhične oblastne strukture elita – množica, ampak predvidi kloniranje kot posledico moderne obsesije z večno lepoto in mladostjo (zajeta sicer tudi pri Huxleyu), še bolj pa je potencialen v napovedi stopnjevanja totalne odtujenosti teh klonov skozi prevlado elektronske komunikacije. Nič več tipanja, le še virtaulno tapkanje ad infinitum … Vendar Houellebecqov junak ni zmanipuliran, v svojo pogubo, prineseno na pladnju tehnološkega napredka, stopa – sam.

Čeprav je razlika v času med obema deloma že 74 let, se zdi njun anticipatorni potencial še vedno mogoč. Huxleyeva obdelava človekovega odnosa do čustev, tehnologije in potrošništva, lepotnih idealov, umetnosti in humanizma ter oblastnih razmerij, predstavlja pravzaprav mnogo širšo psihologizacijo družbe. V osnovi pa jo je kot antiutopijo mogoče brati kot opozorilo bralcu naj ohranja pridobitve kulture in naj prepoznava svoje možnosti izbire – dokler jo še lahko. Dokler je še možna izbira – upora.

Maja Vrhovac

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s