Ko smo rezali tla pod nogami

Svetloba bode skozi pore listov in motri senco. Na tej strani letos ne bo več sonca, je rekel in vrgel zadnji koruznik na prikolico. V nos bodeta podivjana steklena volna in sprej proti mrčesu. Neka soseda je prišla po star, a še vedno lepo ohranjen pograd. Bojda ima veliko otrok. Važno, da jim bo v pomoč. V desnem ušesu zvok treh prepletajočih se potokov, ločim jih po betežnosti in vsakega usmerim v svojo strugo. Mah jih tu in tam zaduši. V levem ušesu zvok vozil, ki čez volane ne vidijo v mojo visečo mrežo. Na jeziku okus kosila, ki še čaka, da zapolni praznino. Vsakemu svojo po svoje. Gnil les je odpadal sam od sebe. Izrečene so bile že stokrat pokazane besede. Zatohlost in preperelost poneseta na rob tisega, kar je pojedel čas. Tanek dotik gotovosti in neskončnosti se spreminja v vonj smole in trdnosti. Preteklost se suši v sedanjost. V rokah se drobi ohišje, zato podpirava prihodnost. Ko oči postanejo prazne, nastopijo mravlje. Iz kota v kot nosijo potrpljenje. Na rji ostajajo odtisi prstov. Ja, tistih s tvojo, mojo, njeno, njegovo, njihovo težo. In v betonu ostaja pritisk stopal. Kdo pravi, da časa ni mogoče prevrteti nazaj?

Tjaša Plazar

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s