Kje so danes potomci hudabivških samorastnikov?

Omemba del iz slovenskega socialnega realizma marsikomu vzbudi grenke spomine na šolska leta, ko so bili pomladni žarki, ki so vabili skozi zaprašena okna učilnic, kruto nasprotje duhamorni literaturi, s katero so nas silili učitelji. Vsebina, morda nekoliko pretežka za otroke, ki se še težko poistovetijo s trpljenjem in stiskami glavnih junakov, je prenekateremu učencu žal za vedno priskutila branje.

Res pa je tudi, da mnogi do zdaj nismo imeli sreče, da bi si lahko v MGL-ju ogledali dramo Samorastniki mladih in nadarjenih ustvarjalk – dramaturginje Simone Hamer in režiserke Eve Nine Lampič. Slednjima se je posrečilo nepričakovano: Vorančevo novelo sta uspeli preleviti v privlačno in svežo uprizoritev, že neštetokrat prežvečeno temo slovenskega hlapčevstva in ozkosrčnosti pa predelati na satiričen in presenetljivo lahkoten način.

Omenjena satiričnost v drami služi kot vez med preteklostjo in sedanjostjo ter nam na svoj način pokaže, da je Vorančevo delo aktualno še danes. Ena izmed vaščank nam naprimer zaupa, da so Metini otroci namesto na materinem zrasli na kravjem mleku – kar je danes isto kot Aptamill, oziroma Mercatorjevo mleko za triinšestdeset centov, če si Aptamilla ne moreš privoščiti. Podkupljivi župnik, ki ga je odlično upodobil Gregor Gruden, je naravnost ogorčen nad idejo, da bi se Ožbej iz ugledne gruntarske družine poročil s kajžarsko hčerjo Meto, saj takšne stvari vodijo v pravi razvrat. Če bo šlo tako naprej, se bo med sabo lahko razmnoževal in poročal kar kdorkoli. Kaj bo sledilo? Istospolne poroke? Za božjo voljo, za otroke gre! Karničnik (Gašper Tič) z rahlo pridušenim in hripavim glasom nekoliko spominja na mafijskega botra Vita Corleona, ko kakor pravi kristjan župnijo oskrbuje z občasnimi pozornostmi, kot so nov cerkveni zvon, mastne koline in polne kuverte.

Enako dobro kot znajo Samorastniki nasmejati gledalca, pa jim ga uspe tudi pretresti. Prizor, v katerem Karničnik okrutno muči Meto, tako da ji na roki zažge laneno prejo, se je marsikomu vtisnil v spomin že ob branju Vorančeve novele, a ob izjemno prepričljivi igri Anje Drnovšek še vedno uspe presuniti gledalca. Doživetje dodatno stopnjuje vonj ugasnjene sveče, ki vzbudi asociacijo na ožgano kožo. Ob vsakem telesnem krču z igralko začutimo tudi sleherni udarec biča, ob katerem se sadistično naslaja Karničnik, četudi je bič v uprizoritvi le namišljen.

Mete njeni trma, ponos in požrtvovalnost v boju za ljubezen in enakopravnost ne zapustijo niti za trenutek. Do živega ji ne prideta niti kruta Karničnika niti privoščljivi hlapci, dekle in vaščani, ki jo neprestano psujejo, ponižujejo in obrekujejo. Da resnične razlike med višjim in nižjim družbenim slojem pravzaprav ni, med drugim pokaže premišljeno menjavanje kostumov: isti ljudje, ki so še trenutek prej igrali hlapce in dekle, se v naslednjem hipu prelevijo v pražnje oblečene vaščane (tu naj pohvalim imenitne kostume Andreja Vrhovnika), ki vihajo nos nad takšnimi candrami, kot je hudabivška Meta, a se nam pokažejo kot jara gospoda, ki ni čisto nič boljša od opravljive služinčadi.

Metin pogum in zagrizenost za dosego srečnejšega življenja med drugim spodbija Ožbejeva neodločnost. »Kaj pa naj bi z njo?« se sprašuje, »Zbežal v sončni zahod? Hollywoodskih happy endov še niso izumili.« Njegova cincavost – ovira, ki paru stoji na poti do srečnejšega življenja – je sopomenka za ujetost, v kateri se je znašel slovenski narod. Na vprašanje, ali so samorastniki hudabivške Mete po materini želji odrasli v samozavestne ljudi in ustvarili narod, ki se ne bo pustil tlačiti in pokoravati krivicam, pa nam odgovori kar grobar (Janez Starina) z zgodbo o kralju Matjažu. Slednji predstavlja idealiziran lik fevdalnega vladarja, ki je ljudstvo pravzaprav zapustil z golo obljubo po boljših časih, ki bodo napočili, ko se bo njegova brada okrog mize ovila sedemkrat, morda pa tudi devetkrat – odvisno, koga poslušate. Zdi se, da še vedno potrpežljivo čakamo, da se vrne, prežene krivičnost s sveta in zopet zavlada. Da, samo še malo je treba potrpeti…še čisto majčkeno. Toda v resnici kralj Matjaž ni tisti, ki spi.

Samorastniki, ki si jih ne splača ogledati le zaradi odličnega scenarija in režije, temveč tudi zaradi prepričljive igralske zasedbe, kostumov in scenografije, bi si moral ogledati vsakdo, še posebej pa učenci in dijaki, da se bodo lažje spopadli z Vorančevo grenkobo. Simona Hamer in Eva Nina Lampič dokazujeta, da je treba spodbujati nadarjene mlade ustvarjalce, ki so stvari sposobni ugledati in prikazati na nov in izviren način. Upam, da bomo v prihodnosti lahko uživali še v mnogih njunih delih.

Brina Jamnik

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s