Gertrude arabska

Otomansko cesarstvo razpada. Nad ozemljem bližnjega vzhoda – arabskega polotoka, še malo prej pod okriljem Turčije – kot ujede krilijo evropske imperialistične sile: Francija, Nemčija, Anglija, Italija, Rusija; na obzorju se kaže že Amerika… Nekaj peska in kup plemen, ki se spopadajo med sabo, nikoli ne bo tvorilo lastne države, pravijo. Tako ozemlje postane potencialno igrišče aristokratskih zavojevalcev, pustolovcev, raziskovalcev…

In ena takšnih bo naša Angležinja Gertrude Bell, za zdaj še ena prvih žensk, diplomiranih na Oxfordu z odliko iz zgodovine. Angleške navade jo na smrt dolgočasijo, snubci je ne zanimajo, starša roti, naj jo pošljeta kamorkoli, zares kamorkoli proč od domačega okolja. In ker so aristokrati, ker so visoko izobraženi, poleg tega pa se oče strinja, da bi jo bilo potrebno poslati proč, ker postaja “delikventna”, se strinjajo, da je najbolj primerna destinacija zanjo angleška ambasada na bližnjem vzhodu. Rečeno – storjeno. Tam se zelo hitro zaplete v strastno ljubezensko razmerje z zanjo stanovsko neprimernim uradnikom, kar pa – s skorajda nič upora z njene strani – prekine očetovo posredovanje, sledi pa samomor njenega izbranca. Do sem – scenaristično skrajno neprepričljivo – prav, vzamemo v zakup, da je ženska emancipacija šele v kali, trgovanje s porokami pa nekaj najbolj samoumevnega.

Ne vem sicer, zakaj se je režiserju zdelo pomembno, da Gertrude polepša s (kirurško retuširano?) sicer po potezah precej sorodno Nicole Kidman, nekoliko preveč v ospredje njene zgodbe pa čisto po holivudsko postavi obe tragični ljubezenski razmerji, medtem ko drugi viri prej ko ne kažejo na njen bolj ali manj vseživljenjski (ne?)prostovoljni celibat in niti ni jasno, koliko sta bili razmerji (predvsem drugo, s poročenim generalom) konzumirani. Omeni se, da ni bila “poročni material”, celo da je v tem času to veljalo za “preveč” izobražene ženske.

Gertrudina zgodba ima nato – po šoku, ki jo odcepi od lastnih korenin, njeno srce pa je poslej prazno, a svobodno – vse zametke, da postane zgodba zgodnje feministične ikone. Skozi  popotovanje  njeno aristokratsko imperialistično ozadje sčasoma postane nepomembno; raziskuje zaradi popotovanja samega, ne v imenu države, ne v imenu boga ali ideje. Na pot jo, kot pravi, vleče arheologija, estetika, čut za svobodo, ljubezen do poezije, raziskovalna žilica… In bolj kot se izgublja, bolj spoznava sebe. Piše, prevaja Hafisa. Je pravi ženski korelat Lawrencea arabskega, ki je že davno pred njo, v petdesetih, dobil svojo holivudsko filmsko upodobitev s Petrom O’Tooleom, v dotičnem filmu pa se pojavi v stranski vlogi kot njen šegavi brat, “duša dvojčica”, ki je očitno edini ne želi oženiti ali onemogočiti kot ostali moški liki v filmu.

Torej: res je, da film vse to nakaže, obenem pa temu da premalo prostora za ceno prostora, ki  ga – kot že rečeno – holivudsko nameni junakinjinim razmerjem, domnevnemu seksapilnemu vtisu, ki ga pusti na moških (kljub temu, da jo simptomatično v isti sapi opisujejo kot možačo in “grdavšo”) in romantičnemu sanjarjenju, ter se tako preveč približa Madame Bovary, premalo pa pustolovki. Ne pravim pa, da oba pola nista prisotna – celo nujna – v isti osebi…

Kar se tiče njenih političnih prepričanj, si (tako kot Lawrence) želi emancipacijo arabskih narodov in umaknitev imperialističnih sil, niti malo je ne zanimajo politični apetiti njene lastne države, zanima jo pustolovstvo samo na sebi.

Moramo pa povedati tudi to, v čemer film vendarle ni zadosti jasen –  figura ostane  opredeljena (kar je sicer bolj pravilo kot izjema) – z lastnimi okoliščinami, časom in prostorom; feministka vkleščena v imperializem in ujeta v določenost lastnega razreda, da bi lahko šla do konca.

Sprejme politično funkcijo, ki ji jo nalaga britanski imperij, ki naj je (vsaj kar se tiče njenih drugih izraženih prepričanj) v biti ne bi niti zanimala; za državo “vohuni”, ko ji daje potrebne informacije, pomaga začrtati meje imperija in pomaga postaviti kralja, ki bosta poslej britanski marioneti – tudi to v filmu ni preveč jasno.

Za Hercoga je po dvainsedemdesetih letih, po svojevrstni seriji unikatnih portetov ljudi, ki sledijo svojim vizijam in strastem, to njegov prvi (uspeli ali ne je sicer drugo vprašanje) portret ženske…

Iva Tratnik

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s