V primežu bolečine, ljubezni in neizmerne volje do življenja

thumbPreplet različnih življenjskih zgodb, katerih protagonistke so ženske, ki nosijo svoje strahove in bolečino s ponosom in samozavestjo. Film Ti me nosiš (Ti mene nosiš) hrvaške režiserke Ivone Juka (podpisala se je tudi pod scenarij), nas popelje v Zagreb, ki v svojem jedru skriva nešteto majhnih pripovedi vsakdanjih ljudi. Tri junakinje, majhna deklica Dora, režiserka Ives in producentka Nataša s svojim doživljanjem sebe in okolice oblikujejo enovito fabulo o ljubezni, bolezni, bolečini in odpuščanju.  Ti me nosiš je svojevrsten prikaz tipične borbe za preživetje, ki jo dan za dnem spremlja nešteto miniaturnih, a za človeka še kako pomembnih in težkih odločitev. V fokusu je ženska, vendar vedno vpeta v odnose z moškimi, prijatelji, znanci in sodelavci. Niz treh zgodb – ki zaradi filmske strukture in zahtevne tematike morebiti spomni na 21 gramov (Alejandro González Iñárritu) – se tako venomer prepleta s stranskimi liki, ki protagonistkam (ne)omogočijo ˝prave odločitve˝.

Na začetku sledimo zgolj eni pripovedi, naporni vezi med Ivono in njenim dementnim očetom. Junakinja na platno krčevito emocionalno vnaša svoje doživljanje sebe, službe in očeta. Kmalu pa se – film je poln časovnih zank – zlije v celotno shemo in postane del celotne zgodbe. Kronotopološke povezave vseh treh osrednjih likov, oplemenitene s paralelnimi montažami, se prvič končajo z začetno pripovedjo. Ivona in njen oče – brez katarze za gledalca – nadaljujeta težavno pot sobivanja. A sta skupaj, ujeta med razpoloženjska nihanja in ljubeznijo. Kajti režiserka ne igra na čustveno noto; njene osebe niso tragične v celostnem pomenu besede; ker se nenehno borijo, nimajo časa za patetiko in samopomilovanje. Zato je gledalec konstantno pod pritiskom, saj hitro uvidi, da se film ne izpoje v stilu srečnih ter večnih porok, veselja, vsesplošne ljubezni … Morda zmoti zgolj ta (pre)hitri zaključek Ivonine življenjske bitke; edina je, ki v celoti ne sovpada v nize drugih zgodb. Tako so pred gledalcem odkriti in docela nepoenostavljeni naslednji liki: Dora, majhno dekle velikih sanj (kot strastna navijačica Dinama želi postati trenerka nogometne ekipe), njen oče Vlado, etiketiran in odsoten, a ljubeč ter odgovoren odvisnik od drog ter uspešna producentka Nataša, ki jo pesti huda bolezen ter nerojeni otrok, plod neiskrene ljubezni z nezvestim možem. Toda tudi njihova naključna srečanja, ki ga simbolizira lucidno postavljeno križišče pred bolnišnico (kraj, kjer se istočasno srečajo Ivona, Nataša in Vlado) jih ne pritegne skupaj. Nikoli se ne spoznajo, kajti vsak od njih nosi svoje breme, ki ga še toliko bolj izpostavi v mraz, meglo in sneg ujeti Zagreb. Simbolika – od sanj do golobov – se obrača v preteklost junakov, in rahlo nakazuje na prihodnost. Če Vlada v sanjah prekrije kamenje – teža odklonskega vedenja – se ga buden osvobodi, zaključi razmerje z nelojalno ženo in z Doro ter mlajšim sinom odide neznano kam. Srečen konec? Na travniku, kjer opremljeni z nahrbtniki in potovalnimi torbami veselo poskakujejo, je družina osvobojena, a kaj jih čaka … Ne, avtorica filma ne popušča, ne dovoli oddiha in se morebiti (ne)hote posmehne vsem pretirano zadovoljnim obrazom ob zaključku. Realna je in stvarna; dopušča možnost za razmislek, premislek in interpretacijo. Tudi zadnja izmed orisanih zgodb, Natašina, morda najbolj pretresljiva, drugačna in boleča, ne prinese očiščenja. Junakinja trpi, njena bolečina je navzven izražena zgolj z veliko mero profesionalnosti pri delu (odpuščanje problematičnih podrejenih) in hipnimi omedlevicami (tumor na možganih), a nikoli se ne pomiluje. Ker si ne zatiska oči pred kruto resnico, da bo kmalu umrla, za sabo pa pustila novorojenčka, pragmatično uredi zadeve in tudi prevarantskega moža odreši vseh funkcij. Pomirjena je, a kdaj lahko smrt pomiri gledalca?

Težka tematika morda ne dopušča takojšnjega pogovora z dvema nastopajočima, ki smo ga bili ob premieri v Kinodvoru deležni gledalci. Vdih in izdih, kratek resumé, razmislek so potrebni, da se o filmu lahko govori na glas. Ti me nosiš namreč ni mimobežna muha enodnevnica; vtisne se in pusti pečat, kajti vsakdo izmed nas je del stvarnega sveta, ki ga (so)oblikuje nešteto majhnih dejavnikov. Kako se z njimi spoprijeti so po svoje, a na najtrši (in zato tudi tako kruto realen) način pokazali protagonisti. In kot bi rekla Dora: ˝Ni vdaje. Ni izdaje.˝ Bližnjice ne obstajajo. Za nikogar.

Anita Volčanjšek

http://www.kinodvor.org/spored/arhiv-filmov/ti-mene-nosis/

slika iz http://mojtv.hr/film/33161/ti-mene-nosis.aspx

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s