T. S. Eliot. Neraziskani »kontejnerji« nepesniškega, začutene misli in objektivni korelativ.

T. ST.S._Eliot,_1923. Eliot je bil učitelj mnogim, med drugim našemu znamenitemu pesniku Tomažu Šalamunu, ki je v zbirki Poker leta 1966 v Hommage kapi stricu Gvidu in Eliotu zapisal: »Pred dvema dnevoma je umrl Eliot/ moj učitelj«. Bil je zgled naprimer tudi dramatičarki Sarah Kane, ki je svojo predzadnjo dramo Skomine[1] napisala po zgledu njegove Puste dežele (1922). Robert Giroux[2] je ob njegovi smrti dejal: “The world became a lesser place.[3] Igor Stravinsky pa: “Not only as a great sorcerer of words but as the very key keeper of the language.” (prav tam, op.3)

Za lažje razumevanje Eliotove poezije povejmo najprej, da je bil Eliot globoko religiozen človek, ampak zaradi težnje po univerzalnosti izraz osebne vere v njegovih pesmih izgublja zasebnost in posebnost. Odločno je zanikal, da mora bralec, ki ni veren, s pesnikom deliti njegovo vero. Kot kristjan je menil, da je človek v času, v katerem deluje, in v večnosti, zaradi katere deluje. Kristjanova naloga je odkupiti, zveličati čas, ki je sedanjost.

Eliot je leta 1948 prejel Nobelovo nagrado. Ob njej so izpostavili njegovo izjemno filozofsko šolano inteligenco, zmožnost, da neprestano postavlja v pretres pereča vprašanja z intelektualnega in estetskega področja, kot tudi izrvrstno prevpraševanje vprašanj svojega časa, pa tudi ustreznost in izpiljenost izražanja. »Čeprav je o sebi govoril, da je tradicionalist in mu je tradicija res pomenila bistveno kvaliteto, je bil hkrati eksperimentator, ki je tudi s tradicijo eksperimentiral, jo prevratno na novo vrednotil, ko jo je vključeval v eksperiment svoje poezije, poezije, ki je bila eksperiment v najglobljem smislu, kajti od začetka do konca je bila prizadevanje odkriti, ubesediti stisko modernega človeka na tej stiski adekvaten način, povedati tako, kot se edino lahko ta stiska izrazi sebe kot stiska, v jeziku svoje stiske.« (Eliot, 1982: 137) Tradicija je bila zanj živ organizem, ki obsega preteklost in sedanjost v nenehni medsebojni interakciji. Njegova poezija pa je pravzaprav poezija, ki govori o poeziji 20. stoletja in si je kot taka prizadevala za reprezentacijo kompleksnosti sodobne civilizacije, ki se kaže skozi jezik. Zavračal je družbeno funkcijo poezije. Dolžnost pesnika po Eliotu je le posredna naravnanost k bralcem, direktna dolžnost je naravnana konkretno k jeziku – da se ohrani, razširi, izboljša.

Taufer (tudi prevajalec pesmi) v spremni besedi k Eliotovi poeziji v zbirki Pesmi iz leta 1982 izpostavlja, da je Eliot o Danteju, elizabetinskih dramatikih in metafizičnih pesnikih 17. stoletja (ki so hkrati močno vplivali na njegovo ustvarjanje) premišljeval in jih vključeval v svojo poezijo kot sodobnike, hkrati pa vključeval mednje sebe kot sodobnika večje celote, ki jo je razumel kot evropsko kulturo. Eliotov čas je čas relativnostne teorije, marksizma, psihoanaliz travm[4], kolektivnega spomina in zavesti, ki ju je ustvarila vojna, itd. V duhovnem smislu zagotovo vznemirljiv čas, ki je v skladovnico odlagal vredne teme za estetsko predelavo in filozofske premisleke.

Eliot je dejal, da je v hipu, ko človek piše, človek tisto, kar je. Vendar ni mislil na iskreno razčustvovanost. Gre za intelektualno aktivnost; misel mora biti izkušnja, saj pesnik misli s svojim telesom (s čuti). Misel mora biti začutena. »/…/ pesnik /…/ svoja občutja in misli spreminja in osvežuje s svojim branjem in premišljevanjem, z reakcijami mišljenja in njegovim obračanjem v čustva. Tako misel ni le podobna čutni izkušnji, marveč sama postane čutna izkušnja in tako preko človekove občutljivosti postane del njegove osebnosti.« (Eliot, 1982: 142) Izhodišče vsake pesmi je torej človekova subjektivna izkušnja. Paradoks je v tem, »/…/ da prav iz osebne pesnikove miselno-čustvene izkušnje izvira splošnost, brezosebnost, ne nazadnje zaradi tega evokativnost, prepričljivost umetnine.« (Eliot, 1982: 142)  Eliot je menil, da se izkušnje v umu pesnika vedno oblikujejo v nove celote, umetnikove osebne agonije tako prerastejo v nekaj bogatega in tujega, univerzalnega, brezosebnega.

Eliot je svojo poezijo pisal s temeljitim možganskim delom, kot je temu rekel. S tem je mislil aktualiziranje in oblikovanje poezije kot celoto svoje izkušnje. Svet mišljenja kot idej je prepustil filozofiji, kjer se človek lahko ukvarja z ideali, medtem ko se pri pisanju verzov ukvarja zgolj z resničnostjo. Pri njemu resničnost ni nikoli omejena zgolj na tukaj in zdaj. To bi namreč pomenilo, da gre za delno resničnost in delno (zgrešeno) izkušnjo resničnosti. Neposredno je zaznavna in dosegljiva le resničnost, ki je tu in zdaj – trenutna in s tem delna resničnost neke še resničnejše, večje celote. Resničnost se je Eliotu odstirala kot jalova, pusta, votla, izpraznjena pomenov; kot nekaj, kar s studom odklanja vsako resnično izkušnjo (v Pusti deželi si na primer kontarstirata opustošena, izpraznjena moderna civilizacija in drobci preteklosti – mit, ki je še omogočal pristnost čustvovanj in iskrene strasti).

Za Eliota je pogost in značilen moto, saj z njim ustvarja ali vzvode, ki obračajo pesmi v nov, obsežnejši pomen, ali pa predstavljajo ključ za (globlje) razumevanje pesmi. Tudi v motih je značilno navezovanje na mite in črpanje iz njih. Izročilo iz mitologije pri njem postane  povsem osebna izkušnja neke persone privzdignjena v univerzalno, brezosebno, splošno izkušnjo. Preobračanje osebnega v splošno je ena izmed Eliotovih potez, kako doseči distanciranost. Slednje namreč odpira širok prostor za ustvarjanje novih podob. V mitih tlijo, izvirajo neka stanja, konstantna in nezavedna tudi v situacijah modernega človeka. Mit postane metoda, del izkušnje, del celote, del univerzalnega. V smislu povedanega bi lahko govorili tudi o medbesedilnosti.

Poglejmo si temeljne pojme, iz katerih je Eliot izhajal v svoji poeziji in najznačilnejše misli, ki jih je zapisal v eseju Tradicija in individualni talent. Iz stališč, ki jih je v tem eseju postavil, je namreč nato razvijal svoje pesniške metode. Menil je, da je novost boljša od ponavljanja. Da tradicije ni mogoče podedovati, lahko se jo samo pridobi z velikim trudom. Tradicija vključuje zgodovinski čut, ki ne vsebuje le predstave o pretečenosti preteklega, temveč tudi o njegovi prisotnosti. Ta čut je občutek za nadčasovnost kot tudi za časovnost in za oboje skupaj. In to je tisto, kar avtorja naredi tradicionalnega. Razliko med sedanjostjo in preteklostjo je videl v tem, da se osveščena sedanjost zaveda preteklosti na tak način in do takih meja, kakršnih zavest preteklosti same o sebi ne more pokazati. Čut za tradicijo, zgodovinski čut, kakor tudi zavest o neizogibnosti novega v odnosu do preteklega, se pri Eliotu povezuje z nenehnim odmiranjem osebnosti – pomeni distanciranost, univerzalno pisanje. Zavedal se je, da pesnik ni zanimiv oziroma pomemben zaradi osebnih čustev (vzbujenih iz dogodkov iz lastnega življenja); njegova naloga ni, da najde nova čustva, ampak da uporabi običajna in jih predela v poezijo ter izrazi občutke, ki jih v resničnih čustvih sploh ni. Poezija namreč ni sproščanje čustev, ampak beg od njih; ni izražanje osebnosti, ampak beg pred njo. Seveda pa samo tisti, ki osebnost in čustva imajo, vedo, kaj pomeni bežati od njih. Menil je, da mnogi cenijo iskreno čustvo, malo pa je tistih, ki cenijo tehnično dovršenost verzov in tistih, ki vedo, kdaj je izraženo prepričljivo čustvo (tisto, ki živi v pesmi in ne v pesnikovi osebni zgodovini). Neosebno čustvo je mogoče doseči le s popolno predajo umetnini.

Na Harvardu je Eliot vneto preučeval evropsko literaturo. Tam se je prvič srečal z Dantejem, svojim največjim in trajnim umetniškim doživetjem, ki je bil njegov največji vpliv v času dozorevanja. Pekel ni kraj, ampak stanje, je dejal ob preučevanju Danteja. Gre za vrsto stanja, ki si ga je mogoče zgolj predstavljati. Menil je, da je človek ravno toliko preklet ali pa blagoslovljen prek bitij, ki so del njegove domišljije, kakor prek tistih resničnih, nekoč živečih oseb.

Med tamkajšnjimi učitelji sta nanj največji vtis naredila I. Babbit, zagovornik klasične tradicije, eden izmed ustanoviteljev modernega humanističnega gibanja v etiki in filozofiji, preučevalec romantične tradicije in raziskovalec vpliva Rousseauja na moderno umetnost ter G. Santayana, simpatizer katolicizma, kritik puritanske etike in njenega racionalizma, v filozofiji pa je nastopal proti vplivom nemškega idealizma in nasprotoval utilitarizmu in pragmatizmu ter empirično usmerjeni spoznavi. Eliot je od tod razvil svojo protiromantičnost in distancirano pisanje poezije.

V obdobju pesniškega učenja sta nanj naredila velik vtis Baudelaire, s katerim je spoznal estetiko grdega, nepoetično, kako zelo uporabno za motive v poeziji je lahko razpadajoče industrijsko mesto (to je bila namreč univerzalna izkušnja modernega človeka v urbanem okolju) in kasneje prišel do spoznanja, da je pesnikova naloga ustvarjati poezijo iz še neraziskanih »kontejnerjev« nepesniškega ter Laforgue, ki ga je navdušil s svojo ironijo, sarkazmom, distanciranostjo. Ta je bila za Eliota sicer še vedno preblizu, saj gre še vedno za izogibanje samemu sebi, kar je po Santayani romantično (razumevati samega sebe pa klasična oblika tolažbe). Eliot je pisal, ne da bi se enačil z osebami oziroma bolje personami v svojih pesmih (saj je to še vedno nepopolna izkušnja) ne glede na to, da je izkušnja, izpričana v pesmi, pravzaprav njegova izkušnja.

Na Eliota je vplival tudi Ezra Pound, s katerim je delil podoben pogled na celovitost kulture, ampak Eliot ni nikoli pripadal nobeni literarni šoli ali pa gibanju, zato tudi imaginizem ni bil izjema. S Poundom se je strinjal, da poezija ne more pripovedovati oziroma upodabljati z izumetničenim jezikom, ampak z jezikom, ki sporoča konkretno čutne zaznave. Slika in jezik, ki govorita, morata biti konkretna, ne pa opisna. To poeziji prepreči, da bi postala splošna. Njena vsebina postane skoncentrirana in konkretna, torej vsebina realnosti. Vendar je Eliot za slikami, ki so mu pomenile drobce resničnosti, čutil fragmente globljih pomenov. Bil je bližje simbolistom (omenili smo že Baudelaira). Na primer njegove persone, ki izgovarjajo v svojem duhu odtujeno resnico moderne civilizacije, so pravzaprav simbol za to civilizacijo. Vse se nekako vrača, saj opisi konkretnega stanja nosijo v sebi že (ta ista) stanja iz preteklosti, katerih se persone ne zavedajo. Bralec tako lahko čuti skupaj s personami, ampak se z njimi ne more identificirati. Te persone niso trpeče, ampak jalove, brezvoljne, trpne in skozi njih spoznamo stanje civilizacije, v kateri vlada pomanjkanje vere, upanja in ljubezni.

Eliot je zasnoval postopek pesnjenja, ki ga je imenoval objektivni korelativ. To je pomenilo tisti odmik oziroma prostor za bralca, ki omogoča, da bi bil avtor čim manj podoživet. Branje pesmi tako postane doživljanje lastne pesmi. Pesem postane samostojen organizem, ki ima lastno življenje in resničnost. S tem pa je univerzalna in čvrsto stoječa v večnosti.

Tjaša Plazar

Viri:

T. S. Eliot, 1982: Pesmi. Ljubljana: Mladinska knjiga.

http://www.poetryfoundation.org/bio/t-s-eliot

[1] Skomine (Crave, 1998) so bolj pesnitev kot drama. Vsebujejo kopico poetičnih momentov, eksperimentirajo z ritmom, vsebina sovpada s formo, prinašajo stisko travmatičnih izkušenj, v ospredje pride glasba jezika, oseb ni več imamo zgolj glasove, ki govorijo govorne ploskve (več: Gerda Poschman). Glas seveda prihaja iz telesa, torej iz subjekta kot psihofizične enote in se osamosvaja. Postaja zvočna sled telesa. Prežet z emocijami in refleksivnostjo prihaja na plano kot droben izvleček duše, ki ima pomembnejšo funkcijo kot dejanska akcija telesa, ki ta glas nosi (v določenem trenutku) v sebi. Telo sicer stagnira ampak glas je še vedno pričevalec neke resnice, izpričuje resnico telesa kot tudi resnico duše. Drži se njegove otipljive razsežnosti pa čeprav na trenutke zrahljano in včasih vse do nezavednih globin močno zakodirano. Sarah Kane je dejala, da je na odru mogoče prikazati karkoli. Pri tej drami in njeni naslednji Psihozi 4. 48 (4.48 Psychosis, 2000; izdano posthumno po avtoričini smrti) jo je zanimalo predvsem kako dobra pesnica je lahko. Dramatik postane rapsod, gledališče se v 20. stoletju bliža izkustvu, performansu (več: Erika Fischer-Lichte), rampa med odrom in avditorijem odpada. Prihaja do odmika prikazovanja nasilja na odru (kar je bilo značilno za gledališče »u fris« in njene tri prve drame), v ospredju je osamosvojena zavest in glasba jezika.

[2] Je bil vpliven ameriški urednik in založnik.

[3] V članku: http://www.poetryfoundation.org/bio/t-s-eliot

[4] Freud je denimo odkril psihični fenomen prisile ponavljanja po prvi svetovni vojni; slednje pomeni, da subjekt nezavedno podoživi ali pa celo konstantno ponavlja akt travmatične izkušnje iz preteklosti. Denimo vojak po vojni. Ta travma lahko preide kasneje v zavest, subjekt se je lahko spomni, jo ozavesti ali pa celo zelo dobro obvlada. (Več v eseju Onstran načela ugodja (Jenseits des Lustprinzips, 1920).

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s