“Čudne reči so včasih v knjigah”

by George Charles Beresford, black and white glossy print, 1920
by George Charles Beresford, black and white glossy print, 1920

Iz ust mornarja izhaja naslovna modrost, ki nedvomno povzame čud, ki nas tako množično vleče k pisani besedi. Na zdelanih in obrabljenih straneh se skrivajo skrivnosti in modrosti, ki bi bile brez knjižnega medija za vedno izgubljene in pozabljene. Kot večina pisateljev se tudi angleški avtor Herbert George Wells zaveda pomembne vloge, ki jo beseda igra v družbi. Njegova dela tako za fasado realističnega nosijo bogato simbolno vrednost, ki pa kot taka lahko ostane prezrta. Tako kot se rado zgodi v življenju, se tudi v delih H. G. Wellsa zgodba v večini odvija pod površjem.

Mogoče bi lahko dejali, da je najbolj znan motiv, ki se pojavi v opusu H. G. Wellsa, lik nevidnega človeka, ki pa šele v sredini Zgodbe o nevidnem človeku dejansko dobi ime. Do takrat nam je predstavljen le kot neka brezimna groza, ki ne glede na posledice svojih dejanj tepta in ruši vse, ki se ne pokorijo njegovi volji. Precej nenavaden lik, ki nedvomno postavi v neprijeten položaj tiste, ki radi navijamo za odpadnike in čudake. Na začetku zgodbe se namreč famozni nevidni človek zdi kot nekdo, ki bi lahko zaradi svojega odpadniškega družbenega položaja nemudoma osvojil srca bralcev. Zavržen in osovražen lik, ki tak družbeni status pridobi skoraj izključno zaradi svojega precej nenavadnega videza in rahlo čudaškega obnašanja, predstavi popolne temelje za zgodbo v stilu grdega račka, kjer se odpadnik na koncu prelevi v prelestnega in pravičnega zmagovalca. Že od njegovega prihoda se namreč vaščani, kot sami precej dobro znajo, obremenjujejo predvsem z njegovo nenavadno opravo in z razpoloženjem, ki se upira lažno vedremu, vljudnostno dobrodušnemu načinu delovanja, ki prevladuje med njegovimi sokrajani. Seveda sem si na tej točki ob branju sama močno prizadevala, da bi lahko podprla njegove čudaške igrice in vzgibe, vendar se v knjigah ponavadi dogajajo čudne reči in tiste zgodbe, ki tečejo po predvidljivih in všečnih tirnicah, navadno niso vredne prostora med klasiki.

Lik nevidnega človeka, ki si je še malo prej zaslužil vso simpatijo bralca, tako v drugi polovici knjige predstavlja nekakšnega popolnega sovražnika in negativca. Izkaže se namreč, da izobčeni in preganjani nevidni človek v življenju namreč nima drugega cilja kot brezkompromisno strahovlado, ki naj bi stala na truplih številnih, ki bi se mu drznili postaviti po robu. Ob Griffovem povzetku njegovih preteklih dejanj sem sama občutila kar nekaj jeze; spraševala sem se namreč, zakaj naj bi avtor svoj lik – lik odpadnika in družbenega izobčenca – tudi sam tako odkrito zavračal. Dejstvo, ki sem ga lahko pripisala le nekakšnemu strahu pred neznanim, odklonskim in čudaškim. Pri tem pa sem seveda zagrešila enega glavnih grehov lenega bralca: v svoji jezi sem namreč – precej diletantsko – pozabila na moč simbolov, ki vladajo umetniškemu izražanju.

Stvari namreč nikoli niso tako preproste kot se zdijo. Lik nevidnega človeka namreč predstavlja sinonim za nebrzdani znanstveni napredek. Briljantni mladi znanstvenik Griffin se namreč precej več ukvarja z vprašanjem, kako se bo naredil nevidnega, kot pa z mogoče smotrnejšo premiso ali naj to sploh naredi in zakaj. V doseganju svojega cilja tepta vse, ki mu stopijo na pot in svoje odločitve zagovarja z banalnimi in krožnimi trditvami, ki nikakor ne morejo opravičevati njegovega ravnanja, seveda pa je njemu samemu za takšne višje cilje in smisle precej vseeno. Na koncu namreč prednosti, ki izhajajo iz takšnega znanstvenega napredka, izrabi izključno za doseganje lastnih ciljev in tiransko strahovlado. V podivjanem in samodestruktivnem Griffu, ki si v svoji mladostni zagnanosti postavlja povsem napačna vprašanja in cilje, se tako precej žalostno zrcali človeštvo. Zrcali pa se predvsem tudi strah, ki je spremljal znanstvenike ob vseh večjih znanstvenih odkritjih; na misel mi seveda najprej pride odkritje jedrske energije. Naproti Griffu tako stoji nepredstavljivi strah človeka, ki se zaveda teže svojega revolucionarnega odkritja in spoznanja o grozljivi nedoletnosti človeštva, ki napredek vidi izključno kot način uresničevanja svojih bežnih, spremenljivih in puhlih ciljev.

Jerica Šemerl-Harmel

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s