Harold Pinter: Govoriti da, povedati ne

MTE1ODA0OTcxNzU1MzQxMzI1Najbolj reprezentativen britanski dramatik druge polovice 20. stoletja, Harold Pinter, tudi Nobelov nagrajenec za književnost, je na nepopisane liste papirja – ˝vznemirljive in strašljive obenem˝ – apliciral številne zamisli. Njegov dramski opus je širok in dobro poznan slovenskemu občinstvu, večkrat tranformiran tudi na odrske deske. Četudi  se v njegovem ustvarjanju čuti odtenke absurda, ga vendarle ni moč docela klasificirati k Ionescu ali Beckettu. Dela pa vseeno pustijo zaznavo nečesa nerealnega, neverjetnega, težko doumljivega. Kajti Pinter ni moralist; dramatika nima vonja družbeno-političnih manifestov ali prikazovanja aktualnih družbenih problemov. Umetnik ni angažiran v smislu klasičnega preigravanja sodobne tematike, da bi bili njegovi protagonisti eksplicitno udeleženi v iskanju prave življenjske resnice. Oni nezavedno, preko podteksta (ne)smisle svojega obstoja izražajo preko jezika. Le-ta je bistven za Pinterja. Pusti jim, da govoré, vendar jim na jezik ne polaga svojega političnega mišljenja ali življenjskih naukov: ˝Ker imajo liki svoj lastni zagon, moja naloga ni vsiljevati jim moje mišljenje, niti jih prisiliti v napačno izražanje, hočem reči, lik prisiliti, da govori, kjer ne more govoriti, ali ga prisiliti, da govori o nečem, o čemur sploh ne more govoriti.˝ Tako je tudi z junaki  Zabave za rojstni dan in Praznovanja. Obe dramski deli že v naslovu skrivata srž problema; nista točno tisto, kar obljubljata. In prav tako junaki niso klasični udeleženci zabave ali praznovanja, saj so se v svojem bistvu nezmožni  res dobro imeti. Nek posmeh vije iz obeh naslovov, posmeh do neartikulirane in nekultivirane družbe, ki fiksirane norme in vrednoste z jezikom preobrača po svoji želji. Zato pride še do netipičnega odmika dojemanja sicer docela navadnih, vsakdanjih stvari ter dogodkov. Zabave in praznovanja se običajno odvijajo v nehermetičnih, prehodnih prostorih, namenjenih gostom in naključnim mimoidočim. Medtem ko je Praznovanje omejeno na nekaj bogato obloženih miz elitne restavracije, je Zabava postavljena v majhno obmorsko mesto, v nepomemben, zaprašen penzion.  Bistveni pa so gosti oziroma t. i. gostitelji, ki vplivajo na potek celotnega dogajanja. Topos je v primerjavi z besedami nepomemben; besede so tiste, ki determinirajo dramsko situacijo. Počasi, repliko za repliko, se odkriva vsa zlaganost, brezveznost in neumnost tega sveta. Bodisi bogatuni bodisi vaška srenja, oboji imajo svojo nečedno preteklost, ki jo skrivajo za kaviarjem ali nepomembnimi spomini. Plast za plastjo dialogi v dogajanje vnašajo napetost in občutek, da je preteklost prisotna tudi sedaj, da z vso močjo pritiska na glavne junake. Preteklost jih obremenjuje, zato praznovanje in zabava ne moreta potekati brezskrbno in spontano. Zabava za rojstni dan je eksakten primerek izpraznjenih, površinskih ter površnih odnosov, kjer liki med sabo komunicirajo zgolj z vulgarizmi ter nepotrebnimi mašili. Preteklost je ponje prišla v najboljšem, elitnem delu mesta, a ji vseeno ne morejo ubežati. Stiska jih in duši, zato manko pristnosti kompenzirajo z buteljkami šampanjca in absurdno konverzacijo. Konec je nedokončan in nedokončen. Pritlehni izbruhi jeze in primitivnih šal, poplaknjenih z izbrano pijačo, se bodo do jutra razblinili. Rešilo se ni nič; pusta konverzacija ne prinese zadovoljivih rezultatov, saj osebe niso zmožne pristnih komunikacijskih odnosov. S kaviarjem ali brez. Prav tako se Praznovanje – v svoji srčiki votlih odnosov še kako podobno Zabavi – ne konča zgolj z jutranjim glavobolom in praznimi steklenicami; zaključi se na začetku. Jutro v obmorsko mestece prinese rutinski mir, preteklost je za hip odšla. Nosilec le-te je prisilno zapustil njemu domače okolje. A vsi pogovori, omejeni na banalna vprašanja okoli hrane in dnevnih novic, so vodéni in brezpredmetni še pred nasilno zrežirano zabavo. Hiša ni zatočišče pred vdorom temnih skrivnosti. Preprostost ni garant nedolžnosti in pobega pred realnostjo; preprostost je v drami realizirana zgolj skozi prazno besedišče oseb in skromno obloženo mizo. Vse replike, med domačimi in nepoznanimi, so neumestne, nepotrebne in zreducirane na oguljene, ponavljajoče se fraze. Preteklost je upodobljena preko dveh rabljev, ki še poglobita med domačimi že tako velik komunikacijski prepad. A po tako imenovani zabavi je mir. Preteklost je odšla, a tišina kriči. Preteklost je vzela, kar je iskala, a hiša ob morju stagnira naprej. Noben dogodek, noben človek je ne mora otresti dolgo nalagajočega se prahu brezupnih dialogov in neumestnih replik. Blišč ali beda, razkazovanje ali skromnost; vsi s(m) del površnih medosebnih odnosov. Zakaj? Pinter ne obsoja in ne išče vzrokov prazne konverzacije. Vsak ima svojo preteklost, zgodbo s svojevrstno fabulo, vsak govori zase. Preveč ali premalo? ˝Komuniciranje ogroža. Vstopiti v življenje nekoga drugega je preveč strašljivo. Razkriti drugim revščino v nas je preveč grozljiva možnost.˝

Anita Volčanjšek

Literatura: Zabava za rojstni dan, Harold Pinter

Slika: www.biography.com

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s