Roald Dahl in boj proti živim mrtvecem

MTE5NDg0MDU0OTM4MDI3NTM1Ko sem na knjižnični pult nagrmadila zajeten kup Dahlovih knjig, mi ni ušel nekam sumničav pogled knjižničarke. Nikoli ne bom izvedela, ali jo je skrbelo, da me bo pokopala gromozanska gomila knjig, ki sem jo le s težavo spravila v nahrbtnik, ali pa se je čudila nad dejstvom, da jih je bila več kot polovica z otroškega oddelka. Ko se na poti domov nisem mogla upreti živobarvni knjigi Gravža s hudomušno ilustracijo Quentina Blakea in sem se je lotila kar na avtobusu, sem na sebi začutila še več pogledov, podobnih tistemu, ki mi ga je namenila knjižničarka. Mislim, da celo Sadova Juliette, po kateri sem nekoč segla na vlaku, ni vzbujala tolikšne pozornosti.

Za brezobzirno buljenje, ki si ga prislužiš že z rahlim odstopanjem od pastelnega povprečja, mi je sicer kaj malo mar. Prenesla sem že kaj hujšega. Bolj si belim glavo z vprašanjem, zakaj bi morale biti otroške knjige samo za otroke? In zakaj naj bi veljalo za čudaško in celo sramotno, če še vedno (in vedno znova) uživaš v nečem tako hudomušnem, lahkotnem in optimističnem, kot so Dahlove knjige? Še nedolgo nazaj je bilo naprimer mogoče kupiti posebne ovitke za knjige iz sage o Harryju Potterju, s katerimi je marsikateri starš skril zadrego ob tej sramotni vsebini in se pretvarjal, da namesto izredno berljivih dogodivščin mladega čarovnika svoje možgane razvaja s čim letom primernim. Ljudje se na vse kriplje trudijo ohraniti mladosten videz, ob čemer se pogosto sploh ne zmenijo za svojo trohnečo notranjost. Naravnost strašno je videti človeka, ki že pri tridesetih izgubi vso otroškost in radovednost; živi mrtveci se opotekajo med nami in bi najraje ugasnili življenje tudi v tistih, ki ga še vedno premorejo, tako da se pretirano obremenjujejo s tem, kaj je sprejemljivo in letom primerno. Resnično, tako slaba nista bila niti gospod in gospa Gravž, pa čeprav sta bila nemarna stara prdca. Toda to je že druga zgodba. Raje se posvetimo izjemnemu pisatelju, ki je v sebi vse življenje ohranil dragoceno iskrico otroštva.

Roald Dahl je bil karizmatičen in iznajdljiv človek, ki mu je življenje že od rane mladosti na pot postavljalo razne travmatične dogodke. Ob branju njegove avtobiografije se zdi, da so ravno slednji iz njega ustvarili človeka, ki je znal vsak problem rešiti s samozavestjo in zanj značilno hudomušnostjo. Številne peripetije, o katerih beremo v Pobu, Dahlovih avtobiografskih zgodbah iz otroštva, je avtor domiselno vdelal v like in situacije iz svojih del. Za knjigo Charlie in tovarna čokolade se imamo naprimer zahvaliti tovarni čokolade Cadbury’s, ki je učencem v Dahlovem internatu od časa do časa pošiljala pakete različnih čokolad, navdušeni dečki pa so jih morali v zameno oceniti, česar so se lotili nadvse resno in zavzeto. Norveška babica glavnega junaka iz knjige Čarovnice bi bila prav lahko Dahlova resnična babica, saj je bil avtor v Walesu rojeni Norvežan, ki ga je čarobna norveška narava ob vsakih poletnih počitnicah navdihovala s sanjarjenjem o nadnaravnem.

Navdihovale pa so ga tudi manj prijetne reči. Zatiralski in včasih celo sadistični učitelji v britanskih internatih, ki jih je obiskoval mladi Roald, so v njem vzbudili odpor do tiranskih oseb, ki avtoriteto zlorabljajo za to, da druge mečejo v žrelo svojega ega. Še posebej ga je begalo obnašanje ravnatelja in obenem duhovnika reptonske šole, ki je kljub zverinskemu šibanju učencev uspel postati canteburyjski nadškof in leta 1953 celo okronal kraljico Elizabeto II. »Če bi bila ta oseba, sem si kar naprej ponavljal, res eden božjih posrednikov na zemlji, potem mora biti pri vsej tej zadevi nekaj hudo narobe,«[1] razmišlja Dahl. Ni se torej čuditi ob dejstvu, da je pričel upravičeno dvomiti o veri in avtoritetah. Zato so liki, kot so Matildina zloglasna ravnateljica gospa Volovškar, podlasičji gospod Pelin ali proti vsem nastrojena Gravža, komično pretirane slike ljudi, ki nimajo lastnosti, zaradi katerih bi bili spoštovanja vredni, kljub temu pa z užitkom tlačijo šibkejše in si s tem vzbujajo občutek superiornosti. »Ne maram majhnih ljudi,« hruli gospa Volovškar.

     »Majhnih ljudi sploh ne bi smeli gledati. Morali bi jih skrivati očem v škatlah, kakor lasnice in gumbe. Pri najboljši volji ne razumem, zakaj otroci potrebujejo toliko časa, da odrastejo. Mislim, da počnejo to zanalašč.«
     Tedaj se je oglasil še en izjemno pogumen fantič iz prve vrste: »Ampak svoj čas ste gotovo tudi vi bili majhen človek, kajne, tovarišica Volovškar?«
     »Nikdar nisem bila majhna,« je zapuhala. »Že vse življenje sem velika in ne razumem, zakaj drugi ne morejo biti takšni.«[2]

Takšnim tiranom se po robu postavljajo Dahlovi junaki, ki so vedno otroci; če ne po letih, pa zagotovo po duši. So tiste vrste ljudje, ki pomagajo drobcenim živalim. So ljudje, ki nekaj ukrenejo. So vedoželjni in iznajdljivi, kar jim omogoča, da uspejo premagati svoje nasprotnike. Za kontrast so jim nemalokrat postavljeni objestni in razvajeni smrkavci, v katerih so starši ubili sleherno hrepenenje, tako da so ugodili vsaki njihovi želji. Kljub dobrim namenom so na ta način vzgojili zdolgočasene in večno nezadovoljne otroke brez domišljije, ki so v današnjem času žal vedno pogostejši, nemalokrat pa (prezgodaj) odrastejo v prej omenjene žive mrtvece. Najučinkovitejša orožja proti tej vrsti zombijstva so po Dahlu drznost, spoštovanje tistih, ki si to zaslužijo in mišljenje izven okvirjev, ki vedno prinese domiselno rešitev. To odlično pokaže tudi s svojimi Odvratnimi rimami, v katerih na glavo postavi pravljice bratov Grimm, ki so bile že v osnovi napisane z namenom zastrašujočega vcepljanja moralnih vrednot.

Poleg mnogih drugih odlik so Dahlove knjige izvrstno branje tudi zaradi pisateljevega igrivega in na videz popolnoma lahkotnega sestavljanja novih besed. Kadar angleški besednjak zanj ne premore dovolj ekspresivnosti, preprosto skuje nove besede. Uživamo lahko v izrazih, kot so (v mojem poskusu prevajanja) pogubostrofen, gobcoširjenje in gnilavžen, nekatere druge Dahlove skovanke pa je Bogdan Gradišnik spretno prevedel v veščofil, zamencorititi in zdruskati. Spoznamo celo nove živalske vrste, kot so rakožer, blebetec, brizgetač in mačjeskok.

Kogar še vedno nista prepričali izredna kvaliteta in tipično angleška humornost Dahlovih otroških knjig, lahko zavije na odrasli oddelek in si privošči njegove srhljive kratke zgodbe, ob katerih ne bodo razočarani niti ljubitelji Edgarja Allana Poeja. In če ga ne zadovolji niti to, se naravnost požvižgulim na njegovo mnenje.

Brina Jamnik

[1] Dahl, Roald. Poba: zgodbe iz otroštva. Prevedla Slavica Jesenovec Petrović in Borut Petrović Jesenovec. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1997. Zbirka Sledi. Str. 141

[2] Dahl, Roald. Matilda. Prevedel Bogdan Gradišnik. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1993. Zbirka Domen. Str. 124

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s