Svobodna šola – Kako odrasli spet postanejo otroci.

Režiserski prvenec Amande Rose Wilder nedvomno predstavlja odličen primer filma, ki v svojem povsem nepristranskem pristopu skoraj spominja na  nekakšno znanstveno raziskavo. Tako imamo ob ogledu tega dokumentarnega filma občutek, da smo priča nekakšnemu znanstvenemu katalogiziranju zanimivega ter precej tveganega družbenega in psihološkega poizkusa, ki pa odraslim avtoritetam povsem uide iz vajeti. Ker gre pri Svobodni šoli za obravnavanje otroških medsebojnih odnosov in šolskih izobraževalnih sistemov, že tematika sama lahko privzdigne kar nekaj obrvi. Temu nasproti namreč postavi sistem, ki na glavo postavlja naše dojemanje šolske strukture in medsebojnih odnosov mladostnikov in otrok. Vzrok za skrb in kontroverznost tega dokumentarnega filma pa po mojem mnenju ne izhaja iz same problematike, ki jo obravnava – torej alternativnih šolskih sistemov. Izhaja predvsem iz spoznanja, da je tako veliko število staršev intelektualni in čustveni razvoj svojih otrok pripravljenih prepustiti v skrb osebi brez zadovoljive izobrazbe, izkušenj in znanj.

Ravnatelj Alex Khost, ki je imel v šoli sam vedno težave z nasilniki in vključenostjo v družbo, že celo življenje sanja o neki alternativi ameriškemu, javnemu šolskemu sistemu. Odloči se za pogumen korak in v New Jerseyu odpre novo podružnico t.i. Svobodne šole. S tem sistemom še nima izkušenj in tako vse svoje upanje za uspeh življenjskega projekta položi v roke skupine otrok starosti od približno šestih do desetih let. V šoli ni obveznih ur, ni ocenjevanja in določenega učnega gradiva, vsa pravila pa z demokratičnim glasovanjem uveljavljajo in ustvarjajo učenci sami. Kljub zanimivosti osrednje teme pa presežna vrednost filma leži predvsem v tem, da v gledalcu vzbudi ogromno vprašanj in mu nudi odlično odskočno desko za temeljit premislek o šolskem sistemu, našemu dojemanju otrok, starševstva in svobode.

Kaj hitro postane razvidno, da so ideološke sanje ravnatelja v primerjavi z realnostjo le to – ideološke sanje. Zmeda in kaos, ki nastaneta v šolskih prostorih, sta na trenutke precej mučna, napetost pa sprostijo pristni prikazi otroške radovednosti, razigranosti, dojemljivosti in iskrenosti, ki v veliki meri prekaša sposobnosti »učiteljev«. Zdi se, da tak način delovanja ne koristi nikomur, ob tem pa se pojavi vprašanje, ali si taka dejavnost sploh zasluži naziv šola in izobraževalna ustanova. Šola namreč temelji predvsem na odnosu učitelj-učenec, torej na podajanju znanja, ki je ključnega pomena za otrokovo delovanje v družbi. V dokumentarnem filmu Svobodna šola pa je meja med odraslim in otrokom prevečkrat povsem izbrisana.

Dejstvo je namreč, da starši v večini niso diplomirani matematiki, slavisti, fiziki, kemiki; so pa čuteča, empatična, praktična družbena bitja, ki se s tem, ko postanejo starši, zavežejo, da bodo ta svoja znanja in vrline prenesli na svoje potomce. Svobodne šole, ki temeljijo na tem, da otroke učijo drugih znanj in socialnih vrlin, ki jih v javnem šolskem sistemu zanemarjajo, torej v veliki meri prevzemajo naloge staršev, ki te svoje obveze zavedno preložijo v roke drugih. Posledice, ki jih imajo take odločitve na posamezne otroke, so v filmu Svobodna šola zelo jasne in precej boleče.

Takšno ustanovo namreč obiskuje tudi precejšnje število otrok, ki jih je javni šolski sistem iz takšnih ali drugačnih razlogov izključil; niso mu prilagojeni. Že samo to dejstvo jasno kaže, da so za normalno funkcioniranje takšnega sistema potrebni strokovnjaki, ki jim ne manjka izkušenj na področju otroške psihologije in izobraževanja. Šolski sistem naj bi poleg svoje izobraževalne funkcije izpolnjeval tudi druge potrebe otrok in mladostnikov, ki jih ne smemo zanemariti. Nudi jim gotovost, ki izhaja iz jasno določenih pravil in načina delovanja. Otroke vključuje v neko trdno celoto in s tem spodbuja občutek pripadnosti in varnosti. Ta občutek varnosti pa se za obiskovalce svobodne šole razblini v trenutku, ko otroci in učitelji z demokratičnim glasovanjem izločijo »najtežavnejši« in s tem tudi najšibkejši člen skupine.

Ravno v situaciji, ko so zaposleni soočeni s težavnimi otroki, postane razvidno, kako pomembni sta strokovna izobrazba in čustvena inteligenca. Ustanova, ki v svojem naboru nima takšnih strokovnjakov, si ne zasluži naziva šola. Dokumentarni film Svobodna šola tako predstavlja nekakšne samovoljne sanje idealista, ki se ne zaveda vpliva in teže, ki jo nosi pedagoška dejavnost.

Jerica Šemerl-Harmel

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s