Dorothy Parker: Iz dnevnika newyorške dame ali kako vreči s prestola malike

Young_Dorothy_ParkerČe lep del pisateljev in literarnih ustvarjalcev svoj navdih najde v družbeno odklonskih likih iz obrobja, Dorothy Parker svoje zavetje najde v t.i. »ameriškem snu«. Odkriva zastore popolnih družin in požrtvovalnih gospodinj, nam predstavi drugo stran družinskega portreta ter notranje bitke posameznikov, ki si, ujeti v težavne in mučne medsebojne odnose, prizadevajo za ohranitev na robu blaznosti. V njenih kratkih zgodbah dobijo glas vse tiste ˝razočarane gospodinje˝, večno samske device, lepotice ujete v kalup družbenih pričakovanj, pijanci in strti ljubimci, ki si za fasadami širokih nasmeškov in v zavetju najnovejših modnih trendov prizadevajo za družbeno anonimnost. Življenje, tudi tisto, ki bi se nemara naključnemu opazovalcu zdelo povsem dolgočasno, vsakdanje in monotono, je polno malih absurdov in nepredvidljivih čustvenih vojn v katerih avtorica najde neusahljiv navdih. Tisto skoraj zevajoče brezno, ki nastane med življenjem, ki ga okrancljanega postavimo na ogled drugim, in skrito realnostjo, ki se skriva pod naborki in volančki, ostaja prostor, kjer se za Dorothy Parker zabava šele prične.

V prvi polovici dvajsetega stoletja, ko je bil kot višek nespodobnosti lahko obravnavano že nekaj tako neznatnega kot strgana podvezica, se je neustrašno lotevala tem kot so splav, družinske disfunkcionalnosti, materinstvo, učinki vojne, rasni stereotipi in diskriminacije. Na oster in humoren način reže krila vsem vase zagledanim, avtokratskim figuram moči in s tem ruši podobe avtoritete, ki jih je večina v času njenega ustvarjanja malikovala in častila. Bogate aristokratinje in dediči, ki predstavljajo ameriško družbeno smetano, tako predstavljajo najljubše tarče njenih ciničnih in pronicljivih zbadljivk.

Torej se nam ob branju Dorothy Parker in ob hitri refleksiji naše lastne družbene realnosti in realnosti dinamike naših medsebojnih odnosov kaj hitro zazdi, da tudi sami živimo v času prohibicije, charlestona, sufražetk in velike gospodarske krize. Dileme, s katerimi se srečujejo posamezniki na drugem koncu atlantskega oceana, ki so pred skoraj stotimi leti tlačili zemljo, so neverjetno podobne, če ne enake našim. Seveda pa se pri tem neizogibno postavi vprašanje, koliko smo kot družba in posamezniki, ujeti v medsebojne odnose, sploh napredovali.

Nedvomno je položaj žensk in manjšin neprimerljivo boljši, rigidne družinske strukture se, kljub stalnemu nasprotovanju nekaterih, na našo srečo rahljajo in spreminjajo. Pri vseh teh družbenih spremembah pa skrbi, ki posamezniku v dolgih nočeh kratijo spanec, ostajajo presenetljivo nespremenjene. »Zakaj me ne pokliče, če je pa obljubil/a, da bo to sigurno storil/a?«, »Zakaj moj zakon/razmerje umira?«, »Zakaj moram biti ravno tukaj, ravno zdaj?«, »Kako bom nahranil/a svoje otroke?« predstavljajo vprašanja, s katerimi se je dandanes nedvomno soočil prav vsak odrasli posameznik.

Na nek presenetljiv način so se mi zdele kratke zgodbe kot neprimerno bolj tankočutne, sofisticirane, uglajene in premišljene različice nadaljevanke, ki so jo pred več kot desetletjem imenovali za izjemno revolucionarno in enkratno. Teme, ki sta jih Darren Star in Candace Bushnell raziskovala v Seksu v mestu, bi se nam tako lahko zdele le kot neke vulgarizirane in osiromašene različice kratkih zgodb Dorothy Parker. Ko tako radi slišimo, da živimo v družbi, ki je obsedena z videzom, kjer so moškim in ženskam postavljeni nedosegljivi standardi izgleda in profesionalnega uspeha, pa s tem pozabljamo na možnost, da so te družbene zahteve v skladu s tehnološkim napredkom mogoče dobile le drugačno obliko. Nedeljske partije bridža ter kvačkarske in knjižne klube, kjer so se obiskovalke dlakocepsko ukvarjale z videzom in razmerji ostalih sodelujočih, so zamenjali virtualni mediji socialnih omrežji, kjer lahko posamezniki svoji skupini prijateljev predstavijo svoja »najboljša nedeljska oblačila« in popolnega moža/ženo, otroka. Potreba ljudi po medsebojnem merjenju in dokazovanju se pri tem ni spremenila, v skladu s tehnološkim napredkom se je spremenil le način izvršitve. Zanimiva pa se mi je zdela tudi primerjava življenja in zahtev na žensko v prvi polovici dvajsetega stoletja in danes. V zadnjem času namreč radi poudarjamo nemogoče standarde, ki naj bi določali (predvsem zunanjost) moderne ženske, pri tem pa pozabljamo idejo gospodinje, ki je prevladovala v prvi polovici dvajsetega stoletja. Ideja ženske, ki živi za svojo družino in moža, je popolna gospodinja, kuharica, snažilka in ljubimka, nedvomno predstavlja ideal, ki je dosegljiv precej težje in od posameznika utegne zahtevati precej večjo žrtev kot tisti šestorček, po katerem tako močno hrepenimo danes.

Lahkoten jezik, satirični prikazi ameriške smetane in zbadljive pripombe tako kot portret popolne družine za seboj skrivajo nekakšno zevajoče brezno. Neskladnost med izgledom in dejanskim stanjem stvari, ki je kot taka močno prisotna tudi danes, tako razkriva pravo vrednost kratkih zgodb Dorothy Parker. Namreč dejstvo, da se za fasado lahkotnih zgodbic in mestoma trivialnih problemov skriva njihova prava veličina in sicer, da na svoj način presegajo čas.

Jerica Šemerl-Harmel

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s