Mary Shelley: Frankenstein ali Sodobni Prometej

RothwellMaryShelleySem jaz zahteval, Stvarnik, da iz gline
pregneti me v človeka? Te prosjačil,
da iz mraka me postavi v ljubki raj?

(John Milton – Izgubljeni raj, X. 750–753, prevedel Marjan Strojan)

Zgornje Miltonove vrstice sestavljajo pomenljiv epigraf, ki ga je angleška pisateljica Mary Shelley izbrala za svoje znamenito fantazijsko delo Frankenstein. Vprašanje, podobno tistemu, ki ga ob izgonu iz raja zastavi obupani Adam, je namreč nedvomno kljuvalo tudi po možganih stvora Viktorja Frankensteina, ko je bil proti lastni volji vržen nazaj v življenje.

Mary Shelley naj bi bitje imenovala »Adam« že takrat, ko je turobnega poletja v Ženevi leta 1816 zgodbo (ki jo je kasneje razvila v roman) prvič povedala zbrani družbi, ki so jo sestavljali njen ljubimec Percy Shelley, lord Byron in John Polidori. Avtorji so namreč iz dolgočasja ob nevzdržnem vremenu, ki ga je povzročila vulkanska zima, v Byronovi podeželski vili priredili tekmovanje, komu bo uspelo napisati najbolj grozljivo zgodbo. Mary Shelley je bila seveda nesporna zmagovalka, vendar tudi dosežki ostalih avtorjev niso bili zanemarljivi: iz Byronovega fragmenta o vampirskih legendah, ki jih je slišal na svojem potovanju po Balkanu, je Polidori kasneje ustvaril krajše prozno delo Vampir (The Vampyre, 1819), ki velja za začetnika kasnejših romantičnih fantazijskih del o vampirjih.

Po dneh brezplodnega izmišljanja zgodbe je Mary Shelley naposled prevzela fantazija o znanstveniku, ki se drzne postaviti v vlogo stvarnika in mrtvo gmoto sešitih udov obudi v ostudno pošast. Izvor tovrstnih razmišljanj, povezanih z nekromantiko, zelo verjetno leži v travmatični izkušnji, ki jo je pisateljica doživela leto dni pred nastankom prvega osnutka Frankensteina. Dva meseca prezgodaj je namreč rodila deklico, ki ni doživela niti dveh tednov. Mary Shelley v svojem dnevniku presunljivo opisuje sanje o tem, da se je otroku povrnilo življenje, saj ni bil mrtev, temveč le mrzel, zato ga je bilo treba ogreti in zmasirati ob ognju. Ko se je pisateljica zbudila, je bila kruto opomnjena, da dojenčka ni več. Lahko si je predstavljati, da jo je prevzela globoka žalost, morda celo občutek krivde, ob kateri je razmišljala, da bi otroka lahko rešila, če bi le posedovala dovolj znanja. Kljub temu pa je v njenem pisanju prisotno nekakšno sprijaznjenje s smrtjo in zavedanje, da ji tistega, kar je vzela, pač ne moremo več iztrgati iz krempljev – s tem bi namreč kljubovali naravnemu redu.

Poskus pretentati smrt se obrne tudi proti Viktorju Frankensteinu, saj ga njegova stvaritev kljub vloženemu trudu in delu navdaja z nepopisnim gnusom.

»Kako naj bi izrazil tisto, kar sem občutil spričo te katastrofe, kako naj najdem besede, da bi opisal gnusno bitje, ki sem ga ustvaril po tolikšnih skrbeh in naporih? Njegovi udje so bili res lepo sorazmerni, in trudil sem se, da bi podelil njegovim potezam nekakšno lepoto. Lepoto! Za božjo voljo! Njegova rumenkasta koža je komaj za silo skrivala mišice in žile pod seboj. Lasje so bili dolgi in svilnati, zobje biserno beli, vendar je vse to le še poudarjalo ostudne steklene oči, katerih barva je bila podobna barvi bledih očesnih jamic, v katere so bile te oči globoko vgreznjene. Koža obraza je bila nagrbančena, usta so bila pravokotna, ustnice pa skoraj črne. /…/ Opazoval sem ga, ko še ni bil ustvarjen do konca, in že tedaj mi je bil zoprn. Ko pa sem omogočil tem mišicam in tem kostem, da so oživele, je postalo to bitje tako ostudno, da si niti Dante ne bi mogel zamisliti kaj hujšega.«

(Shelley, Mary. Frankenstein. Prevedel Boris Verbič. Ljubljana: DZS, 1995. Str. 50–51)

Najbolj srhljivo dejstvo v romanu je morda to, da nesrečno bitje po svojem obnašanju naravnost presunljivo spominja na zapuščenega ali iznakaženega otroka, zaradi česar vzbuja žalost in sočutje. Zgroženi Frankenstein mu ne nadene niti imena; namesto tega zanj uporablja izraze, kot so »izrodek«, »pošast«, »nestvor« in »nečlovek«, kar zaradi mile narave bitja deluje skorajda kruto. Frankensteinov stvor namreč uživa v lepih in preprostih stvareh kot so cvetlice, pomladno sonce in petje ptic, poleg tega pa je sprva neškodljiv, radoveden in inteligenten ter zelo hitro vpija znanje, ki mu ga je odrekel njegov stvaritelj.

Bitje se nastani v kolibi blizu koče neke družine, kjer se ob skritem opazovanju ljudi nauči govoriti in brati iz knjig, ki jih je nekdo izgubil v gozdu. Te knjige so Goethejev Werther, Plutarhovo Življenje starih Grkov in Rimljanov ter (ne presenetljivo) Miltonov Izgubljeni raj. Slednji naredi na pošast še posebno velik vtis, saj se sprva prepozna v liku Adama, a sčasoma spozna, da ga bolje pooseblja Satan. Zapiski, ki jih je ob odhodu iz laboratorija vzel iz Frankensteinove halje, stvoru razkrijejo grozljivo dejstvo, da je celo slabši od Satana, saj se gnusi še lastnemu stvarniku in je na tem svetu popolnoma sam.

»Preklet naj bo dan, ko sem se rodil! /…/ Preklet naj bo tisti, ki me je ustvaril! Zakaj ste izoblikovali tako ostudno pošast, da ste se celo sami z gnusom odvrnili od mene? Bog je v svojem usmiljenju ustvaril človeka lepega in privlačnega, ustvaril ga je po svoji podobi, jaz pa sem nespodoben posnetek vas, zaradi te podobnosti še groznejši. Satan je imel vsaj vrstnike, druge peklenščke, ki so ga občudovali in spodbujali. Jaz pa sem sam, zaničevan od vseh.«

(Shelley, Mary. Frankenstein. Prevedel Boris Verbič. Ljubljana: DZS, 1995. Str. 127)

Zaradi neprestanih krivic in zavračanj, ki jih v zameno za svojo dobronamernost prejema od ljudi, se Frankensteinovega stvora končno polasti bes, ki podžge odločitev, da bo sejal strah, če že ne more vzbujati ljubezni – natanko tako kot padli angel iz Miltonovega Izgubljenega raja, ki sklene, da je bolje vladati v peklu kot služiti v nebesih. Po Satanovem vzoru se pošast upre svojemu stvarniku in sčasoma pomori vse njegove najbližje, s čimer se Frankensteinu maščuje za prelomljeno obljubo, da mu bo ustvaril družico. Na koncu globoko obžaluje svoja dejanja, saj sta mu sovraštvo in žalost izmaličila sprva sočutno in dobro srce.

Podnaslov romana, Sodobni Prometej, je morda relevanten še danes. Čeprav je Victor Frankenstein na nek način podoben Prometeju, ki je iz nežive ilovice oblikoval prve ljudi, je med njima pomembna razlika; slednji namreč postane skrbni vodja svojih stvaritev in jim razodene vse skrivnosti znanosti in umetnosti, medtem ko iz Frankensteinove »ilovice« vstane nekaj, kar je še najbolj podobno strašnemu golemu iz židovskih legend, znanstvenik pa zanj ne prevzame odgovornosti. Oba se objestno poigravata z nevarnima in nepredvidljivima viroma energije: Prometej z ognjem, Frankenstein z elektriko, oba elementa pa na nek način povrzočita, da vajeti uidejo iz rok. Oba si želita pomagati človeštvu tako, da pretentata bogove oziroma naravo, za kar sta kaznovana.

V današnji zlati dobi znanosti, ko človek dela vedno večje in pogumnejše korake v neznano, je še posebej težko potegniti mejo med »dobrim« in »slabim«. Obsedenost s podaljševanjem življenja nas žene v neumorno iskanje zdravil za vse obstoječe bolezni in barantanje s smrtjo. Priča smo vse hujši človeški sebičnosti in objestnosti do narave, ki jo neusmiljeno izkoriščamo. Ta nas počasi, vendar vse ostreje opominja, da smo šli morda predaleč in kot Frankensteinova pošast pričenja terjati odgovornost za naša dejanja. Upajmo, da se nismo spremenili v sodobne Prometeje.

Brina Jamnik

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s