Morilka s srcem

Hou Hsiao-hsien (Potovanje rdečega balona, Trikrat), tajvanski režiser, se v filmu z udarnim in direktnim naslovom Morilka posveti enigmatičnemu življenju mojstrice borilnih veščin. Protagonistka, izučena morilka, je ujetnica spletk kitajskega dvora in lastnih čustev. Tradicija, čast ter maščevanje, pomembne paradigme, jo bolj kot v mečevanje ženejo k notranjemu premisleku in težnji po katarzi. Režiser se namreč močno nagiba k estetiki, vizualnim učinkom ter naraciji. Prednost daje umu, ne golemu mečevanju. Naslov lahko zavede; krvi in fizičnih akcij željno občinstvo bo razočarano, v fokusu je samotarska ženska z izostrenim občutkom za dobro ter pravično.

Morilka je svojevrsten film, težko ukalupljen v specifičen filmski žanr. Nekaj mečevanja, ščepec bojevanja in malo Tarantinovih akcijskih domislic (Kill Bill) je tudi edino, kar v film vnaša dinamičnost. Hsiao-hsien je estet; slikovita pokrajina in detajli posameznega interiorja prednjačijo pred nasilnimi prizori. Počasna atmosfera – dolgi kadri narave, malo govora, nešteto prizorov – rahlo uspava, mestoma pa je vendarle prekinjena s ´pravo´ akcijo. A do vrhunca ne pride; povprečnemu slovenskemu gledalcu odmaknjena kitajska zgodovina prizor za prizorom vnaša še več kaosa in zbeganosti. Film je sestavljen iz posameznih razglednic, izjemno tenkočutno in vestno naslikanih, katerim pa manjka kanček bojevniškega duha. Prav ta manko, kompenziran s filozofijo in tradicijo Kitajske, lahko uspava in gledalca metafizično popelje iz dvorane. Tako tudi protagonistka, v mečevanju izredno podkovana, a čustveno malce razvrvana mladenka, nikoli res ne pride v ospredje zgodbe. Predstavlja dobri pol nastopajočih, ki še ima empatijo in zmore čustvovati, a je v primežu neštetih drugih zgodb, ki zasenčijo njeno prvotno nalogo (umor sorodnika). Zgodba bi bila namreč lahko enostavna: junakinja ima nalogo, da ubije svojega bratranca, vplivnega moškega, a ji čut za človečnost to prepreči. Stori, kar je po njenem potrebno. Ubija slabiče ter podleže, ravna se po svoji vesti ter lastnih zakonih. Toda – kot se bogati zgodovini, vrednotam in normam posamezne države tudi pritiče – je v primežu družine (soočenje s predniki), lastnih čustev (ljubi moškega, ki ga mora ubiti) in direktiv z dvora. Tako se fabula zapleta in prepleta, vse tja do samega konca. Srečnega, kakopak. Ženska junakinja reši svojo dilemo, ljubljenega moškega pusti živeti. Sedaj je končno svobodna, četudi ni upoštevala navodil višjih inštanc.

Detajli in spremljajoča glasba ustvarijo izjemno tenkočutno, specifično atmosfero, evropskemu gledalcu precej odmaknjeno in slabo poznano. Kot je za poznavanje borilnih veščin potrebna nečloveška koncentracija, mir, poznavanje sebe in sočloveka, predvsem pa umirjenost, tako se to odseva na platnu. Režiser brez naglice, skoraj otopelo riše posamezne prizore z dobrim občutkom za človeško psihologijo; dinamika kot da mu je nepoznana. Kakor je dejal sam, mu izziv predstavlja ustvarjanje filozofskih filmov, ki zgolj za okus prikažejo še skrivnost mečevanja. Morilka je predvsem zanimiva iz estetskega vidika in za ljubitelje kitajske zgodovine ter filozofije samurajev. Svež pristop, klasična zgodba, premalo akcije. Ravno to, kar si je režiser (za)želel.

Anita Volčanjšek

 

 

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s