Tik pred revolucijo: Kako sem postal terorist

Avtorski projekt diplomanta gledališke režije na AGRFT-ju Žige Divjaka reflektira družbo, v kateri živimo. Tako opravlja izvrstno delo gledališča kot aktivnega dejavnika znotraj družbe, ki verjame, da je na družbo mogoče vplivati in jo spremeniti. Tukaj se lahko spomnim na eno izmed začetnic gledališke smeri gledališča »u fris« Sarah Kane, ki je verjela in ustvarjala v podobni smeri: če je mogoče iz brezupne situacije potegniti snov za ustvarjanje, potem ta vsekakor izraža optimizem –  gre namreč za aktiven pristop do dejstva, da je življenje v ruševinah, ampak se iz njega še vedno da postrgati človeško.

Pri Divjakovi igri ne gre za prikaz nečloveškosti, gre za zelo človeške ljudi, za ljudi, ki so se znašli pred eksistencialnim problemom, ljudi, ki bijejo bitko s krutimi možnostmi, v skorumpirani, požrešni družbi, v visoko nosečem kapitalizmu, ki ne ustvarja istih pogojev za vsako življenje. Življenja in njegove vrednosti namreč sploh ne zazna več, utrip je vse bolj plitek, medtem ko srca tistih, ki so se znašli na robu, marširajo v krvavi boj in bodo zdaj zdaj počila. Igra nagovarja nečloveško, da postane nazaj človeško. Da se zave sočloveka. Volja do moči, ki prežema svet, je namreč vse prej kot afirmativna volja – šibke želi poteptati zato, da bi se še bolj okrepila in dosegla svoj cilj, s tem pa pobila vsakršno sočutje. Konec koncev je vsak posameznik v stiski, najsibo takšna ali drugačna. Naj izvira iz strahu pred avtoriteto in njenimi normami, ki nemalokrat pripeljejo do etiketiranja, s tem pa ustrahujejo ljudi (človek lahko kaj kmalu postane nečloveški, če se znajde v situaciji, ki ga potisne ob zid), naj izvira iz strahu pred tujim. Vsakršno teptanje drugega namreč nujno izvira iz lastnega strahu, ta strah je nemalokrat neutemeljen, priučen, v vajetih pa ga drži država, ki ni več vzor, ampak teror. Tudi na problem migracij, ki so sicer del vsebine Divjakove igre, niso pa ključnega pomena, se je veliko Slovencev odzvalo iz strahu: pred islamizacijo, pred tem, da nam bodo vzeli delovna mesta, iz obupa, ker denarja ni niti za naše, kako bo šele »zanje«, nenazadnje pred izgubo nacionalnosti in njene posebnosti, ki so se je ironično začeli zavedati šele sedaj, ko so ogroženi njihovi udobni kavči. Ogromno je skratka neupravičenih teorij zarot.

Divjak je v svojo igro vložil ogromno dela in časa. Podal se je v raziskavo ljudi, v raziskavo  samega bistva njihovega obstoja. Raziskava za igro je pred šestimi meseci obsegala tudi  problematiko begunskega stanja na madžarski meji, vendar je bila ob premieri taista problematika neizbežno prenesena na področje Slovenije. Najbolj srhljivo je, da je bolečih zgodb, ki se prikažejo v igri, vse več in več. Igra pa kot že rečeno ni aktualna samo zaradi problema migracij. Dotika se tem, ki so blizu sleherniku. Poseže namreč v življenje posameznika, v njej se zlahka najdeš. Divjak ima izreden občutek za detajle in teh je v igri veliko. Sploh ni potrebno dolgoveziti, da poveš bistvo, potrebna je ena majhna situacija in vse postane jasno. Telesa, ki pripovedujejo zgodbe, v nekih trenutkih postanejo celo prvoosebne izpovedi, vseeno pa gledalce nagovarjajo tudi iz tretje osebe (ali pa delujejo kot medij skozi katerega teče zgodba), s čimer prebijajo mejo med gledališčem in realnostjo, ki polni dvorano. Scena je minimalistična (premore zgolj stole in telesa, ki sceno rišejo sama), a udarna z zvočnimi efekti. Na zaslonu se po vsaki zgodbi pojavi marš izvršilne oblasti (policije), ki po narekih višje avtoritete preži na nas na vsakem koraku. Ravnaj se po pravilih, bodi skromen, ubogljiv in zadovoljen, hkrati pa hvaležen, da ti sploh pustimo živeti, pa bo s teboj vse v redu. Tako to gre. Trikrat se dvigne tudi zadnja zavesa. Za njo so človeške noge, obraza nikoli ne pokažejo. To ne asociira le na begunce, ki so tukaj, in katerim bi bilo humano vsaj pogledati v oči in iz njih razumeti njihove zgodbe, ampak tudi na vsakega izmed nas. Pogled v oči in dotik sta namreč dve stvari, za kateri se zdi, da ju ni več – najsibo, ker nismo zmožni absorbirati bolečine drugega, najsibo zaradi strahu, ker vemo, da bi včasih sami najraje mižali. Pa naj ta krut svet izgine vsaj za nekaj trenutkov.

Mladi imamo ogromno idej, problem so sredstva. Za projekte »majhnih rib« ponavadi ni denarja. Tako se zgodi, da pregoreli umetniki, ki so si nekoč ustvarili ime, še vedno sedijo na svojih bilkah. Mladi smo prihodnost. Če bo kdo kaj naredil iz te države, bomo to mi. Samo pustiti nam morate. Vlagati je treba v nas, podpreti nas je treba. Radi delamo in ne ustvarjamo zaradi denarja, ampak zaradi ljubezni do umetnosti, vseeno pa od nečesa moramo živeti, mar ne? Veseli smo lahko, da nismo še povsem otopeli, da navkljub stiski, v katerih smo, še najdemo ustvarjalno moč za delo. Svojo stisko vam sporočamo tudi skozi umetnost, ampak vi te umetnosti ne želite pogledati.

Igro Žige Divjaka bi moral videti vsak. Nagovori namreč tja, kamor je nagovoriti treba, predstavlja kamen, ki vabi še več kamnov, da se jih odvrže in zgradi nazaj človeško. Skrajni čas je.

Tjaša Plazar

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s