Polemično vaša, Aleister Crowley in John Lennon

Aleister_Crowley
Aleister Crowley (Wikipedia)

Marsikdo bi si težko zamislil na prvi vtis tako različna človeka, kot sta bila John Lennon in Aleister Crowley. Le kako bi bil lahko Beatle, ki ob belem klavirju sanja o miru in ljubezni na Zemlji, podoben satanistu, Zveri 666, »najbolj pokvarjenemu človeku na svetu«, ki te iz vsake fotografije prebada s svojim magnetičnim pogledom? Nekaj je gotovo: Lennon ni bil svetnik in Crowley ni bil Satan, nedvomno pa je šlo za dva izmed najbolj karizmatičnih ljudi, ki so zaznamovali dvajseto stoletje. S slednjim se gotovo strinja Ozzy Osbourne, ki se je Lennonu poklonil s številnimi skladbami, fasciniral pa ga je tudi zloglasni okultist, o katerem je napisal pesem Mr Crowley. »Gospod Crowley, kaj se je dogajalo v vaši glavi?« – to ostaja večno nerazrešeno vprašanje, ki si ga gotovo zastavi vsak, ki se poglobi v življenjsko zgodbo tega nenavadnega človeka.

Zadušljivost krščanstva, ki pogosto spodbudi ravno nasprotno od svojega namena, se je izkazala za nepopolno vzgojiteljico tudi pri Aleisterju Crowleyu. Odraščal je namreč v strogo krščanski britanski družini, njegov oče pa je bil potujoči pridigar, ki ga je Crowley globoko spoštoval. Ko je bil star enajst let, je v njegovem življenju prišlo do prelomnega dogodka: oče je umrl za rakom. Crowleyeva bolečina se je kmalu razžarela v bes, usmerjen proti krščanski veri, ki je postala glavni krivec za njegovo nesrečno otroštvo. Na univerzi v Cambridgeu je lahko njegova jeza prosto divjala: začenjal je objavljati homoerotično in blasfemično poezijo. V želji, da bi karseda silovito pljunil v obraz Cerkve, se je naposled pričel ukvarjati tudi s črno magijo. Vedno bolj se je poglabljal v ezoterične nauke in okultna znanja, kar ga je naposled prignalo do precej drznega podviga: odpotoval je v bližino jezera Loch Ness, kjer se je odločil izvesti izredno težek in nevaren egipčanski obred Abramelin, katerega namen je priklicati in obvladati demone. V primeru, da bi zaklinjalcu spodletelo, bi demoni obsedli njega samega. Ker je šlo za izjemno utrudljiv in naporen obred, je Crowley nad njim obupal.

Aleister_Crowley,_Magus
Crowley v ceremonialnem oblačilu leta 1912. (Wikipedia)

Zelo kmalu po tem, ko je obred pustil nedokončan, je spoznal Rose Kelly, s katero se je poročil že naslednji dan. Na medene tedne sta odpotovala v Egipt, kjer je Crowley poskušal priklicati dvainsedemdeset demonov Ars Goetie. Na lepem se je Rose pričela obnašati nadvse nenavadno. Kar naprej je ponavljala besede »čakajo te« in govorila o egipčanskem bogu Horusu, o katerem poprej ni vedela popolnoma ničesar. V egipčanskem muzeju je kot blazna tekala med starodavnimi artefakti in se naposled zgrudila prav pred kipom Horusa.

To je za Crowleya pomenilo znamenje še enega silovitega prevrata v njegovem življenju: na tej točki se je popolnoma predal oblasti demonov in postal medij za višje sile. Brez vsake skrbi za posledice se je vdal naraščajoči obsedenosti z drogami, seksom in magijo. Ena izmed višjih sil, ki jo je Crowley kasneje poimenoval Aiwass, mu je na uho narekovala Knjigo zakona[1], ki se je rogala vsem dotlej napisanim svetim knjigam. Na njej je Crowley osnoval novo religijo oziroma filozofijo, poznano kot Telema, ki naj bi vse ostale religije napravila zastarele. Glavno načelo Teleme je: »Delaj po svoji volji in to naj ti bo ves Zakon.«[2] Poudarja namreč individualizem in svobodno voljo vsakega posameznika, ki ima pravico determinirati lastno življenje, z dovolj močno voljo pa je sposoben uporabljati magijo, ki je lastna vsakemu človeku. Gre za popolno svobodo brez vseh moralnih in religioznih ovir. Še ena pomembna zapoved Teleme se glasi: »Ljubezen je zakon, ljubezen pod voljo.«[3]

Ob tem načelu morda postane nekoliko bolj jasno, kako se s Crowleyem povezuje John Lennon. Telema je namreč široko odprta interpretaciji, zato iz nje lahko vsakdo izlušči svoj nauk – kar navsezadnje velja tudi za besedila Beatlov. Te so pri Crowleyevi novi religiji verjetno privlačila zlasti načela o individualizmu, svobodni volji in čaščenju ljubezni – vse, za čemer so pravzaprav stali že od nekdaj. Verjetno ni presenečenje, da se v približno tristotih pesmih, ki so jih v času svojega obstoja posneli Beatli, beseda love pojavi kar 613-krat in da je All You Need is Love pravzaprav nekakšna mantra ljubezni.

the_beatles____by_sunami_knukles
Sgt. Pepper’s Lonely Hearts Club Band (sunami_knuckles, deviantart.com)

Da je znameniti mistik naredil vtis na Johna Lennona, med drugim priča tudi naslovnica albuma Sgt. Pepper’s Lonely Hearts Club Band iz leta 1967, ki velja za najboljši in najinovativnejši rock’n’roll album vseh časov. Beatli, ki so se v tem obdobju naveličali biti Beatli, se nam v njem predstavijo kot svoj alter ego, nekakšna namišljena skupina oziroma vojaška godba, sestavljena iz cele množice ljudi. Za na ovitek so izbrali voščene lutke in izrezane kartonaste figure znanih osebnosti, ki so bile po besedah Paula McCartneya njihovi junaki. V zadnji vrsti lahko vidimo tudi nezamenljivi obraz Aleisterja Crowleya. Revija Rolling Stone je glede albuma zapisala, da Beatli »še nikdar niso bili neustrašnejši in bolj združeni v svojem iskanju magije in transcendence«[4]. V tem obdobju so se namreč podali v iskanje globljih življenjskih vprašanj. Prerasli so pisanje romantičnih pop pesmi kot sta She Loves You in I Want to Hold Your Hand; začeli so se zanimati za misticizem, spiritualnost in meditacijo, kar jih je med drugim pripeljalo do filozofije Aleisterja Crowleya.

Znameniti okultist si je z Johnom Lennonom delil tudi prepričanje, da je krščanstvo stvar preteklosti, ki se bo umaknila novejšim, naprednejšim oblikam mišljenja. Lennon, ki je bil od nekdaj vajen brez zadržkov povedati, kar je mislil, je v intervjuju s prijateljico Maureen Cleave leta 1966 nič hudega sluteč izrekel besede, ki bi skoraj ogrozile kariero Beatlov:

     »Krščanstvo bo izginilo. Izpuhtelo bo in se skrčilo v nič. Tega mi ni treba zagovarjati; prav imam in dokazalo se bo, da imam prav. Zdaj smo popularnejši kot Jezus; ne vem, kaj bo šlo prej – rock’n’roll ali krščanstvo. Jezus je bil v redu, a njegovi privrženci so bili zabiti in povprečni. Njihovo izkrivljanje je tisto, ki mi pokvari zadevo.«[5]

S tem je na svoj tipičen način želel zgolj opozoriti na dejstvo, da Cerkev izgublja svoj vpliv. Njegov citat, ki ob objavi v angleškem časopisu ni vzbudil nikakršne reakcije, je ob ponovni objavi nekaj mesecev kasneje razburil kristjane na jugu Združenih držav. Temu so seveda sledili napihnjeni in iz konteksta vzeti naslovi v časopisih. Grožnje. Vpitje. Transparenti. ODLOŽITE BEATLOVSKE SMETI TUKAJ. JEZUS JE UMRL ZATE, JOHN LENNON. Beatle so simbolično sežgali kot čarovnice, ko so gorele grmade njihovih plošč, spominkov in izvodov Lennonove prve knjige In His Own Write. Tisti ljudje se morajo danes počutiti strašno neumno – če ne, pa bi se zagotovo morali.

adorable-black-and-white-cute-glasses-Favim.com-1041136
John Lennon (favim.com)

Dokazov, da so bila Lennonu blizu načela Teleme, ni malo. Davidu Sheffu je naprimer v intervjuju za Playboy leta 1980 (nekaj mesecev pred svojo smrtjo) odgovoril: »Celotna ideja Beatlov je bila, da počneš, kar želiš, kajne? Da si sam odgovoren zase.«[6] Filozofija »delaj po svoji volji« je postala še posebej očitna pri Revolverju (1966) in vseh albumih, ki so mu sledili. Beatli so si dovolili vedno bolj nore stvari, povzročali sive lase producentu Georgeu Martinu in rušili okvire sodobne glasbe; z vsakim novim albumom so dvignili njene kriterije. Tudi s svojim videzom so pričeli početi, kar jih je bila volja. Značilne beatlovske pričeske, ki so bile za svoj čas že tako ali tako šokantno dolge, so postajale prave grive. Enotne koncertne kostume in klasične črne obleke so zamenjala divja, pisana oblačila. Izredno kratkovidnemu Lennonu, ki se je vse življenje sramoval očal in si jih ni nadel niti ob težko pričakovanem Elvisovem filmu, enostavno ni bilo več mar – začel je nositi staromodna okrogla očala, ki so ščasoma postala njegov zaščitni znak.

Kot je znano, je imel vpliv na izgled, mišljenje in glasbo Beatlov tudi LSD, ki so ga začeli jemati leta 1965. Kljub temu ga niso nikoli jemali v studiu, saj so bili glede svoje glasbe veliki perfekcionisti – to je še zlasti veljalo za Lennona, ki ni bil nikoli stoodstotno zadovoljen s svojim delom. Njihova glasba je postajala pravo razkošje psihedeličnih in surrealističnih zvokov in podob. Čeprav so vsi Beatli priznali, da so na mnoge pesmi vplivale droge, je zanimivo, da je Lennon popolnoma zanikal njihov vpliv na najbolj »zloglasno« izmed vseh: Lucy in the Sky with Diamonds[7]. Navdihnila naj bi jo namreč nenavadna risba leteče deklice, ki jo je njegov sin Julian prinesel iz šole.

Glavni krivec, da so Beatli jemali mamila, zagotovo ni bil Aleister Crowley, kljub temu pa je bil v veliki meri zaslužen za moto »Sex, drugs and rock’n’roll« (četudi ga ni skoval on), ki je zaživel v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja. Crowleya so si za vzornika vzeli mnogi glasbeniki, naprimer Jimmy Page iz skupine Led Zeppelin, David Bowie, The Rolling Stones, The Doors in pevec skupine Iron Maiden Bruce Dickinson. Vseeno pa so bili njihovi divji življenjski slogi mačji kašelj v primerjavi s Crowleyevim. Ta je sčasoma izoblikoval kult, ki se je zbiral v njegovi Sobi nočnih mor na Siciliji. Šlo je za podzemni jami podobno kamro, poslikano s Crowleyevimi pornografskimi slikarijami, kjer so Crowley in njegovi privrženci s pomočjo drog postali popolnoma svobodni in odrezani od realnosti. Na steni so bili zapisani verzi:

V možgane demonski
smeh mi zarij!
S konjakom, pizdo
in koko me opij. [8]

Gre za del pesmi Leah Sublime (Sublimna Leah), posvečene Crowleyevi novi ljubici, ki je zamenjala Rose Kelly in postala njegova Yoko. Pripravljena se je bila popolnoma prepustiti vsem seksualnim ritualom ter se preleviti v medij za demone in duhove, s katerimi bi želel navezovati stik njen ljubimec. Crowley je močno verjel v povezanost magije in seksa, poleg tega pa je bil zainteresiran za odkrivanje novosti, zato so obredi postajali vedno bolj ekstremni. Nemalokrat so vključevali seks Leah s kozlom, ki so mu ob orgazmu prerezali grlo.

To ponujanje samega sebe demonom, komuniciranje z njimi skozi droge in seks, bi lahko bilo nekakšen ekstremen način Crowleyevga iskanja inspiracije in širjenja znanja. V svoji knjigi Mesečevo dete namreč opisuje taoistično delovanje z nedelovanjem. Človek se mora kot orodje odpreti geniju, danemu od neke višje sile ter se ga z razvijanjem svojega uma in veščin naučiti izraziti na čimbolj spreten in prefinjen način. V nasprotnem primeru je le slab tajnik božje volje. Genij namreč poseduje vse znanje, da bi ustvaril mojstrovino, omejuje pa ga le um, skozi katerega se izraža. Tako se naprimer pisateljem včasih zgodi, da presenetijo same sebe, ko jim uspe napisati nekaj, za kar nikoli niso mislili, da so zmožni ustvariti.

Natanko o tem je govoril John Lennon v intervjuju za BBC dva dni pred svojo smrtjo, 6. decembra leta 1980. V njem navdušeno opisuje, kako največji užitek najde v tem, da pesmi piše inspirativno; sposoben jih je namreč pisati načrtno, a takšno pisanje je po njegovem plitkejše in mnogo manj razburljivo.

»/…/ Moje veselje je, ko si kakor obseden, kakor medij. Mislim, včasih posedam naokoli in prišlo bo sredi noči ali takrat, ko tega nočem početi. Veš, to je razburljivi del. Poležavam torej naokoli in ta reč pride v celem kosu, besede in glasba, in mislim si: ali lahko rečem, da sem to napisal jaz? Ne vem, kdo za vraga je to napisal. Samo posedam tam in na dan pride cela presneta pesem. Torej si, kot da te nekaj žene, znajdeš se za klavirjem ali na kitari in si vse zapišeš, ker ti je bilo dano /…/«[9]

Lennon je bil verjetno svojevrsten fenomen, saj je bil zmožen napisati tudi do deset pesmi na teden – po Crowleyevi teoriji je moral torej nekaj početi pravilno.

Še ena stvar, ki druži Beatla in znamenitega okultista, je njun smisel za humor. Lennon je v intervjuju za BBC leta 1980 s presenetljivo dobrim oponašanjem Basila Fawltyja razkril svoje občudovanje humoristične serije Fawlty Towers in celo izrazil željo, da bi bil komedijant ter igral v legendarni seriji Monty Python’s Flying Circus[10]. Nekaj podobnega se je leta 1979 posrečilo Georgeu Harrisonu, ki je zaigral stransko vlogo v filmu Monty Python’s Life of Brian. Vsakemu poznavalcu Beatlov so znani tudi Lennonovi duhoviti odgovori na neumna vprašanja novinarjev in njegov trolovski nasmešek, ko je v Royal Variety Performanceu občinstvu (vključno s kraljico Elizabeto, kraljico materjo in princeso Margareto) svetoval, naj tisti na cenejših sedežih ploskajo, ostali pa lahko rožljajo s svojim nakitom. Zabavne in besednih iger polne so tudi pesmi in zgodbice v njegovih knjigah In His Own Write ter Spaniard in the Works. Crowleyeva humorna stran je nekoliko manj znana in pogosto tudi slabše razumljena. Malokdo naprimer ceni satiričnost v pesmih, kot je že omenjena Sublimna Leah, ali v imenitnih spodnjih vrsticah:

Ko Celia prdne, moj željni nos
v dišavo njeno se ogrne.
Sram je vijolic in gartrož,
ko Celia prdne.[11]

Med drugim je pisma navadno zaključil z besedami: »polemično vaš«, črka A v njegovem podpisu pa je nalašč spominjala na penis.

Eno izmed potegavščin, ki se marsikomu niso zdele najbolj duhovite, je Crowley ušpičil celo s slavnim portugalskim pesnikom Fernandom Pessoo. Spoznala sta se, ko je Pessoa, ki se je med drugim ukvarjal tudi z astrologijo, opazil napačen izračun v horoskopu, ki ga je Crowley sestavil sam zase. Založbi, ki je izdala knjigo, je poslal popravek, kar je bil povod za dopisovanje med njim in slavnim okultistom. Ko je Crowley leta 1930 obiskal Lizbono, sta se s Pessoo, na katerega je nemudoma napravil vtis, ves čas obiska družila ob dolgih pogovorih. Crowley se je naposled sprl s svojo mlado nemško ljubico in s pomočjo Pessoe uprizoril lastni samomor v »Ustih pekla« v Cascaisu. Pessoa je krajevne časopise podpihoval z interpretacijami okultnih simbolov, ki jih je vsebovalo Crowleyevo »poslovilno pismo« in jim zatrjeval, da se mu je prikazal njegov duh. Časopisi so v neznansko zabavo Crowleya in Pessoe prijeli za vabo in naznanili mistikovo smrt. Nekaj tednov kasneje se je na splošno začudenje nepričakovano pojavil na razstavi svojih slik v Berlinu.

Tako Lennon kot Crowley sta s svojo odkritostjo in svobodomiselnostjo večkrat šokirala javnost. Crowley je kljub svoji kontroverznosti in zloglasnosti postal kultna ikona šestdesetih let in bil v veliki meri zaslužen za sanje o ljubezni in svobodi, ki so zaznamovale to obdobje, Lennon pa jih je pomagal širiti. Če bi napovedali, da bo eden izmed njiju umrl od strelnih ran, drugi pa mirno zaspal v domu za ostarele, bi njuni usodi verjetno prisodili ravno narobe. Oba sta bila velika človeka s še večjimi ideali, ki sta spremenila čas, v katerem sta živela. Učila sta nas pomembnosti ljubezni in zaupanja v lastno moč. Kajti po Crowleyu je vsak moški in vsaka ženska zvezda… ali, če uporabimo Lennonove besede iz pesmi Instant Karma: »We all shine on, like the moon and the stars and the sun.«

Brina Jamnik

VIRI:

Crowley, Aleister. Mesečevo dete. Prevedla Ana Mayerhold. Ljubljana: Amalietti & Amalietti, 2006. (Zbirka Red Mistične vrtnice)

Davies, Hunter. Beatli: avtorizirana biografija v dveh knjigah. Prevod in opombe Tomaž Domicelj. Murska Sobota: Pomurska založba, 1980.

Lennon, John. A Spaniard in the Works. Edinburgh: Canongate Books Ltd, 2015.

The Beast 666, dokumentarec o Aleisterju Crowleyu: https://www.youtube.com/watch?v=S2TUHhY0KOM

Top 10 Crowley Myths which are Actually True:
http://ac2012.com/2012/08/05/aleister-crowley-myths-actually-true/

[1] Knjiga zakona je skupaj z mnogimi ostalimi Crowleyevimi knjigami dostopna v elektronski obliki na strani telema.si.

[2] Aiwass. Knjiga zakona. Zapisovalec: Aleister Crowley. Prevedel Janez Trobentar. Maribor: Ibis, 2015. (http://www.telema.si/Knjiga%20Zakona_The%20Book%20of%20the%20Law_Aiwass.pdf)

[3] Prav tam.

[4] Rolling Stone: 500 Greatest Albums of All Time. (http://www.rollingstone.com/music/lists/500-greatest-albums-of-all-time-20120531/the-beatles-sgt-peppers-lonely-hearts-club-band-20120531)

[5] Maureen Cleave: How Does a Beatle Live? John Lennon Lives Like This. London Evening Standard, 4.3. 1966 http://www.beatlesinterviews.org/db1966.0304-beatles-john-lennon-were-more-popular-than-jesus-now-maureen-cleave.html

[6] Playboyev intervju z Johnom Lennonom in Yoko Ono, objavljen v januarski številki 1981. Intervjuval David Sheff septembra 1980. (http://www.beatlesinterviews.org/db1980.jlpb.beatles.html)

[7] To med drugim pojasni v oddaji Dicka Cavetta leta 1971. (https://www.youtube.com/watch?v=VAZAdhPXQ2w&feature=youtu.be)

[8]Moj prevod. V izvirniku: Stab your demonical/ Smile to my brain!/ Soak me in cognac,/ Cunt and cocaine.
(http://www.luckymojo.com/neo-tantra/acleah.txt)

[9] John Lennon, zadnji intervju, BBC Radio One, 6.12. 1980. Intervjuval Andy Peebles. (https://www.youtube.com/watch?v=aaTy3kSxyoo&feature=youtu.be&t=5665)

[10] John Lennon, zadnji intervju, BBC Radio One, 6.12. 1980. Intervjuval Andy Peebles. (https://www.youtube.com/watch?v=aaTy3kSxyoo&feature=youtu.be&t=6254)

[11] Moj prevod. V izvirniku: When Celia farts, my hasty nose/ Sniffs up the fragrance from her parts./ Shamed are the violets and rose/ When Celia farts. (https://youtu.be/S2TUHhY0KOM?t=228)

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s