Tako gre to.

12305556_10153705249864780_941048727_n
Slika: Iva Tratnik

Dresden je zgodovinsko mesto, učenjaki so mu pred časom pravili »Firence na Labi«, v mestu in njegovi okolici ni bilo nobenih ključnih vojaških ciljev. Nekaj mesecev pred koncem druge svetovne vojne naj bi prevzel centralno vlogo pri uveljavljanju zavezniške premoči. V nekaj zimskih, februarskih dnevih so zavezniške sile z zemljo zravnale zgodovinske stavbe in mogočne mostove ter pod njimi pokopale nekako 135 000 civilistov. »Little boy«, ki je poleti istega leta upepelil Hirošimo, je s seboj vzel 71 379 ljudi. Ko so se preživeli ameriški vojni ujetniki povzpeli iz svojega zaklonišča v Klavnici št. 5, so na mestu živahne zgodovinske metropole našli mesečevo površje, posejano z delci, ostalimi od tistih, ki niso ubežali ognjenemu viharju zavezniških sil. O tem, kaj se je dogajalo med trinajstim in petnajstim februarjem, se ni na veliko govorilo in večina vojnih teoretikov in zgodovinarjev je imelo z Dresdnom precejšnje težave. Čeravno je bilo opustošenje Dresdna sijajen vojaški uspeh, pa je številnim Američanom ostajal skrivnost iz strahu, da se marsikateremu sočutnežu ta poteza zavezniških sil ne bi zdela tako imenitna.

Knjige Kurta Vonneguta ml. so mnogokrat protivojne knjige, čeprav se sam zaveda jalovosti svojega početja. Rojen leta 1922 je kot pehotni izvidnik in kasneje vojni ujetnik iz prve roke izkusil največji pokol v evropski zgodovini. Le par desetletji po koncu druge svetovne vojne, ko sta se evforija in zanos zmagovalcev polegla v vzvišeno dolgočasje, pa je bil znova priča grožnjam hladne vojne, v kateri je vsak na svoji strani grozil z novimi pokoli in množičnimi uničenji. Zdi se, da nas nikoli in nič ne izuči. In tudi dandanes je temu tako.

Tako kot so nekoč Američani iz udobnih naslanjačev opazovali navidezno nerealne prizore, ki so se odvijali na drugi strani Atlantika, danes odsotno zremo v opustošena in z zemljo zravnana zgodovinska mesta Arabskega polotoka. Vojna je postala povsem vsakdanji pojem, a vendar se za nas zdi stvar preteklost, nihče pa se pri tem ne vpraša, kakšna je cena tega neskončnega paradoksa. Podnaslov Klavnice pet se glasi Otroška križarska vojna in tako bi brez dvoma lahko podnaslovili tudi katerokoli vojno, ki se je v naših časih odvila ali pa se še vedno odvija na drugem koncu sveta. Mladeniče in mladenke, ki svoje morebitne vrnitve v domačo državo marsikje ne morajo proslaviti z vrčem hladnega piva, polno oborožene pošiljamo v boj za demokracijo. Kot je Vonnegut sam zapisal v Mačji zibki, ti otroci »V svojo večno slavo in v našo večno sramoto umirajo kot pravi možje, da lahko potem moško proslavljamo patriotske obletnice.« Če bi se pri tem razglabljanju posvetili še civilnim žrtvam, bi nas nemara minila volja do življenja. Tako gre to.

Pisanje Kurta Vonneguta je bilo dolga leto umeščeno v avantgardo in podzemlje, njegovemu načinu pisanja pa so poočitali, da je malce neotesan in na trenutke vulgaren. A vojna je čudna reč in zahteva čuden slog. Seveda pa njegovemu plodnemu opusu ne moremo pripisati le vojne tematike, saj bi ga s tem nezadržno osiromašili. On je svojim delom najraje pravil »angažirana literatura« in »kritika odtujitve«, sama pa bi ga imenovala za neutrudnega raziskovalca človeškega, ki nikoli ne izgubi vere v njegovo dobro. Kot še preveč rado drži, se za vsakim navideznim cinikom skriva razočaran idealist. Tako pri Vonnegutu ni hudobnih in živalskih Nemcev in pogumnih in junaških Američanov. Ni junakov in princesk, so le ljudje v vsej svoji veličini in kompleksnosti. Neverjetno resnobnih tem, kot so družbena odtujenost, problematike organizirane religije, masovnega uničenja z atomskimi sredstvi in vojnih pokolov se loteva z  lahkotnostjo, ki se tako kot velja pri večini velikih pisateljev, sprehaja na sami meji shizofrene blaznosti. Zaveda se svojih omejitev in jih pozdravlja odprtih rok. Klavnico pet, ki predstavlja enega najmočnejših del protivojne literature, prijatelju opiše z naslednjimi besedami: »Tako kratka in zmedena in neubrana je, Sam, ker o pokolu nimaš kaj pametnega povedati. Vsi naj bi bili mrtvi in nikoli več naj bi nič ne rekli in si česa želeli. Po pokolu naj bi bilo vse zelo tiho, in vselej tudi je, če ne štejemo ptic. In kaj pravijo ptice? Vse, kar je pač reči o pokolu, na primer : ‘Cui-cuiiit?’«

Jerica Šemerl-Harmel

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s