Za vedno volkovi, nikoli samotarji

Skromno stanovanje na Manhattnu, kjer se za zidovi uprizarjajo Tarantinovi filmi. Nekaj s pohištvom pustih in razmetanih soban, koder otroška domišljija ne pozna meja. Kostumi, barve in risbe kot edini ornamenti na plesnivih stenah. Režiserka Crystal Moselle je  – ena izmed peščice, ki jo sploh kdaj potrkala in dejansko vstopila ˝v zgodbo˝ – ustvarila unikaten filmski zapis o veliki, nesocializirani, a kreativni ter iznajdljivi družini Angulo. Volčja druščina (The Wolfpack), dokumentarec o sedmerici od realnega življenja dislociranih otrok, je preboj v njihov intimni svet, sestavljen iz podob zavidljivo veliko ogledanih filmov. Sedma umetnost jim je pomagala preživeti na nekaj kvadratnih metrih, obenem pa jih počasi osvobajala ter opogumljala. Pogum, da po – približno petnajstih letih – stopiš iz rutinskega okvira samote, katero so malo znosnejšo oblikovali zgolj glasba in kultni igralci, je druščino navsezadnje le popeljal iz blokovskega naselja.

Šest fantov in dekle, nevsakdanji otroci, ki so bili toliko let zaradi očetovega neizmernega in težko razumljivega strahu pred kruto zunanjostjo odmaknjeni iz ameriških ulic, iskreno in brez cenzure pripovedujejo svoje občutke ter spomine. Režiserka nevsiljivo sprašuje o njihovem zgodnjem otroštvu, ki ga gledalec spremlja preko besede in starih družinskih posnetkov. Volčja druščina je namreč verodostojen portret družine, ki je živela nevsakdanje, za marsikoga tudi nepredstavljivo in človeka nevredno življenje. Glavni akterji so odraščajoči fantje južnoameriških potez – dar očeta –, ki z nasmehom ali solzami na očeh plast za plastjo krušijo tabuizirano svojo odmaknjenost od realnosti. Nasilno odvzeta prostost s strani očeta – nekoč hipija in popotnika, danes ˝pravega˝ brezposelnega posebneža, obsedenega z (zanj nepravilnim ter docela zgrešenim) ustrojem ameriške družbe in politike – je otrokom zadala globoke rane in prehitre zareze odraslosti. Zgodaj so namreč spoznali (družinsko) nasilje, četudi – ironično – jih je patriarh želel obvarovati krutosti zatohlih nočnih uličic in težo nedružabnosti. A dokumentarec ni patetičen prikaz samopomilovanja in obsojanja. Otroci so polni iskrivih domislic, ki so jim pomagale preživeti v hermetični komuni in lepih besed o materi, ki se je v strahu pred udarci docela podredila nekoč živahnemu možu. Dokumentarec je zmes sočasnega pripovedovanja in intervjuvanja družinskih članov ter sintetičnega prikaza preteklih videoposnetkov. Mosellova je ustvarila časovne preskoke in film v filmu. Vsi člani so izpostavljeni, niti starša – preko starih fotografij in kaset spoznamo njuno ljubezensko zgodbo – nista izvzeta. Oba sta otrokom želela prihraniti pasti zunanjega okolja, a je njun strah šel čez vse razumske meje. Zato so le-te pričeli rušiti njuni potomci. Kamera sledi njihovim čisto vsakdanjim opravilom (kuhanje, pospravljanje), pogovorom z mamo, rekonstrukciji svetovno znanih filmov (izdelava kostumov, učenje besedila, igra) in končno tudi pobegu na pravi ameriški zrak. Najstarejši je, utrujen od doktrin svojega očeta in v pubertetniškem zanosu prvi stopil na prepovedano ozemlje, kasneje so mu sledili še mlajši bratje. Kontrast čepenja v stanovanju in svobodnega pohajkovanja po plaži je vrhunec filma, ki (ne)hote zaigra tudi na gledalčeva čustva. Bratje, volkovi na svobodi, so ponosni, sedaj odrasli in v iskanju prve zaposlitve. Strah pred očetom se je razblinil, njihov korak je lahek, besede pa trdne in odločne. Vse je še pred njimi. Vse je mogoče. Malodane idiličen konec – družinski izlet na podeželje – je zgolj potrditev starih socioloških poskusov, da je otroka mogoče iztrgati iz primeža nezdravih odnosov in bivalnega okolja ter ga resocializirati. Volkci so to storili kar sami. Kot v filmu.

Volčja druščina je opomin družbi in učbenikom, da nesocializirani otroci prihajajo le iz globin gozda. Med nami so lahko, v nekem zaprašenem stanovanju, kjer jim edini užitek prinaša ogled Šunda. Vendar je dokumentarec tudi iskriva in vedra pripoved o dokončni osvoboditvi ter kreaciji lastnega življenja. Fantje so končno postali individuumi, katerim se ni potrebno več preoblačiti v njihove najljubše like. Transformacija iz nerealnega v kruti vsakdan je bila mukotrpna in dolgotrajna, a je pomagala presekati gordijski vozel s konzervativnim ter v dnevno-informativni svet ujetim očetom. Mesto ima svojo temno plat, a naj jo Angulovi raje spoznajo na lastne oči. Volkovi lahko glasno tulijo le na svobodi. Pa kakršnakoli že je.

Anita Volčanjšek

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s