Fela Kuti: Glasbeni genij, nagonski politik, kurbirski seksist.

Fela_KutiVčeraj so na platnu Kinodvora premierno pokazali dokumentarni film Alexa Gibneyja, enega izmed vodilnih sodobnih ameriških dokumentaristov, z naslovom Našel sem Felo Kutija, ki Felo dejansko išče, izmotava iz kompleksa protislovij njegove osebnosti (uživaštvo in skrb hkrati). Ta izčrpen portret glasbenika, ki je sestavljen iz mešanice arhivskih posnetkov, intervjujev s Felijevimi bližnjimi in soustvarjalci ter glasbenih točk, je vse prej kot slavospev glasbeniku. Bil je sicer veliki glasbeni inovator, nigerijska glasbena legenda, čigar prispevka glasbeni sceni z afrobeatom in kasneje pomikom proti jazzu nikakor ne moremo zanikati (čeprav ga verjetno marsikdo sploh ne pozna), a je bil v vsem svojem blišču samo še eden izmed tistih, ki na obrazu nosijo smeh in trpljenje hkrati, eden izmed nas torej, z vsemi dobrimi in slabimi lastnosti (katerih se ni nujno zavedal). Fela je odstopal od norm, ki jih je vsiljevala oblast, morda je bil kontroverzen, morda pa se je samo zavedal pravice do svobodnega izražanja in pravice do življenja po lastnih standardih.

Dokumentarec se dotika glasbenikove osebnosti in načina življenja (in hkrati prodre v zgodovino Nigerije iz prve, osebne roke), ki lepo sovpadata z glasbo in njegovim glasbenim dozorevanjem. Njegova glasba se namreč pomika iz plehke vsebinske ravni, ko mu še ni povsem jasno, kam sploh z njo, v vse bolj globoko zavedanje, da je glasba pravzaprav način izražanja, kjer se iztekajo čutenje, čustvovanje, mišljenje, možnost za izražanje nezadovoljstva, nato pa postane vse bolj radikalen protest, politični aktivizem, ki z vse bolj premišljeno in poglobljeno vsebino načrtno in zavedno provocira diktatorsko oblast, ki seveda ne ostane hladna in krvavo udari nazaj, nato pa se po smrti Felove matere pomika vse bolj v spiritualno smer. Fela se je od tod dalje vse bolj izgubljal v ta neotipljiv svet in izgubljal stik z realnostjo, hkrati pa postajal vse bolj prepričan v svojo superiornost, v svojo nepremagljivost. V kamero pove: »Smrt imam v žepu. Ne morem umreti.« Zelo se je cenil; menil je namreč, da bo postal naslednji nigerijski predsednik, imel je svojo komuno, ki jo je imenoval kar za državo, kjer se je poročal po tekočem traku (s 27 »kraljicami«) in kjer na dan privre njegov problematičen odnos do žensk. Človek, ki pritrjuje revoluciji, ki poziva k prevrednotenju vrednot (če se izrazim z Nietzschejem) ali pa jih vsaj poskuša porušiti, tukaj odpove, izpade seksistični prasec. Ne more si pomagati, da ne bi v svojih oprijetih barvastih spodnjicah razkazoval svoje moškosti in s tem plodnosti. V odnosu do žensk je zagovarjal tradicijo, kjer se kaže še eno od njegovih protislovij. Njegovo dojemanje žensk bi lahko prevedli nekako takole: žena (oziroma v njegovem primeru žene) je zgolj za reprodukcijo, za na verigo in pred štedilnik, seveda se lahko bori za svoje pravice, ampak samo do točke, ki moškega še vedno priznava za višjo vrsto človeka. Na vratih svoje »fuk rezidence« je dejansko imel seznam, po katerem so ženske hodile k njemu – in biti so mu morale hvaležne, da jih je sploh poklical k sebi. Posledično je nastajalo nezadovoljstvo med njimi, utrjevala se je zavist, prihajalo je do fizičnih obračunov. Fuk ga je delal močnejšega, kaj ne naredi fuk vsakega močnejšega? Seveda. Gre za tisto vrsto moči, ki ograjuje ego. Kakorkoli – to njegovo brezskrbno spolno življenje, ki zaščite očitno ni priznavalo, je kmalu začelo ogrožati druge. Fela je zbolel za aidsom, kar je še kako ironično, saj sta bila njegova brata vodilna v ozaveščanju o problematiki HIVa v Afriki. Ko so se mu na koži začeli pojavljati vidni znaki obolenja, je dejal, da se njegova koža levi – kakopak, saj je vendarle menil, da je nesmrten. Spiritualizem mu je bil tukaj še kako velika opora in njegova glasba je postajala vse boljša, kot da bi hodil s prerezanimi prsmi in izpel vse, kar še vztrajno leži pod njimi.

Dokumentarec se človeka dotakne na tak in drugačen način, vzpodbudi mešane občutke, strinjanja in nestrinjanja, ampak presoja Felovega življenja z moralnega vidika bi bila krivična, še kako ne na mestu; živel je namreč tako kot je znal oziroma kot je želel živeti, tukaj se pokaže hvalevredna človekova individualnost, ruši namreč vse prepreke, vstane s polomljenimi nogami in poziva, povsem nagonsko, a še kako predano. Ko je umrl, se je od njega prišlo poslovit milijon ljudi – ta kader podčrta njegovo pomembnost.

Naj omenim zelo slab prevod filma. Gre sicer za dober poskus prevajanja slenga v sodoben slovenski sleng, ampak je mestoma tako zelo zgrešen, da je bil moteč že nad sprejemljivo mejo.

Odličnost dokumentarca potrjuje njegova globina, večplastnost Felovega profila, ki se počasi lušči, ki se levi, če se izrazimo s Felo samim. Med gledanjem ne postane niti malo dolgčas, saj preusmerja pozornost z vidika na vidik, iz vseh strani. Ni priporočljiv samo glasbenikom, priporočljiv je vsem, ki se sprašujejo, kaj je smisel njihovega življenja oziroma ga iščejo.

Tjaša Plazar

http://www.kinodvor.org/spored/arhiv-filmov/finding-fela/

http://findingfela.com/

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s