A. CAMUS: Filozofija absurda

Novinar, pisatelj in filozof Albert Camus se je rodil v Alžiriji leta 1913 in je edini pravi predstavnik filozofije absurda, saj se s svojo miselnostjo odmika od eksistencializma. Camus by Iva TratnikTujec in njegova spremljajoča teoretska razprava, ki je izšla po romanu Mit o Sizifu, sta sicer nastala ob Husserlovi fenomenologiji in ob eksistencialnih mislecih – Kierkegaardu, Heideggerju, Jaspersu in Šestovu, vendar že v Sizifovem mitu popolnoma odkloni nekatere zaključke eksistencializma in se celo odreče samemu nazivu. Svojo miselnost je tukaj poimenoval za filozofijo absurda (z opozorilom, da je v nekaterih stvareh nasprotna eksistencializmu). Kuga in Uporni človek sodita v drugo obdobje, saj naj bi že prerasla eksistencializem in formirala načela svojega novega »humanizma«.

camus.blackhole0
Camus by Iva Tratnik

Tujec je torej Camusovo najpomembnejše delo in s tem naše izhodišče, ki dopolnjuje njegovo filozofijo absurda in jo pravzaprav na eksemplaričen način smiselno uteleša (junak postane eksemplum absurdnega načina življenja). Razprava Uporni človek, ki je izšla štiri leta po Kugi, pa do konca dožene njegovo filozofsko stališče. Camusova eksemplarična zasnova njegovim literarnim delom ne jemlje resnične umetniške moči. Ideja literarnega dela se mora razviti nevsiljivo, da zasluži ime umetnosti, vseeno pa ne sme biti popolnoma jasna in otipljiva. Njegova dela vsebujejo lirske, simbolno nazorne prvine, ki so utemeljene na konkretnih doživetjih. Vse to se kljub abstraktni zasnovi poveže v višjo sintezo, ki je umetniška in značilna samo zanj. Camus je bil najprej umetnik in šele nato filozof (Sartre ravno obratno). Njegova filozofija se namreč razjasni šele v njegovih delih. Tujec je – z izjemo nekaterih Gidovih del – v novejši evropski literaturi največji zgled za v prvi osebi pisano individualno izpoved. Ta zvrst je bila razširjena sicer že v romantiki, a Camus se je je lotil drugače. Z ene strani jo je vklenil v klasično ravnovesje in ji dal notranjo mero, tako da ni nič čustveno kičasta; pravzaprav je skoraj razumsko urejena in zadržana. Z druge strani pa jo je prepojil s slogom, ki je zasnovan na načelih psihologije in filozofije – zlasti tiste, ki se je utelesila v Husserlovi fenomenologiji.

Že v prvih poglavjih Tujca je jasno, da zgodba o osebnosti, življenju in smrti Mersaulta ne bo objektivno sporočilo o psihološko zanimivem in pretresljivem življenju posameznika. Junak in njegova usoda sta veliko več. Gre namreč za zgled določenega življenja in miselnosti (eksemplum, iz katerega je mogoče razbrati temeljne postulate avtorjeve filozofije).

Izhodišče Camusove miselnosti je, da je svet, oziroma razmerje med človekom in svetom, nekaj absurdnega. Absurd nastaja iz dejstva, da si svet in človek nista v skladu, sta si nasprotna. V človekovem umu živi neuničljiva želja po absolutnem, po enotnosti in popolnosti vsega, kar je, s tem pa seveda po razumski urejenosti, s katero naj bi svet ustrezal človeškemu hrepenenju. Absurd nastaja z dejstvom, da svet tej globlji človekovi naravi ne ustreza, ker ni niti razumen niti urejen. Obremenjen je z neizbežnostjo smrti (svet pa bo še vedno obstajal), pravila sveta se zdijo nerazumen slučaj, namesto razumske urejenosti pa človeka muči z nejasnostjo. Svet je torej nerazumen in slab in tako razmerje med človekom in svetom je absurd. Absurd je večen, nerazrešljiv, saj mora človekova želja po absolutnem trajati, dokler bo obstajal človek. Sveta ni mogoče iz nerazumne stvari spremeniti v razumno. Svet je zmeraj brez smisla, ki bi ustrezal človeku. To je zadnji pomen Camusovega pojmovanja absurdnosti in je vodilo njegove filozofije. Absurdnost je edina vez med človekom in svetom. Camus ne črpa le iz razuma, ampak morda še bolj iz čustva, iz neposrednih življenjskih izkušenj in doživljaja. Prav zato pa je Camus umetnik (v filozofskih razpravah so mu namreč marsikje očitali nedoslednost) tudi, kadar razmišlja.

Camusova filozofija in njegova izhodišča nista v bistvu nič novega, saj spominjata na razmišljanje nekaterih ustvarjalcev iz romantike. Spomnimo se na romantično svetobolje, na temeljni življenjski problem romantikov, ideal v kontrastu s stvarnostjo. Že romantiki so imeli občutek, da med človekom in svetom ni prave skladnosti. Takrat sicer še ni bilo slišati, da je razmerje med človekom in iracionalnim svetom absurdno, vsekakor pa so razmerje med idealom in stvarnostjo videli kot usodno tragično protislovje človekovega obstoja. Ugotovitev, da je svet iracionalen in da ga ni mogoče doumeti, sega še dlje od romantike. V zarodku ga je vsebovala že Kantova kritika čistega uma, do konca pa so ga razvili Jacobi, Schelling, predvsem pa Schopehauer.

Camus nasprotuje vsem, ki bi radi zabrisali nasprotje med človekom in svetom, pomirili človeka z usodo, mu dali celo neko upanje v višjo razumnost resničnosti. Po Camusovem mnenju to počno najvidnejši zastopniki evropskega eksistencializma. Camus jim je očital, da so nezvesti lastnim načelom. Kierkegaard, Jaspers, Šestov in celo Husserl so izšli iz spoznanja, da svet ni razumna, jasna, na trdni substanci in redu utemeljena celota, kot zahteva človeški razum, zato je iracionalen, človekov položaj v njem pa absurden. Nazadnje so se obrnili stran  od svojega temeljnega prepričanja. Menili so namreč, da se za pojavi iracionalnega sveta vendarle skriva nekakšen absolutum. Človeka torej celo v absurdnosti še zmeraj čaka globlji smisel, cilj, upanje. To je seveda Camus z vso odločnostjo odklanjal. Po njegovem mnenju mora človek vztrajati v absurdnosti in ne sme nasesti upanju. Samo tak človek je namreč zvest samemu sebi in absurdnosti svojega položaja (podoben je Sizifu).

Če poskušamo podrobneje določiti razmerje Camusove filozofije do eksistencializma, pa tudi do romantike, to najlažje pokažemo s primerjavo Camusove miselnosti z miselnostjo Sartra. V Sartrovem pojmovanju človeka (Bitje in nič) ima nad vsem pomembno mesto misel, da je za človekovo zavest v primerjavi s polnostjo in masivnostjo zunanjega sveta značilna nekakšna praznina, ki je pravzaprav utelešenje niča. Ta praznina ni le izjemna posebnost človeka, ampak obenem tudi njegova muka, znamenje njegove nepopolnosti in problematičnosti. Ta pogled je v nasprotju s klasičnim pojmovanjem, ki je v duševnosti vseskozi videlo vzvišeno, polno resničnost. Prav tako je v nasprotju z romantičnim nazorom. Tukaj lahko vidimo nasprotje, ki loči Sartrovo pojmovanje človeka od Camusovega. Camus meni, da je vse tisto, kar napolnjuje človekovo duševnost od znotraj in ji šele daje pravi zagon (se pravi želja po sreči, enotnosti, absolutnosti, hrepenenje po smislu in razumnosti) za človeka najvišja, najlepša, sama v sebi utemeljena resničnost, veliko bolj dragocena od nerazumne gmote zunanjega sveta. Povedano je blizu klasičnemu miselnemu izročilu, predvsem pa romantiki. Sartrovo pojmovanje človeka se zdi že nihilistično, ki pa je v marsičem bistvena značilnost eksistencializma. Camusova filozofija absurda je bolj navezana na romantiko, saj ne sprejema eksistencialnega nihilizma, ampak ostaja zvesta romantični veri v človeško subjektivnost. Camus je starim vidikom dal novo podobo, aktualiziral jih je. Cilj absurdnega človeka je vztrajati v absurdnem položaju, ne da bi ga hotel spremeniti, kaj šele, da bi ga zakril in pred njim bežal. Absurdni človek se mora odpovedati iluzijam, ki jim ljudje radi nasedamo. Misliti, da se za absurdnostjo sveta vendarle skriva nekakšen bog, višji smisel in s tem rešitev ni nič drugega kot ponižati človeško dostojanstvo pred neogibno, a hkrati nezasluženo usodo. Iste posledice bi imel človekov beg pred absurdnostjo (npr. samomor), saj bi s tem prav tako izdal človeško naravo in nehote postal zaveznik iracionalnega sveta. Po Camusovem mnenju bi moral biti človek podoben vojaku, ki ve, da s premočnim sovražnikom ne more zmagati, mora pa si ohraniti čast. Idealen absurdni človek se mora jasno zavedati svojega položaja, v njem pa biti trden in brezbrižen ter brez lažnivega upanja. S sprijaznjenjem, da ni neke višje avtoritete oziroma instance, h kateri bi stremeli, se razvije odgovornost za lastna dejanja.

Še en pomemben pojem je upor oz. revolta. Slednji se oglasi že v Sizifovem mitu kot ime za vztrajanje v absurdnem položaju. Z zavrženjem upanja, pa tudi mislijo na beg, se človek upre. Upor pa je pasivna nepopustljivost v brezizhodnem položaju. Absurdni človek je v svojem bistvu pasivni upornik, ker ne pristane na obstoječi svetovni red, obenem pa ga tudi ne more in ne želi spremeniti.

Glavni junak Tujca, Mersault (uradnik iz alžirskega mesta Oran), je z vsem svojim bitjem skoraj idealno utelešenje absurdnega človeka. Takšen je tudi na koncu, ko v ječi pričakuje smrt zaradi najbolj nenamernega, slučajnega, absurdnega uboja. Njegova življenjska izpoved se začenja s smrtjo matere: »Danes je umrla mama. Morda včeraj, kaj jaz vem. Prejel sem telegram iz hiralnice: »Mati umrla. Pogreb jutri. Iskreno sožalje.« To nič ne pove. Mogoče je umrla že včeraj.« (Camus, 1965: 41). Med začetkom in koncem romana se z Mersaultom zgodi nekaj pomembnega. Delo je kompozicijsko zgrajeno tako, da prikaže junakovo prebujenje k absurdnosti (v nezavednem stanju). Filozofije absurda se ne zaveda, vendar že dosledno živi po njenih načelih. Resničnost mu je tuja, nesmiselna in iracionalna, lastni položaj sredi take resničnosti pa v vseh svojih podrobnostih absurden. Vse te resnice Mersault doživlja neposredno, intuitivno, nagonsko. Zbuja vtis topega, skoraj primitivnega bitja. Vendar je tak samo videz, saj se za topostjo skriva dognan, sam v sebi zaključen življenjski sistem. Vse, kar se v romanu zgodi, je postopno spoznanje samega sebe. Kar je bilo prej nezavedno, se mu na koncu razkrije v vsej jasnosti. Nenadoma se namreč zave, da je različen od drugih. Ko do konca spozna absurdnost, postane tako njemu kot tudi nam popolnoma jasno tudi njegovo prejšnje življenje, ki je bilo od nekdaj utemeljeno na zahtevah absurdne filozofije. Mersault živi svobodno, iz oči v oči z iracionalnim svetom, z jasnim instinktom o absurdnosti svojega položaja. Preteklost in prihodnost zanj ne obstajata, obstajali bi namreč le, če bi ju povezovali s kakršnimkoli smislom. Če tega smisla ni, je do obeh ravnodušen, ničesar mu ni žal in ne pozna upanja. Ravno ravnodušnost do vsega izvira iz popolne odpovedi vsakršnemu upanju. Iz globlje ravnodušnosti se zgodi tudi zločin. Absurdnemu človeku morajo biti vsi doživljaji enako brez pomena, konec koncev je edino merilo, po katerem naj si iz njih gradi življenje njihova količina. Mersaultu so vsi dogodki tako lastnega kot tujega življenja enako brez smisla. V svojem preživljanju jih razvršča tako, da jih niza enega ob drugega z brezbrižnim odnosom do njihove kakovosti, zato pa z ravnodušno pozornostjo za njihovo količinsko raznovrstnost. Mersault je socialno in moralno pasiven junak, brezbrižen do vsega, vsakdanje življenje sprejema takšno kot je, ne želi ga spremeniti. Pristane na vse, kar mu pride na pot, za druge ljudi je neopazen, discipliniran uradnik, njegova duša jim ostaja skrita. V Mersaultovo statično življenje poseže čustvo upora šele tik pred smrtjo, ko zavrne spovednikova tolažila. Ta upor ni nič drugega kot zavrnitev slehernega smisla, ki naj človeku da neko upanje sredi nesmiselnega, tujega sveta (zanj ne obstaja namreč nikaršno posmrtno življeje). Roman se zaključi z revolto, ki ni dejanje, ampak pasiven protest ali vsaj odpoved. Šele sedaj se mu resničnost razkrije kot nasprotje lažnivega, v upanje in prevaro ujetega meščanskega reda ter lastne vzvišene duševnosti, ki je do vsega tako brezbrižna, da je s tem svobodna, kot je svobodna lahko samo še narava.

Na razvoj Camusove miselnosti so seveda vplivali različni dejavniki (osebna izkustva): druga svetovna vojna in trajnejša ločitev od rojstne dežele, prezgodnja smrt očeta, sam je bil slaboten, bolezen in kolonialne razmere v Alžiriji so ga navdajale z občutkom brezmočne absurdnosti, bil je v stiku z revščino v predmestju Alžira, bil je reven študent, tik pred drugo svetovno vojno je potoval v Evropo, občasno je bil tuberkolozni bolnik. Na dozorevanje njegove filozofije absurda pa so vplivali predvsem Nietzsche, Dostojevski, Gide in seveda eksistencialni sodobniki. Leta 1942, ko je že živel v Franciji, se je priključil odporniškemu gibanju. Posledica tega so bili popravki v pojmu revolte. Dati mu je moral širši pomen in malce drugačno vsebino. Mučilo ga je vprašanje, kako ostati sredi težkih zgodovinskih dogodkov zvest misli, da je svet nepopravljivo iracionalen in se mora torej človek že vnaprej odreči vsakemu upanju v njegovo presnovo. Človek se lahko upre zlemu svetu samo tako, da ga niti ne prizna niti ne nasede praznemu upanju v njegovo izboljšanje. Glede slednje misli se je spraševal, kako naj absurdni človek postane bojevnik za humanizem in kako naj se njegova revolta spremeni iz pasivne brezbrižnosti v dejanje, do kam naj seže takšen upor in s kakšnimi sredstvi naj se pravzaprav uveljavi v stvarnosti. Da je mogoče odpraviti zlo, ki prizadeva človeka, je s stališča te miselnosti ne le mogoče, ampak nujno. Vendar pa je zlo mogoče le omejevati, ne pa tudi odpraviti. Upati, da se lahko zgodi kaj takšnega, bi bilo varljivo, nečloveško, konec koncev pa tudi v nasprotju s samim smislom upora. Obstajajo torej meje, ki jih revolta v imenu svojega cilja ne sme prestopiti. Upornost mora ohranjati mero, ki je prvi pogoj za njen lastni obstoj. Med iracionalnim svetom in človekom mora obstajati ravnotežje. Človek se samo v njegovem okviru upira svetu, ki obenem ohranja neodvisnost, ki je temelj njegove človeške integritete. Ravnotežje bi se porušilo brž, ko bi se prepustil upanju v absolutno presnovo sveta in bi verjel, da takšna presnova opraviči vsa sredstva; celo nasilje in umor. V tem primeru bi zgrešil cilj in se izneveril revolti. Namesto, da bi iracionalnost sveta dokončno podvrgel človeški volji do enotnosti in popolnosti, bi postal njen zaveznik. V svetu, polnem zla, pa bi zlo še bolj razširil in poglobil. Iz upornega človeka bi se spremenil v rablja, ki slepo izpolnjuje postave svojega sovražnika, revolta pa bi se končala s porazom.

Tujec se zaključi takole: »Tamkaj, tudi tamkaj, v tisti hiralnici, je bil večer kakor otožno premirje. V takšni bližini smrti se je morala mama počutiti kot osvobojena in pripravljena za ponovno življenje v vseh rečeh. Nihče, nihče ni imel pravice, da bi jokal za njo. In jaz sem se tudi čutil pripravljenega, da bi vse ponovno doživel. Kakor da bi me ta velika jeza očistila vsega hudega in me oropala upanja, sem se pred nočjo, ki je bila polna znamenj in zvezd, prvič odprl milini brezbrižnosti sveta. Ker sem dognal, da mi je podobna in da sva si pravzaprav kot brat in sestra, sem občutil, da sem bil in da sem še srečen. Zato da bi se vse izpolnilo in da bi ne bil tolikanj osamljen, mi je preostala samo še želja, da bi bilo mnogo gledalcev na dan mojega obglavljenja in da bi me sprejeli s kriki sovraštva.« (Camus, 1965: 117)

Camus lepo sklene svoje misli in začutimo, da je Mersault svoje življenje res živel skladno s svojim – v začetku sicer še nezavednim – prepričanjem. In če bi lahko živel še enkrat, bi želel živeti natanko tako kot je živel v iztekajočem se življenju. Njegova edina želja je, da bi njegovo obglavljenje videlo čim več ljudi, ter da bi ga sprejeli s kriki sovraštva, saj bi tako ljudje končno pokazali svoj pravi obraz.

Tjaša Plazar

Literatura:

Albert Camus, Tujec; Kuga, Cankarjeva založba, 1965, Ljubljana

Albert Camus, Nobelovci (Mit o Sizifu, Uporni človek), Cankarjeva založba, Ljubljana, 1980

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s