Nietzsche. Mihi ipsi scripsi.   

Nietzsche by Iva Tratnik
(Nietzsche by Iva Tratnik)

Nietzsche je v razpravi Schopenhauer kot vzgojitelj – kot navaja Safranski v knjigi Nietzsche, biografija njegovega mišljenja (2010) – opisal, kako mlada duša odkrije temeljni zakon svojega pravega sebstva tako, da gre skozi niz vzornikov, pod vplivom katerih je bila. Vsak vzornik namreč deluje kot spodbujanje proti sebi. Šele tako lahko človek izstopi iz sebe in se povzdigne na višino svojih zmožnosti, torej proti idealu nadčloveka. Resnično sebstvo najdemo namreč nad seboj, torej nad tistim, kar imamo za svoj jaz, in ne globoko v sebi.

Mihi ipsi scripsi je pogost in ponavljajoč se vzklik, ki ga beremo v Nietzschejevih pismih Lou Andreas – Salomé. V biografski knjigi Nietzsche izhaja Salomé pravzaprav iz dejstva, da je v bistvu mislil in pisal zase, saj opisuje zgolj sebe in svoj jaz premešča v mislih. Ugotavlja, da »njegovo povnanjeno duhovno delo in slika njegovega notranjega življenja popolnoma sovpadata.« (Safranski, 2010: 149). Tudi Safranski piše podobno o neznanskem, ki je njegovo lastno življenje in omenja devet avtobiografskih skic iz njegove mladosti, iz katerih skoraj vedno nastane t. i. roman omike po vzorcu: kako sem postal to, kar sem. Zdi se mu, da je njegovo življenje eksemplarično. Safranski omenja tri načine pisanja: najprej piše o svojem življenju, nato piše s krvjo in življenjem in nazadnje bo pisal za svoje življenje. Nič čudnega ni, da mu pravimo filozof življenja, kot se je imenoval tudi sam. Nietzsche se v pisanju o samem sebi, o svoji eksistenci, doživlja ne le kot individuum, temveč kot dividuum, torej kot nekaj deljivega. O sebi torej piše z vidika tistega, ki mu razlika med jazom in sabo daje misliti.

Salomé se Nietzscheja v svoji biografiji ni lotila kot teoretika, ampak skuša vrednost njegovih misli najti v intimni moči, ki skozi en značaj govori drugemu značaju. Drži se Nietzschejevega načela, da je sisteme mogoče ovreči, samih snovalcev le-teh pa ne. Njegove osebnosti torej ne ločuje od njegovih del, ker je tudi ni mogoče. Piše: »Kdorkoli bi želel ravnati drugače in poskusil s pregledom Nietzschejevih doživljanj v zunanjem svetu zagrabiti notranja, bi v najboljšem primeru prijel zgolj prazno lupino.« (Nietzsche, Salomé, 2013: 151) V uvodnem pismu, ki ga priloži Salomé namesto predgovora, Nietzsche sam hvali Saloméjino zamisel o redukciji filozofskega sistema na osebne spise njenih tvorcev. Pravi, da gre za resnično zanimivo misel sestrskih možganov, kar pomeni, da sta mislila podobno.

Nietzsche je glasbo doživljal kot nekaj, kar je edino resnično. Zanimiv je njegov naslednji zapis, ki je nastal po izkušnji v restavraciji na slabem glasu. Piše, da ga je kar naenkrat obkrožalo pol ducata prikazni v gazi. Zdelo se mu je, da vsi pričakujoče strmijo vanj, nato pa je opazil klavir, edino bitje z dušo v prostoru. Nagonsko je šel k njemu in zaigral nekaj akordov, ki so ga osvobodili odrevenelosti. Piše tudi: »Brez glasbe bi bilo življenje pomota.« (Safranski, 2010: 9) V brezbožnem svetu, ki pa vseeno ponuja rojstvo novih bogov, je našel uteho najprej v Wagnerjevi glasbi, a je kmalu spoznal, da je njegov prijatelj pravzaprav velik zagovornik ravno tega boga, ki se ga je on sam odločil vreči s prestola. Poleg tega je bil nagnjen tudi k nacionalizmu, Nietzsche sam pa je vsakovrsten nacionalizem močno zavračal.

Ne zdi se niti malo čudno, da ga je prevzela pesem Molitev življenju, ki je leta 1881 nastala izpod peresa Lou Andreas – Salomé. Uglasbil jo je pod naslovom Hvalnica življenju. Leta 1887, že po njunem razhodu, jo je zaupal Petru Gastu, slednji pa jo je postavil za zbor. To je bila edina njegova skladba, za katero je želel, da se jo natisne. Del, ki ga je najbolj pretresel, pa se glasi: »Zares, tako kakor prijatelja prijatelj, / te jaz, življenje, ti, uganka, ljubim /…/ Biti še tisočero let! Premišljevati! / Z obema svojima rokama me objemi: / In če mi svoje sreče več ne moreš dati / le daj, s tegobami zasuj me vsemi.« (Safranski, 2010: 204) In prav to je bilo bistvo Nietzschejevega pogleda na življenje. Ne obstaja namreč nikakrša metafizična instanca, človek mora živeti ‘tukaj in zdaj’, polno, kolikor se le da. Živeti torej filozofijo lastnega življenja. Prvenstvenost v življenju pa podeljuje volji. Ne volji do moči v materialnem smislu, ampak afirmativni volji. »Nietzsche prav tako kot Schopenhauer priznava prvenstvo volje; /…/ gre dalje in vidi v močni volji najodličnejšo lastnost vrlega človeka, Schopenhauer pa meni, da je volja izvor vsega zla.« (Russell, 1977: 259) Schopenhauer, ki ga je Nietzsche sicer občudoval, je bil pesimistično naravnan filozof, ki »človeku skuša omogočiti beg iz sveta in njegovega boja.« (Rusell, 1977: 258). Nietzsche je na drugi strani menil, da mora biti človek odporen na trpljenje in življenje sprejemati takšno kot je, s trdno voljo, da preseže samega sebe. Šele tam se namreč zares osmisli in doseže. In s tem tudi preseže. Pravi namreč, da ko vse postane jasno, je hkrati tudi že vsega konec.

Salomé ga je opisala takole:

»Nietzsche je bil srednje visoke rasti, skromno, a razvidno skrbno oblečen, imel je rjave lase, počesane nazaj, zlahka bi ga lahko spregledali. Fine, ekspresivne linije ust so bile skoraj povsem prekrite z velikimi gostimi, urejenimi brki. Njegov smeh je bil tih, govoril je tiho, premišljeno in previdno z gesto rahlega nagiba ramen proti sogovorniku. Njegovo podobo si je skoraj nemogoče predstavljati sredi množice. Dajal je vtis ob strani stoječega samotarja.« (Salomé, 2001: 9)

»Nietzschejeve roke so bile neprimerljivo lepo in plemenito oblikovane; verjel je, da razkrivajo njegovega notranjega duha, in na to tudi sam opozoril: »Nekateri ljudje so neizogibno duhovni, lahko se sučejo in obračajo, kakor se hočejo, in si držijo roke pred izdajalskimi očmi ([…] kakor, da roka ni izdajalka!). Podoben pomen je pripisoval svojim nenavadno majhnim in prefinjeno oblikovanim ušesom, o katerih je pravil, da so bila pravcata »ušesa za nezaslišano. /…/Tudi njegove oči so govorile z izdajalsko odkritostjo. Četudi na pol slepe, niso vohunile ali se izmikale, niti se niso neželeno vsiljevale drugim, kot se to pogosto dogaja kratkovidnežem. Predvsem pa so delovale kot varuhi njegovih zakladov tihih skrivnosti, ki niso bili na ogled nepovabljenim. Pomanjkljiv vid je njegovim potezam pridajal popolnoma edinstven čar, saj so izražale le tisto, kar je pripotovalo skozi njegovo notranjost, namesto da bi zrcalile spremenljive zunanje vtise. Te oči so gledale v notranjost in obenem tudi prek predmetov v neposrednem vidnem polju, v daljavo: bolje bi bilo reči, da je bila notranjost podobna daljavi. Raziskave, ki se jih je loteval kot mislec, v bistvu niso bile nič manj kot intenzivno preučevanje človeške psihe v iskanju njenega neodkritega sveta in »njenih neizpitih možnosti«, ki ga je nenehno oblikoval in preoblikoval.« (Nietzsche, Salomé, 2013: 157, 158)

Salomé je dejala, da je bilo, kadar se je predajal dialogom, ki so ga navduševali, v njegovih očeh mogoče zaznati sij, ko pa je bil razpoložen temačno, je iz njegovih oči zazijala grozljiva globina, ki jo je držal zase – takrat je spregovorila njegova osamljenost. Pravi, da je ravno v tem primežu groze na koncu utonil njegov um. Nietzsche jo je hkrati navduševal in odbijal. Salomé Nietzschejeva nerodno nošena maska, kot pravi, ni preslepila, spregledala je samotarja in kmalu so na dan privrela vprašanja, ki jih je sam ubesedil takole: »Pri vsem, kar človek pusti, da postane opazno, si lahko zastavimo tale vprašanja: Kaj hoče s tem prikriti? Od česa hoče speljati pogled? Kateri predsodek hoče vzbuditi? In zatem še tole: kako daleč seže pretanjenost te predstave? In v čem se pri tem moti?« (Nietzsche, Salomé, 2013: 159) Salomé ga je okronala za največjega mojstra sloga svojega časa, z izvirnim izrazom za svoje misli.

Zdi se, kot da je Nietzsche nekako obstal v tistem čudovitem trenutku s Salomé na Monte Sacru. Potem pa se je skrit za glasom Zaratustre prerojen vrnil nazaj med ljudi. Kot novodobni Kristus, ki še išče svoje učence. Nietzsche je imel potrebo po tem, da svoje znanje oziroma svojo filozofsko dediščino prenaša dalje, čeprav govori v Zaratustri bolj sebi kot pa drugim, ki očitno še niso pripravljeni na njegove ideje. Odnos s Salomé je bil zanj tragičen, a hkrati je bila ona ključen vpliv, ki ga je prisilil v to, da je napisal Zaratustro. »Moja učenka je postala moja učiteljica ironični bog je dosegel popolni triumf! /…/ Navdahnila me je z zamislijo Zaratustre: moja največja poema opeva najino zvezo in najino tragično ločitev.« (Nietzsche, Salomé, 2013: 13) V desetih dneh je napisal prvi del Zaratustre, ki se po desetih letih umika v osamo (kjer je užival nad svojim duhom) sedaj končno odloči stopiti nazaj med ljudi. Ker pa je bil prepričan, da njegovo misijonarsko oznanilo ni primerno času, se je že vnaprej zavedal svojega zatona. Zaratustra nagovarja ljudstvo, naj ostane zvesto zemlji in naj ne verjamejo tistim, ki jim govorijo o nadzemeljskem upanju. Ker se zaveda, da ne bo našel poslušalcev, se odloči govoriti sopotnikom. Takšnega sopotnika oziroma dediča idej je najprej videl v Salomé. Vendar ostaja njegov govor bolj samogovor, sopotnikov namreč nima. Jih pa fingira zato, da pogovor s samim seboj ne ostane zgolj notranji monolog. Prvi nauk, ki se pojavlja, je nauk o nadčloveku. Gre pravzaprav za temo samooblikovanja in samostopnjevanja v duhovnem smislu. »V vsakem poskusu samooblikovanja v smislu stopnjevanja že deluje volja do nadčloveka.« (Safranski, 2010: 213) »Obvladovati moraš samega sebe in tudi lastne vrline. Prej so one obvladovale tebe; vendar pa smejo biti le orodje poleg vsega drugega tvojega orodja. Dobiti moraš oblast nad svojim za in proti in se naučiti, da ju uporabljaš skladno s svojimi višjimi smotri.« (Safranski, 2010: 213) Zaratustra izjavlja, da ljubi tistega, ki je svobodnega duha in srca. V tem sta si bila Salomé in Nietzsche še kako blizu. Vendar lahko pri nadčloveku najdemo tudi vpliv darvinizma, ko izjavlja: »Kaj je opica za človeka? Posmeh ali boleča sramota. In ravno to naj bo človek za nadčloveka.« (Safranski, 2010: 214) Nietzsche sugerira aktivizacijo celega telesa, ne le možganov. Razpreda tudi o tem, da se je nujno množiti ne samo naprej, ampak tudi navzgor in tako radikalno postavlja možnost višje vrste človeka, ki bo oziroma mora izriniti šibkejše in maloumne. Evolucija pravzaprav na nek način razvrednoti človeka, ker le-ta postane sorodnik opice, zato ga je treba preseči.

Za Nietzscheja je »samopremagovanje /…/ vidik volje do moči, in sicer moči nad samim sabo. Nadčlovek si sam daje zakon delovanja, ta je zato individualni zakon onkraj običajne morale, ki drži na povodcu navadnega človeka, nadčloveka pa lahko le ovira« (Safranski, 2010: 218). V nadčloveku niso vsebovane samo dobre vrline, v njem delujejo tako pozitivne kot destruktivne sile. Zato je potrebna volja, da jih aktivira in premaga tiste, ki so uničevalne. Priti mora do uravnoteženja sil, ki delujejo v človeku. Ne moremo torej govoriti o nekakšnem idealističnem tipu višjega človeka, kot so nadčloveka radi razumeli narobe. Darwina se brani, ker pozablja na duha. »Razvoja človeka proti višji obliki ne smemo več misliti po modelu brezzavestnega naravnega razvoja, temveč ga moramo razumeti kot proizvod svobodnega delovanja, svobodnega ustvarjanja.« (Safranski, 2010: 219) Do nadčloveka se lahko človek povzpne z lastno aktivnostjo, ne pa s pasivnim čakanjem na stopnjo v biološkem razvoju, ki bi pripeljala do njega. Nadčlovek uteleša posvečenje tostranstva kot odgovor na smrt Boga. Nadčlovek je torej človek, ki ne priznava več ideala, ki ga sreča s smrtjo, ampak se začenja zavedati Boga v sebi. Ta Bog pa je ustvarjalna moč. Glavni nauk, ki ga je želel razviti v  Zaratustri, je nauk o večnem vračanju enakega, ki bi ga oznanjal nadčlovek. Nadčlovek je človek, ki je dovolj močan za spoznanje, da iz časa ni mogoče pobegniti, da torej ni onostranstva. Osvoboditve iz bivanja v nebivanje ni. Čas obstaja namreč samo, dokler je človek pri zavesti, po njegovi odsotnosti v svetu zanj ne obstaja več.

Zaratustra se pojavlja tudi kot glasnik dejstva, da je bivanje vredno življenja in ljubezni. Ljubezen in veselje do življenja je mogoče doseči s ponovno vzpostavitvijo spontanosti, ki jo premore otrok. Nietzsche govori v Govoru o treh preobrazbah o tem, kako je človek najprej kamela, ki je naložena s samimi ‘dolžan si’, kar skriva v sebi miselnost krščanske vere. Nato se kamela preobrazi v leva, ki odkrije svoj ‘jaz hočem’ in tako že vsebuje voljo do moči. Lev se sicer bojuje proti svetu ‘dolžan si’, a še vedno ostaja vsebovan v njem. Gre za dve nasprotujoči si sili, ki se odbijata. Dospetje k resničnemu sebi se zgodi šele, ko se človek preobrazi (spet) v otroka. Tam so namreč dosežene prve spontanosti živega. Otroka namreč svet okoli vznemirja in radosti. Kakor je nedolžen on sam, se mu zdi nedolžen tudi ves svet okoli.

V Zaratustri je Nietzsche razvijal pomen ljubezni kot ustvarjalne sile in zatorej sile, ki življenje ohranja pri življenju. Z voljo do ljubezni nam je omogočeno, da začaramo svet okoli sebe in nas same. »Moramo se torej zaljubiti v ljubezen.« (Safranski, 2010: 228) Gre torej za samonanašalnost ljubezni. Poglavje O samopreseganju uvajajo tri predhodne pesmi: Nočna, Plesna in Nagrobna pesem. V Plesni pesmi naleti Zaratustra na skupino plesalk. Sam, namesto da bi plesal, razmišlja o plesu in se pogovarja s plesalko, ki jo tako ovira pri plesu. Spet gre za samonanašalnost, ki je za Nietzscheja tipična. Saj, kot ugotavlja Salomé, sam stvari ni doživljal, ampak jih je zgolj mislil. Zato pravi, da ni resnično doživel ničesar. Življenje samo pa hoče, da se ga živi in ne zgolj misli. Zaratustra pravi, da kdor želi plesati, ne sme razmišljati o tem, kdor pa ne stoji sredi življenja, kdor ne pleše, v njem odkrije pravo globino. Safranski citira verz iz Nočne pesmi in tako razloži samonanašalnost: »Vendar sam živim v lastni luči, pijem nazaj vase plamene, ki vrejo iz mene.« (Safranski, 2010: 229) V Nagrobni pesmi razmišlja o preteklosti kot oviri za svoje neizživeto življenje, nato pa spet najde svojo voljo. Te tri predhodne pesmi v poglavju O samopreseganju vzpostavijo razmerje med življenjem in ljubeznijo, nato pa se tematizira filozofija volje do moči.

Nietzsche je bil sin pastorja in tudi sam je najprej želel študirati teologijo. Spoznanje, da je bog prazna instanca, ki so si jo izmislili za gojenje prazne utehe in prelaganje odgovornosti, ga je radikalno potisnilo stran od tradicionalnega doživljanja sveta. Religija je bila v njegovem življenju vseskozi prisotna, vendar pa je počasi začela dobivati drugačen smisel. »Tradicionalne religije so po Nietzschejevem mnenju opora suženjski morali. Svobodni človek mora po njegovem mnenju priznati, da je bog mrtev; težiti moramo ne za bogom, marveč za višjo vrsto človeka.« (Russell, 1977: 259). Značilen zgled za suženjsko moralo vidi Nietzsche v krščanstvu. »Pesimistično je, saj goji upanje na boljše življenje v onostranstvu in ceni suženjske vrline, kakor sta pohlevnost in sočutje.« (Russell, 1977: 259)

Zanikoval je, da mora biti človek a priori označen kot trpeče bitje, ki mu ob strani stoji pastir trpečega ljudstva – duhovnik.  Tako je torej razvil teorijo o nadčloveku, ki bo z afirmativno voljo prehodil most nihilizma, na kocko postavil vse vrednote in jih želel prevrednotiti ter začel v neskončnem breznu razmišljanja razvijati idejo o večnem vračanju enakega. Z enim stavkom – obsedel ga je Dioniz, pritrjevalec življenja, ki v sebi nosi možnost, da človek postane to, kar še ni.

Tjaša Plazar

Viri:

Francine Prose, 2013: The Lives of the Muses, Nine Women and the Artists They Inspired. Great Britain: Union Books.

Rüdiger Safranski, 2010: Nietzsche, Biografija njegovega mišljenja. Ljubljana: Labirinti.

Gilles Deleuze, 2011: Nietzsche in filozofija. Ljubljana: Temeljna dela.

Friedrich Nietzsche: Pisma Salomé, Lou Andreas Salomé: Nietzsche. Ljubljana: FDV, 2013.

Lou Salomé, 2001: Nietzsche. USA: University of Illionois Press.

Friedrich Nietzsche, 1999: Tako je govoril Zaratustra. Ljubljana: Slovenska matica.

Friedrich Nietzsche, 2004: Volja do moči. Ljubljana: Slovenska matica.

Friedrich Nietzsche, 2005: Človeško, prečloveško. Ljubljana: Slovenska matica.

Friedrich Nietzsche, 1989: Somrak malikov. Ljubljana: Slovenska matica.

Nietzschejevo berilo, Izbrani odlomki. Ur. Matevž Kos, Ljubljana: Mladinska knjiga, 2002.

Bertrand Russell, 1977: Modrost zahoda: zgodovinski pregled zahodne filozofije v njenem družbenem in političnem okviru. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s