Na piedestalu manipulacija. Naj živi ljubezen!

Rokokojska drama – predvsem jo zaznamuje ekspresiven, izumetničen jezik in vanj integrirana drama intrig – Triumf ljubezni, se v skladu s precejšnjo pozlato takratnega časa (drama je datirana v leto 1732) ukvarja s vprašanji ljubezni, prevare in političnih manevrov. Zgodba o pretkanosti, naivnosti in iznajdljivosti mestoma spomni na sodoben utrip življenja, kjer – za povzpetništvo in doseg cilja – šteje zgolj lucidno pretkana ter domiselna taktika in (preveč) zaupljiv ˝nasprotnik˝, ki naivno verjame v pojem ljubezni. Drama torej črpa iz (ne)pokvarjene človeške narave, različnih karakteristik, željá, temperamenta in inteligence. Marivaux drzno zareže v sredo višjega sloja, kjer je zavoljo cilja dovoljeno izbrati kakršnokoli sredstvo in kar se zlahka aplicira na današnje politično stanje oz. politični sistem, ki je milje daleč od predikata ˝demokratičen˝. Marivaux se tudi v tem delu ukvarja z vprašanjem boja, povzpetništva in sle po zmagi in občutenju zmagoslavja.

Francoska drama – četudi s precej denotativnim in na videz preprostim naslovom – resda na površju govori o (ne)iskrenih čustvih, ljubezenskih intrigah in hipni (instantni) zaljubljenosti, kar je značilno predvsem za Molièra, vendar se bistvo skriva v namenu oz. smotru delovanja in (ne)reagiranja. Naslov drame je namreč čista manipulacija, poosebljena ironija. Če je klasicističnemu dramatiku pomembna zgradba, z zapletom, vrhom in razpletom, kjer hudobna spletka na koncu spodleti in so njeni akterji zgolj površne karikature brez dobro osnovane psihologije, pa je Marivauxevo zrcalo družbi nastavljeno predvsem iz poznavanja njihovih šibkih točk, katere z velikim apetitom izkorišča pogumni posameznik, ki ima svoj cilj in je v svoji nameri samozadosten, zlorabil pa bo najosnovnejše in človeku najbolj krhko čustvo-ljubezen. V vlogi protagonistke, intrigantne, zapeljive in iznajdljive osvajalke je ženska, nekakšna različica Don Juana, ki pod moško obleko začara in prebudi marsikatero osamljeno srce, da bi prišla do končnega cilja, poroke s ˝pravim˝ izbrancem. Leonida, špartanska princesa, je spreten politik, režiser in konstruktor vsega dogajanja; zbira, prebira, skrbno načrtuje in zvesto uresničuje, kar ji dodatno omogoča lojalna služabnica in človeška (pretirana) zaupljivost, podkupljiva narava in gon po preživetju. Ambiciozna Špartanka namreč napade navidez nedosegljivo in hermetično trdnjavo, v kateri prebiva spočetka hladni in neomajni, z racionalistično filozofijo – v kateri ni prostora za nezemeljske, duševne zadeve – prežet samotar in modrec Hermokrat. Vendar ravno v tej navidezni izoliranosti in nedotaknjenosti tiči dramatikovo bistvo: še tako svojim načelom zvesti posameznik lahko kloni pod bremenom očarljivega, karizmatičnega in zvitega – kar so, konec koncev, karakteristike nekaterih aktualnih političnih veljakov doma in drugod po svetu – igralca, vajenega različnih kostumov, mask in baročnega govoričenja. Gostobesedna, prepričljiva, četudi hinavska in neobčutljiva, kar so naslednje lastnosti vladajočih, Leonida očara in preslepi vsakega, ki ji pride na pot in v družbi lojalne služabnice – vsakemu karizmatičnemu politiku ob strani prav po pasje zvesto stoji nevidna, a pomembna oseba – izvaja svojevrstno gledališko predstavo, kjer stranski igralci služijo zgolj za marionete. Tako hladni, racionalni in samó otipljivemu ter preverljivemu sledeči filozof počasi kloni pod kopico lepo zavitih puhlic o ljubezni, predanosti in povezanosti. Prvič se zaljubi, podleže čarom odlične režiserke in obenem igralke, ki pa Hermokrata izrabi za dosego zaklada, katerega le-ta skriva na svojem odmaknjenem posestvu. Leonida si namreč želi mladega Agisa, filozofovega učenca, mladeniča, v katerega se je zaljubila na enem izmed voajerističnih sprehodov pred ˝napadom˝ na skrito trdnjavo. Da bi cilj dosegla, mora omehčati, začarati in v ljubezen prepričati mladeničevega učitelja, filozofa Hermokrat, njegovo sestro in služabnika, ki živijo v svetu zase, misleč, da so nedotakljivi in v svoji protestantski askezi neobčutljivi za srčne zadeve. Toda ravno spretna igra, takojšnji napad, klobčič laži in osamljena, komplimentov lačna srca ščitijo Leonido pred porazom in ji omogočajo, da prostoročno rovari po posestvu, si izmišljuje zgodbice, vztrajno zapeljuje in koketira ter brezvestno in malodane nečloveško koplje po pozornosti in ljubezni lačnih človeških razvalinah.

Filozof in njegova sestra, stara devica Leontine sta nekakšna čustvena mrhovinarja – ki preobleko ujede nehote dobita ob prihodu mlade Špartanke – željna lepih, izumetničenih besed, saj se tudi pod filozofovo navzven neprebojno krinko nezmotljivega (a v svojih mislih utopičnega) modreca skriva zgolj pozornosti željan in šibkosti poln slehernik. Svet racionalnega, preudarnega in umirjenega je trčil s temperamentnim, strastnim, neustrašnim in predrznim polom, kateri si ga je – četudi manjši in navzven šibkejši – podredil, osvojil, celo zasužnjil. Ljubezen je bila (vnovič) zlorabljena za višji smoter, bogastvo in moč. Princesa je dosegla svojega Agisa, četudi je zanj spletkarila, manipulirala in zraven osvojila (ter ugonobila) – seveda v maniri komedije – še dve nesrečni srci. V imenu ljubezni je pustila vnemar filozofa in njegovo sestro, sama pa hladnokrvno in brezkompromisno ˝pograbila˝ končni iskani objekt, desubjektiviziran pod množico manipulacij in povzpetniških želja. Ledeno hladna je, čistokrvna političarka, ki ne more in ne sme  – ali pa res ničesar več ne (ob)čuti – priznati svojih napak. Agis je zanjo zgolj naslada ob občutenju zmage, njena trofeja, katero bo nagačila ter se z njo bahala.

Triumf ljubezni je vsekakor tekst, v katerem se najde marsikdo, ki pojem dobrega in lepega zlorabi za lastno zadovoljitev in zabavo, ki ne izbira sredstev za dosego častihlepnega cilja in brezvestno manipulira z naivnimi. Tudi slednjih, še vedno, ni malo. Še zmeraj nekaj ljudi prireja triumfe politični eliti-z lastno neumnostjo, namreč. Za njihovo zabavo, naslado, občutenje moči. Bila je Leni, bil je triumf volje, bila je Špartanka in njen triumf ljubezni. Vsako zgodovinsko obdobje skriva različne triumfe, katerih predmet je zlorabljen za doseg ˝višjega˝ cilja. Tudi slovenski – predvsem politični – prostor je (pre)poln raznih ˝zmagoslavij˝, ki še vedno zavajajo podalpski živelj. Popolna manipulacija nasproti lastne zaslepljenosti?

 

Anita Volčanjšek

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s