Marcel Proust

Marcel_Proust_1900»Prisežem, gospodje, biti preveč zavesten je bolezen – resna bolezen,« je v Zapiskih iz podtalja zapisal Fjodor Dostojevski. Marcel Proust, morda najslavnejši hipohonder po Molièrovem Arganu, vsekakor ni bolehal za to vrsto bolezni, čeprav ga je pestila množica drugih.

Ta nežni, uglajeni in pretirano občutljivi gizdalin je za svojo urejeno dandyjevsko zunanjostjo skrival resnega nevrotičnega bolnika, ki se je neprestano gibal na meji nežnosti in krutosti. Bolestno navezan na mater in večno potreben topline je bil že ob najmanjši zavrnitvi sposoben izpod svojih svilenih rokavic potegniti kremplje ter razkriti svojo dvojno naravo, ki je neprestano nihala med ljubeznijo in sovraštvom. Zunanji svet ga je sčasoma živčno razrval do te mere, da se je bil prisiljen popolnoma zapreti vase in se umakniti v slavno sobo, oblečeno s plutovino, kjer je bil popolnoma odrezan od realnosti. Do skrajnega obupa in zmedenosti ga je spravil že najmanjši šum, prevsiljiv vonj ali celo cestni prah.

Hipersenzibilnost, ki je bila prekletstvo za Proustovo zdravje, pa je bila obenem velik blagoslov za literaturo, saj je stvari doživljal z nadpovprečno intenzivnostjo, ki je v njegovi podzavesti že okrog leta 1896 zasejala motive, kateri so se razrasli v razkošno vsebino ene največjih literarnih umetnin vseh časov: romana V iskanju izgubljenega časa (À la recherche du temps perdu, 1913–1927).

Skozi dolgoletno dozorevanje je Proust v roman vdelal marsikateri motiv, ki ga je dotlej v sebi bolestno potlačeval in pretehtaval, za kar je uporabil poseben postopek, pri katerem je zunanjo resničnost pretvarjal v večpomenske notranje podobe in metafore. Težil je po popolnoma novi umetniški obliki, zato se je želel osvoboditi fabule, kar mu je sprva povzročalo nemalo težav. Odrešitev ga je nepričakovano razsvetlila ob požirku čaja, v katerem je bil namočen košček tiste znamenite magdalenice, ki je pomenila rojstvo modernega romana. Proust je navdušeno spoznal, da ima nehotni spomin, ki ga sproži naključni sunek skozi čutne zaznave, moč prodreti v najgloblje usedline misli, ki jih  je nemogoče priklicati z razumskim spominom. Slednji je po njegovem plitek, pomanjkljiv in pretrgan, poleg tega pa se pojavlja vedno v eni in isti podobi. Preteklost, ki jo podoživlja razumsko, se mu zdi povsem mrtva, kot bi pripadala nekemu drugemu človeku. Razliko med razumskim (mémoire volontaire) in nehotnim spominom (mémoire invlontaire) pojasni v prvem delu romana, V Swannovem svetu, kjer zapiše, da je z našo preteklostjo tako kot z dušami pokojnikov, ki so »ujete v kakšnem nižjem bitju, v živali, rastlini ali celo v mrtvem predmetu, in da so za nas izgubljene vse do dneva, ki ga marsikdo nikoli ne dočaka, do dneva, k o gremo po naključju mimo drevesa ali ko dobimo v last predmet, ki jim je ječa. Tedaj vzdrhte in nas pokličejo, in če jih prepoznamo, se čar odčara. Ker smo jih odrešili, so premagale smrt, zato se lahko vrnejo in spet žive z nami.« (Proust, Marcel. V Swannovem svetu. Prevedla Radojka Vrančič. Ljubljana: Delo, 2004. Str. 46)

Proust gre pri svojem navdušenju celo tako daleč, da nehotni spomin označi za edinega, ki nam zmore odkriti resničnost v vsej svoji popolnosti. V Swannu zapiše, da se mu cvetje, ki ga sedaj vidi prvič, ne zdi pristno cvetje. Izgubljeni čas se torej za Prousta ni popolnoma porazgubil, temveč se je usedel globoko v podzavest, od koder se lahko dvigne z naključnimi dražljaji. Zunanjost, ki nas obdaja, prehaja v našo notranjost, medtem ko se naša notranjost s svojimi spoznanji preliva v predmete okoli nas. Meje med telesnim in duševnim so torej tako zabrisane, da jih včasih popolnoma prezremo.

Zanimivo je, da je sodobna znanstvenica Jill Bolte Taylor doživela osupljivo izkušnjo, na moč podobno Proustovim razmišljanjem, ko je počila žila v levi polovici njenih možganov. S tem je odpovedala polobla, ki razmišlja linearno in metodično, nas ločuje od ostalega sveta in energij, ki nas obdajajo ter iz nas napravi posameznike. Aktivna je ostala desna polovica možganov, ki je osredotočena na sedanjost, razmišlja v slikah ter sprejema informacije v obliki gibanja in energij; iz vonjev, okusov, občutkov, zvokov in podob sestavi podobo trenutka. Jill Bolte Taylor vzhičeno opisuje, kako ni mogla več določiti, kje se konča in kje začne; počutila se je gromozansko in povezano z zunanjim svetom. Po njenih besedah je bil občutek prelep, popolna nirvana. Povečala se je tudi občutljivost za čutne dražljaje, ki so bili tako močni, da jih je doživljala kot bolečino. Jill Bolte Taylor si zastavi vprašanje, kako bi bilo, če bi obstajalo stikalo, ki bi ljudem omogočalo uporabljati le desno polovico možganov. Prepričana je, da bi tedaj živeli na precej lepšem in mirnejšem planetu.

Morda leži odgovor prav v Proustovem delu. Slednji namreč ni bil še nikoli bolj relevanten kot v današnjem svetu instantnih resnic, vsiljenih občutkov in spoznanj, do katerih se le še redko dokopljemo sami. Namesto, da bi prišli v stik s svojo lastno realnostjo, se vse preradi zatekamo v tujo. Tako Proustova zajetna mojstrovina poseda na policah in se umika Igri prestolov, čeprav bi nam francoski avtor nedvomno podaril več koristnega. S slednjim se strinja tudi Alain de Botton, ki je celo napisal hudomušno knjigo o tem, kako nam Proust lahko spremeni življenje. Proust nas nauči okušati življenje z večjo intenzivnostjo; če se nam zdi povprečno, je to le zato, ker je takšna njegova podoba. Pristna občutenja se vse pogosteje umikajo navadi, ki po njegovem mnenju le otopi naše čute. Nobene stvari namreč ne občutimo dvakrat enako. Za otroke je vsaka stvar zanimiva in čarobna, saj razum še ni zameglil njihovih občutkov, zato bi se morali zgledovati po njih, vsako stvar občutiti, kot da to počnemo prvič. Marsikdo je namreč že pozabil, kakšno radost lahko prinesejo vsakdanji trenutki, kot je naprimer pihanje milnih mehurčkov, skakanje po lužah ali prva snežinka. Čemu torej ne bi vzeli v roke tega rahločutnega in inteligentnega avtorja ter se z njim podali v iskanje izgubljenega časa?

Brina Jamnik

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s