Intervju z umetnico Ivo Tratnik

O Ivi: https://sl.wikipedia.org/wiki/Iva_Tratnik; http://ivatratnik1.wix.com/iva-tratnik-1

V diplomskem delu si razmišljala o figuralnem in abstraktnem ter zapisala, da te ne zanima iznajdba neke avto-poetike v zgolj estetskem smislu, temveč unikatni konglomerat pogledov neke lastne resničnosti – kako bi svoj konglomerat ob pogledu nazaj opisala danes?

To sem že malo pozabila… Aham, verjetno sem se na akademiji ukvarjala s tem, ker sem se spraševala, kako je možno priti do neznanega, če se dogaja toliko cenzure, že na meji figuralno-abstraktno, to vprašanje je seve zelo zastarelo, moji profesorji so bili namreč visoko modernistični “abstraktni totalitaristi”, kar sem sicer cenila, toliko, da me je za par let konzerviralo v času, no tudi zaradi drugih dejavnikov. Mislim pa, da sem imela mogoče v mislih to, da me bolj zanima odprtost do neznanega, kot namensko utrjevanje neke vnaprej znane forme. Se mi zdi, da se “avtopoetika” zgodi mimo tega, da bi se z njo na tak način ukvarjal… V svojem u-stroju, npr. v malih možganih, že imaš tako ali tako neke vsebine, in ugotoviš, da te neke teme spremljajo, v takšni ali drugačni obliki. Ugotoviš, da pravzaprav že ves čas delaš isto temo, samo da variira, se razvija. Ampak na nek drug način pa se ne rada vnaprej preveč opredelim. Všeč mi je bila recimo izjava Laurie Anderson, ki je rekla, da se nerada opredeljuje, katere zvrsti umetnica je, ker če se preveč opredeli, pride “art police in ji pove, da je prekoračila neko mejo”…

Če ta konglomerat pogledam nazaj, mislim, da sem se v zadnjem času res ukvarjala z mejami, prekoračevanjem in združevanjem: sodelovanje dveh slikarjev na istih slikah, intervencija ljudi v moje risbe na tabli, preizkušanje v performansih s skupino SIVA, sodelovanje najprej v fičo, potem v butoh predstavah od Jean Daniela Frickerja, kjer sem združevala ples in risbo, scenografijo, na Fičo baletu sem za predstavo Parodos napravila portrete, na dogodku Prisotnost prispevala slike, ki so bile kot scenske kulise, potem sem delala eksperimentalne delavnice prevajanja slik v gib: Pollock, Bacon in Max Ernst in surrealistične igre.

No, letos sem nalašč napravila tudi “enomedijsko razstavo” Blanche: Imaginarna džungla. Vem, da je večmedijskost lahko tudi trend, izgovor za površnost ali nuja prekariata. Še vedno cenim ta “zastarel medij” , ki to sploh ni, čeprav sem mu zvesta le na tak, “promiskuiteten” način.

 Leta 2010 te je slikar Marko Jakše povabil k skupnemu slikarskemu projektu, spremni tekst k razstavi (Bojni ples za zbombardirano luno) pa simptomatično navaja dve njegovi izjavi in tvoje nobene – lahko dodaš kaj, kar še ni bilo izrečenega?

Najprej, niti ne vem, če me je povabil. Kot vem je z marsikom že prej poskušal slikat, z mano mu je zgleda nazadnje steklo… Mislim, da je igralo neko vlogo to, da naju je družila neka dosti sorodna imaginacija, “žlahtno bizarna” (kot je rekel Vid Lenard(?)) – predvsem iz mojega časa pred akademijo, moja izvedba pa je bila na nek način nasprotna, risarsko ekspresivna – ploskovna, in ne nazadnje verjetno tudi to, da veliko prenesem, se ne ustrašim zahtevnih situacij, pa tudi to da je moj ego vsaj na videz precej tišji, kot je njegov, mogoče je mislil, da me bo zato čisto z lahkoto obvladal oziroma asimiliral, kot sem pravzaprav nenehno poslušala, pa se na koncu le ni čisto zgodilo, ne vem… Zdi se mi tudi, da je bil zanj preveč utečen v svojem načinu in da je rabil nekoga, ki bi mu “preluknjal sistem”.

V srednji šoli, preden sva se sploh poznala, je bil on nek krajši čas moj vpliv, takrat sem se večidel formirala – morda od tu tudi ta sorodnost – čeprav so možne globlje razlage, vendar sem ga nato za dolgo pozabila, prišli so drugi, pomembnejši vplivi. Verjetno bo naduto, če rečem, da sem risala pri šestnajstih, kot je Marko slikal šele pri kakih par in dvajsetih… No, čeprav sem potem za nekaj let, kot sem že prej rekla, nerazumno otrpnila.

Česa ne piše v spremnem tekstu? Morda to, da so vse osrednje figure na slikah moje? / Od vertikalno podaljšane poraščene Venere, do pihajočih mačk, ki jo napadajo, do jin jang okostij na mikadu, do žarnice in okoli nje plešočih rentgensko osvetljenih bitij, žensk na katere padajo vektorji z lune, sicer iz srednjeveške grafike (Neptun je dodal Marko), do v zraku lebdečih reber velikega bitja, majhnega slačilca kož na prestolu/… / 

Da sem držala osrednjo rdečo nit v temi slik, ker Marko ne drži rdeče niti …  Včasih lahko z eno intervencijo zasukaš sliko v drugo smer, medtem ko nalaganje detajlov, kar je Markova specialnost, strateško lahko dolgo ne naredi nobenega premika, to sta dva komplementarna načina, ki se mi zdi, sta naju dostikrat dopolnjevala. /No, kdaj pa kdaj sta se vlogi tudi zamenjali/… Nekje sem napisala, de je moje poseganje z risbo v perspektivično modelacijo imelo funkcijo “slačenja do kosti” ( ker so bile kosti v glavnem moje )…

Da sem v slike vnesla materialnost z vezenjem, blagom, kuglicami kruha (sicer se je testa in volne se mi zdi spomnil Marko(?), pa sem potem to jaz realizirala), fototapetami /…/

Tega v glavnem ne govorim, zgolj zaradi nekih projekcij v smislu, da je rabil “sužnja”, ki bi mu mešal barve in podobnih namigovanj…

 Nadalje si l. 2012 v risarsko-plesnem in zvočno-kulinaričnem dogodku Tabla obratno ti povabila gledalce naj sodelujejo in intervenirajo. Kako je v tem oziru mogoče govoriti  o moči umetnosti v afektiranju prejemnika oz. kaj je zate estetski doživljaj – zlasti v navezavi na procesualnost dela ter odnos med materialom in idejo (o čemer si razmišljala v magistrski nalogi)?

Galerije pozabljajo, komu so namenjene in služijo predvsem temu, da se tam zbirajo strokovnjaki, ki tam reciklirajo hermetičen jezik in so sami sebi namen. Na navidezno preprost način pa se da prenesti “velike resnice” in na nek način je pomembno, da se sporočilo prenese čim bolj različnim ljudem. S tem pa ne mislim, da je treba znižati “nivo”, ravno obratno. Največkrat je priti v sam proces, v primitivno bazo ustvarjanja, z nesigurnostjo v lastno početje in z napakami vred, za človeka duhovna izkušnja, čeprav ne uporabljam te besede. Menim, da je v tem času pomembno preusmeriti pozornost s fetišizma objektov, in se spomniti, zakaj sploh neke stvari počnemo, kaj je njihov osnovni namen, priti v samo bazo nekega početja. Kasneje sem se sicer seznanila, kaj o tej procesualnosti in participatornosti pravi Bojana Kunst, vse kar se danes dogaja v inštitucijah, galerijah je res hitro lahko sporno, te stvari je potrebno preučiti, jaz sem jih do zdaj še premalo.

Ob razstavi Veščin prah (2011) je Petra Kapš navedla, da aktivirajo čutno dimenzijo estetske izkušnje, zdi se, da je iskanje povezav med vizualnim ter haptičnim oz. kinestetičnim rdeča nit vsega tvojega ustvarjanja?

Res je… Kazalo je celo, da bom kiparka, potem pa sem se vpisala na slikarstvo, verjetno zaradi barv, na likovno akademijo, kjer sem tudi dosti plesala. Tudi pisala sem nekaj malega. Katera koli oblika že, pa je res haptično-kinestetično-vizualno tisto, ki me spremlja, se mi zdi.. Verjetno neka stvar malih možganov, na katero nimam vpliva:)… To je verjetno to, o čemer sem prej govorila, da je neka tema, ki jo počneš hočeš ali nočeš.

Žuželčji  motivi so nekakšen lajtmotiv tvojega opusa, zakaj te fascinirajo? In čemu si nedavni veliko formatni tkaninski kolaž Bogomoljči ples navezala na freskantsko linearno formo Mrtvaškega plesa oziroma motiv memento mori?

Osrednji motiv je zmerom bila takšna ali drugačna telesnost, ker me v slikarstvu najprej pritegne kinestetično oblikovna izkušnja. Barva ji daje energetski naboj, značaj. Oblike so bile do zdaj tako človeških, kot živalskih, kot rastlinskih izvorov, tudi anorganskih… 

V zadnjem času so bile res žuželke… Kar odbija, najbrž tudi privlači? Pri žuželkah je nekaj radikalno tujega… Nasploh me v umetnosti zanima neko preobračanje splošnega konsenza glede lepega. Grdo je po moje največkrat sopomenka za tuje, tuje pa za neznano…

Neznanemu in tujemu se rada približujem z neko pieteto. Najraje se lotim čudaških podrobnosti teh tujih anatomij in jih upodobim kot elegantna, ekscentrična bitja…

Tak bi pomoje moral biti človekov odnos do tujega, ali “tujega”: pozoren, odprt…

Forma slike Bogomolčji tango je “naivna”, res, spominja na slikarstvo “pred razvojem”.  Primitivna oziroma preprosta forma je včasih inteligentnejša od komplicirane… ( Mimo tega, najbolj mi je na primer všeč pesniška forma haiku ).

Motiv memento mori pa ljudje morda po krivem povezujemo z morbidnostjo. V resnici je bližina smrti lahko tudi bližina življenja. Zato je tudi slika razigrana, izraža neko veselje do življenja, skoraj je objestna( živali na njej so npr. kariraste, imajo čipkaste oči, za njihova usta ne veš ali so lačna, ali se režijo v neki nasladi…), a jo pred tem zadrži ta toga, naivna, “egipčanska” kompozicija, se mi zdi .  Če ne bi bila humorna, bi bila ta slika totalno pretenciozna, no, mogoče tudi je:)…

Z zadnjim ciklom slik Blanche: imaginarna đungla si ohranila veliki format in aperspektivičnost, izrazito nova glede na dosedanji opus pa je barvna tonaliteta –  je v kakšnem odnosu s samimi motivi cikla?

Barvna sprememba glede na tkaninske kolaže, ali pred tem, mogoče predakademske slike?  Ne vem, mogoče zamenjava tehnike po eni strani, tik pred tem sem delala tkaninske kolaže, tu z oljem na platno… Po drugi strani se mi zdi, da niso več povsem aperspektivične, vsaj ne toliko kot tkaninski kolaži, mogoče ta vdor “realnega” vnesel malo bolj svetlo-temno modelacijo, kot prej ko sem delala bolj ploskovno? O tem še nisem razmišljala.

Ja, slikam še manjka, za olje rabiš nekaj časa, da res padeš not.

Slogovno te lahko, čeprav seveda svojsko predelano, deloma navežemo na nekatere nasledke modernizma in hkrati dela primitivcev – ali določene sorodnosti med njima nekako presegajo akademske označbe?

Modernizem je, to vemo, kradel iz umetnosti “primitivnih” ljudstev. Ampak to že davno ni več nekaj izven akademskega, modernizem je sam po sebi že dolgo glavna struja na primer ljubljanske akademije, no vsaj bil je, slišala sem, da je bilo par sprememb, odkar sem jaz bila tam. Ne vem, ali na boljše ali na slabše. Nekatera stara znanja so dobra. Akademija bi samo malo bolje morala uravnovesiti novo in staro. Modernizem se zdaj seve obravnava kot simptom evropskega kolonializma, v smislu, da so si Evropejci lastili nekaj, kar je bilo tako ali tako last “primitivnih” plemen, kar je seveda res, vendar so Evropejci kasneje iz tega naredili nekaj precej bolj mentalnega. Hkrati pa je bil zelo pomemben v smislu avtoreferenčnega ukvarjanja s samim medijem, to je njegova pomembna zapuščina. So “mehki” in so “trdi” modernisti. Moji profesorji so bili v glavnem “trdi”, modernistični “totalitaristi”, ti pa s “primitivizmom” v glavnem nimajo več nobene vidne povezave. To je že zelo cerebralen modernizem, ki cenzurira vse”kar leze in gre” (So  bili pa tudi “mehki” modernisti na akademiji.) Na akademiji sem si nekaj časa še celo želela s slikarstvom ukvarjati na tak način, vendar kmalu to zame ni bilo več mogoče. V mojem delu se je samodejno začela spet pojavljat figuralika in še neke druge vsebine, ki tudi niso več zaprte v medij, ki se ukvarja samo s samim s sabo, morda so inspirirane s plesom, recimo s procesualnostjo, dogodkom, participacijo publike. Ukvarjam se tudi z vprašanji, kaj komunicira s sedanjostjo, kaj ne.  Zanima me sodobno slikarstvo, recimo TAL R, Schnabel, Baumgaertel, Weischer, Cecily Brown, Rauch… Verjetno so tudi ti slikarji še vedno “modernisti”( oz. postmodernisti, ki pa jih še vedno zanima materialnost medija ), ampak ne na tak način, kot je “modernizem” obravnaval “visoki modernizem”, ki je verjetno bolj le njegova veja enakovredna drugim vejam, ne pa njegov najvišji dosežek in cilj…

Ok, razložim naj svoj “primitivizem”. Verjetno je moj malo drugačen od primitivizma davnih modernistov, saj sem le otrok risank in stripov. Verjetno so bolj tu povezave z mojo figuraliko. Na le teh, risankah in stripih, sem se formirala preden sem prišla na akademijo in to je ostalo.

Jakše mi je enkrat napisal, da je moje risanje “na žogo in na nož” in to razložil tako, da me vidi dvojno: kot akademko in kot naivko hkrati in da je ta kombinacija redka:)

Večina umetnikov  tudi raziskuje umetnost na sploh – koga vse bi iz raznih zvrsti lahko navedla kot nekakšen vpliv ali navdih, ter zakaj?

Zadnje čase predvsem berem teorijo, trenutno Antiojdipa, več kot slikam. Od umetnosti: Imam pripravljeno, da bom poslušala, kako se sliši les na gramofonu…! Naprej, od muzike, zelo všeč mi je pevka, performerka Camille, ker na zelo fizičen, igriv način eksperimentira z glasom, njeni koncerti so katarzični brez kiča in balasta.. Všeč mi je plastenje v muziki Caribou in Animal Collective, repetitiven ritem, stkan z nenavadnim organskim zvokovjem. Všeč mi je star bend Cocteau Twins, ki je malo z drugega sveta, na primer z neptuna. Pri delu imam raje kako sodobno klasiko, npr. Philipa Glassa, Kronos Quartet in podobno abstraktno muziko, takšna me napravi budno in pozorno, potem šele pred kratkim sem začela poslušat Laurie Anderson, prej mi ni bilo do tega, ker je zelo verbalna, njena muzika je bolj literatura, zdaj mi je zanimiva…Na srečo poznam Boštjana Leskovška, preko njega imam lahko stik z zanimivo muziko,  na primer s Pauline Oliveros…

Od režiserjev se zdajle najprej spomnim Kena Russla, ker sem nazadnje gledala njegov Dante s Inferno, ki nima veze z Alghierijem, ampak s prerafaelitskim slikarjem Dante Gabrielom Rossetijem. Všeč so mi njegovi filmi na splošno, najbrž neka pristnost, kako so sestavljeni, vprašanja s katerimi se ukvarja pa delujejo zelo sodobno, če že ne znanstveno fantastično, čeprav se dogajajo na primer v srednjem veku ali devetnajstem stoletju, se pravi, neka brezčasnost. Eden od mojih najljubših filmov je gotovo Orlando, režiserke Sally Potter, po istoimenskem romanu Virginie Woolf, o osebi, ki živi v mnogih oblikah, tudi kot moški in ženska, skozi mnoga stoletja. Predstavlja mi nek potencialni ideal bivanja osebe, ki vse vidi in doživi skozi svoje metamorfoze. Zelo filozofski film. Plus lepi kadri plus Tilda Swinton plus muzika Philip Glass…

Tale blog me je spomnil na Prousta, kako sem ga imela rada v srednji šoli, ko sem ga brala med urami matematike… Na faksu pa sem v glavnem brala zenovske koane…

Kakšno je tvoje mnenje o aktualni slovenski umetniški sceni, tako na strani avtorjev kot na strani produkcijskih pogojev? In kako je v primerjavi s stanjem v svetu v smislu razmerja med neoliberalnim kapitalizmom in umetnostjo (zlasti v slikarstvu)?

V kratkem se je zgodil pospešen beg možganov v Belgijo, v Berlin. Mislim, da je naša generacija kritična, starejši so se že uveljavili pred krizo, mlajšim tik po akademiji, pa pomaga sistem, ne glede na kvaliteto. Mlajši so iskano blago tudi zato, sistem jim dvorezno pomaga, ker so pač priročna delovna sila, saj bodo zadovoljni z nabiranjem referenc brez plačila. V moji generaciji, tik pred njimi, je uspelo parim, v glavnem so le ti imeli zadosti družinskega zaledja. Ostali, ne glede na talent, so si poiskali druge službe, si ustvarili družine in o njih več ni slišat. Starejši so presenečeni, ker je mlada generacija tako “pasja”. Seveda, lačni smo drugačni… Razmerja v tujini premalo poznam. Vem le, da so blazne razlike v statusu med umetniki. Kdo je »in« in kdo je »out« pa seve odločajo vprašljive pozicije moči. Kuratorji in pa bogataši, ki velikokrat nimajo občutka za svet okoli sebe in tako so med top prodajanimi deli razsekane ogrožene živalske vrste v formaldehidu ali porno šik…

Kar se pa tiče zlasti slikarstva? Vem le, da se le še pri nas tretira kot zastarelo, v resnici je zastarelo samo to vrednotenje. V Leipzigu, Parizu, New Yorku je slikarstvo zelo živo. Zastarelo je prav pojmovanje novih medijev kot nečesa novega. In na živce mi gre, da so ljudje vedno opredeljeni ali za eno, ali za drugo. Meni se zdi razvoj, ohranitev obojega zelo pomembno. Slikarstvo je še zadnje ročno umetniško delo in ima zaradi tega posebno mesto in vrednost v sodobni umetnosti.

Dandanes je umetnikova eksistenca odvisna od novonastalega specifičnega dejavnika sistema, osebe kuratorja, ki je integriral vase več pozicij ter je bistveno povezan z distribucijo denarja – imaš že izkušnje z njimi in v kakšno stanje bo tak sistem produkcijo pripeljal?

Lahko ti povem na primeru Celja, ta mikro primer verjetno dosti dobro ponazori makro: V Celje vsake toliko pride na rezidenco kakšen kurator iz tujine s ciljem napraviti razstavo, ki bo “aktivirala lokalno okolje”. Dobi se celo z vsakim od lokalnih umetnikov. Na koncu napravi razstavo, ki vključuje najbolj preverjena imena slovenske umetnosti, NSK nikoli ne manjka, kakšnemu od lokalnih umetnikov pa na primer ponudi obrtniško delo, ki je potrebno za izvedbo tujega umetnika. Tako je tuji kurator uspešno uporabil rezidenco za še eno referenco v CV-ju.

Kasta kuratorjev se precej razlikuje od kaste umetnikov. Kasta umetnikov je precej bolj socialno nesigurna. Pogovori v kasti kuratorjev se vrtijo okoli oblek, večerij, zelo podobno seriji Seks v mestu. Imajo se vedno bolj sami za umetnike, umetnike pa za podizvajalce njihovih zamisli. Na svoj salonski način se ukvarjajo celo z družbeno angažiranimi temami, velikokrat ker je to popularno.

Ampak potem imaš v tej kasti tudi simpatične, benevolentne ljudi, kot je arhitektka Slavojka Akrapovič, /…/. Pri tem bi seve tudi rada izvzela neodvisne kuratorje,  ti so na nekam podobnem položaju, kot mi. In med temi, ki se ne grebejo samo za svoje položaje, so izjeme, ki te teorije o kastah podrejo ( ali potrjujejo, ali kako se že reče )…recimo Petra Kapš; Ida Hirshenfelder je na primer pred kratkim z nami naredila razstavo v Likovnem salonu v Celju, ravno o temah umetnikovega preživetja v tem sistemu in družbene ekologije. 

Pred kratkim pa je bil pri nas na primer Estonec Tanel Radel, ki ga zanima vse obskurno in ne zahodno. Izobražuje se o državah bivše Jugoslavije.

Marko Stamenković, se trenutno izgublja nekje po Afriki, išče vse kar je tam skrito.

Kam te vleče v prihodnosti oziroma kaj se snuje?

Glede prihodnosti, nerada obljubljam. Imam sicer neko pobožno željo, če ne celo namen, prenehati izpolnjevati birokratske obrazce  glede  štipendij, rezidenc, ki jih potem nikoli ni … Tako da upam, da neka prihodnost BO…

Maja Vrhovac

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s