Ana, strastna ženska

prenosKrhkost prostora, v katerega vstopi gledalec – komaj vidne silhuete pohištva, prekritega z belimi rjuhami – sovpada s krhkostjo in ranljivostjo vsebine teksta. Pogovori na štiri oči, roman kultnega režiserja Ingmarja Bergmana, in na oder realiziran pod režijsko taktirko Nikite Milivojević, je predstava o (ne)moči ženske v primežu družbe, religije in politike. Odrska adaptacija prinaša avtorjeve osebno-izpovedne pasuse iz življenja njegovih staršev, vpetih v strog kalup skandinavske morale na začetku 20. stoletja. A tekst vendarle ni dokumentarističen; ohranja literarno vrednost ter zgolj parafrazira dejansko podobo družine v primežu številnih družbenih parametrov.

Glavna junakinja Ana, režiserjeva mati, je ženska mnogih strasti in hrepenenj. Nesrečen zakon, v katerega je nepremišljeno in brez prisile vstopila sama, jo pahne v burno ljubezensko razmerje. Prizor za prizorom se – s časovnimi preskoki, ki jih igralci/opazovalci sami povedo kot didaskalije – odstira nesrečna podoba mlade in bistre ženske, ki se na koncu vendarle podredi družbenemu redu in ohrani nepristen zakon. Pičla odrska svetloba – pogosto ujeta v belo tkanino in omejena na eno žarnico – stopnjuje tenzijo in nemir, ki se nahaja v mladi ženi. Vsi nastopajoči – kar večkrat poudarijo – si želijo svetlobe; luč ima pomembno vlogo, a, metaforično, nikoli docela ne zažari. Prav tako kot Ana. Z mladim ljubimcem je ujela svoj del sreče, a se  – pod težo pritiskov takratnega socialnega ustoja in lastne bojazni – ljubezensko ne more izživeti. Za hip spomni na Ibsenovo Noro, tudi Skandinavko, ki je nekaj desetletij pred Bergmanovim romanom prva zajela sapo, pustila tri otroke in moža ter se sama podala v širni svet. A Ana ostane, moževi infantilni argumenti ter psihično maltretiranje, pastorjevi dušni nasveti in rigidna okolica jo (za)dušijo, privežejo na strogo zamejen prostor, v katerega ni moč vnašati lastnih hotenj in željá. Odsrka kompozicija je skromna, temelječa na starinskem pohištvu – ki verodostojno popelje v neko čisto drugo Skandinavijo -, katerega prizor za prizorom igralci sami odkrivajo ali zakrivajo z belimi rjuhami. Skromnost in varčnost, eni izmed načel protestantske vere, odsevata tudi pred gledalci. Zato pa so replike močne, težke, besede še dolgo odzvanjajo, počasna in mračna atmosfera ne dovoli hipnih fizičnih reakcij in nerazumljivih monologov. Scenografija (starinsko pohištvo) in kostumografija (preprosta neizumetničena obleka ozaljšana zgolj z nekaj naborki) sta se integrirali v začetek 20. stoletja, ko je bilo tudi na severu žensko vprašanje še vedno dokaj tabuizirano, ženska sama pa podrejena možu, družini in religiji. Vse se vrti okoli družine, tiste primarne, iz katere je Ana svojeglavo ter prenagljeno (toda glede na hladen odnos z mamo tudi razumljivo) odšla k možu in si ustvarila svojo. Nezadovoljstvo lahko vodi v prepad; a vendarle je Ana ujela delček sreče, za nekaj let zadihala na polno in brez prisile ter bila ona. Končno ona. Pod težo zatajevanih laži se zlomi, možu in družbi razodene resnico ter se razumsko sooči z zapleteno situacijo. Razum je prevladal srce, negotova prihodnost s precej mlajšim ljubimcem se je dokončno in za vedno transformirala v sigurnost s hladnim in pogosto nasilnim, dobro situiranim možem, pastorjem Henrikom. Njuna zgodba, ki jo začneta pripovedovati v prvem prizoru je zgolj vsakdanja, splet nesrečnih naključij in čudnih okoliščin. Njuna zgodba je Anin hermetično zaprt svet, katerega je želela zapustiti, da bi se naužila življenja in vseh radosti. Njena tragičnost ni v nepremišljeni poroki, varanju, neiskrenosti … Žalostno je Anino potlačeno in pod prisilo zatajeno pristno čustvo svobodne ženske, ki so jo programirali po točno določenih obrazcih. Ana je ujeta žival, ki je enkrat samkrat izkusila srečo. Potem je s sklonjeno glavo obtičala v zlati kletki. In duševno stagnirala.

Pogovori na štiri oči je pronicljiv prikaz drugačne Skandinavije, kot smo jo vajeni sedaj. Tudi na Švedskem ločitev ni bila pogosta, vnovična poroka pa še naprej stigmatizirana.  Napetost v medosebnih odnosih, obdanih s težko roko zakonov in religije lahko vodi v katastrofo brez možnosti nove vzpostavitve miru. Ko je krhko ravnovesje zakonskega življenja porušeno, potem zakon enkrat za vselej obstane v temi, partnerja pa skupaj povezuje zgolj zaveza in list papirja. Ana je izbrala temo, a okusila moč svetlobe in hipne sreče. Spomin več.

Anita Volčanjšek

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s