Peer Gynt. Svet je premalo, življenje pa preveč, če človek ni v skladu s samim seboj.

Življenje, življenje, ki ga je vredno živeti, ustvari šele samostojni, neprestano osmišljajoči se jaz, sicer je življenje zgolj lupina, zgolj nekaj na videz trdnega, kar ovijemo okoli sebe samo zato, da lahko rečemo, da eksistiramo; zgolj tolažba, da morda pa le nismo zapravili svojega življenja.

Od tod naprej lahko razvijam misel, da so besede še kako pomembne, saj  se z njimi človek izraža kot subjekt, vendar kaj kmalu postanejo ničvredne, če niso pogon za dejanja.

Biti samo svoj je stavek in hkrati rdeča nit Peera Gynta, drame, ki so jo včeraj premierno odigrali na odru Mestnega gledališča ljubljanskega in katero je režiral Eduard Miler.

Peer Gynt, ki ga je odigral Matej Puc, je človek, slehernik, v katerem je čutiti gorečo željo, da bi postal vse tisto, kar prinašajo njegove besede in hkrati vse tisto, kar njegova dejanja odnašajo. Bipolaren človek, ki zavoljo moči aktivno deluje naproti slabemu, a je še vseeno zelo dober. Človek vmes, tisti, ki ga nočeta niti pekel niti nebesa. Povprečnež. Peera so polna usta misleca, preroka, pesnika, celo cesarja, a njegovo telo je zgolj čebula, zgolj smrdljiv bodež v oči samemu sebi in okolici, ovoj ovoja, niče. Je to in ono, nastajajoč iz okolja, ki ga obkroža. Želi se najti, ampak ne zna poprijeti za pravo orodje, da bi se dokopal do jaza, ki bi izgovarjal Gynta.

Zalomilo se je že v otroštvu, zato kot mladenič ni mogel posekati tistih dolgih korenin ali pa morda bolje popkovine. Drama se začne s problemom Ojdipovega kompleksa, kjer ljubeča mati deluje na princip tipičnega paradoksa: Priden sinko, ti prasec, kaj si storil, kakšen človek si postal, še žene nimaš,…ampak ne zapusti me, jaz te rabim!

Drama nagovarja v prevpraševanje posameznikove eksistence. Zakaj je človek to, kar je? Kaj mu daje unikatno vrednost?  Peer je imel namreč isto možnost, kot jo ima vsak – da izčrpa življenje. Na koncu se zgodi ravno obratno.

Gumb brez lukenj je v drami prispodoba za ničeta, za nepomembneža, morda bolje – za tistega, ki je imel na voljo življenje, ki je imel pred sabo dejansko ves svet, pa je bil preveč zatopljen v “kaj bi”, namesto v “kaj bom”. Življenju je treba dati vrednost, da ne gre brezdušno, kot odvečen material, kot gumb brez lukenj direktno na deponijo.

Odlična igra z bogatim jezikom, minimalistično, a vsestransko funkcionalno sceno in odlično igralsko zasedbo.

Tjaša Plazar

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s