André Gide: »Ne ljubim ljudi, marveč tisto, kar jih žre.«

12277161_10208014223776369_1835431390_n
Iva Tratnik: Andre Gide

Pri puritanstvu bi težko našli kakšno dobro lastnost; če pa bi že poskusili, bi se mu morali konec koncev zahvaliti za množico izjemnih avtorjev. V njihov crème de la crème nedvomno spada francoski avtor in Nobelov nagrajenec André Gide, v katerem je z Biblijo prenasičeno ozračje povzročilo razkol, ki je zaznamoval vse njegovo literarno ustvarjanje. Stroga in jekleno moralna vzgoja je mlademu Gidu nenehno vsiljevala čistost in krepost, mu slikala telesnost kot nekaj grdega in nezaželenega ter ga iz stvarnosti pehala v duhovni svet religije. Francoski avtor se je tako že v rani mladosti znašel razpet med dušo in telesom, saj je ugotovil, da ju po zapovedih Biblije ne more združiti, ne da bi zatajil enega od njiju. V njegovih očeh se je svet razlomil na dve nasprotujoči si polovici: ena je predstavljala razum s svojimi večnimi in neovrgljivimi resnicami, druga pa življenje, ki je neprestano v gibanju, vedno spreminjajoče in polno naključij. Ta popolni absurd, v katerem se mu je razkril svet, je kasneje zaznamoval tudi filozofijo Alberta Camusa in Jeana-Paula Sartra.

Gida je torej telesna askeza pogrezala vedno globlje v irealnost. Glede na čas, v katerem je živel (1869-1951), morda niti ni presenetljivo, da ga je privlačil beg v svet transcendence; svoje pisateljske korake je namreč začel ravno takrat, ko je v Franciji zacvetel simbolizem. Poleg tega je bil Gide eden izmed mladih Mallarméjevih učencev, ki so se ob torkih dobivali na pesnikovem domu in postali znani pod imenom Torkovci (les Mardistes). Med njimi so bili tudi Rainer Maria Rilke, Paul Valery, Oscar Wilde in William Butler Yeats. Gida je prevzela skrivnostnost, ki biva za tančico zaznavnega sveta; vnel se je za nadčutno – vse, kar je moč dojeti le z dušo. Vidne in otipljive stvari je pod očitnim vplivom Platonove filozofije razglasil za varljive sence, ki niso nič drugega kot bled odmev resnice. V spisu z naslovom Traktat o Narcisu (1891) je prišel do pomembne misli, da mora vsaka umetnina razodevati, sicer je nepotrebna in slaba – povsem enako pa velja tudi za človeka.

Istega leta, ob izidu Zapiskov Andreja Walterja, se je Gide šele pričel zares zavedati zevajočega brezna med svojim telesom in dušo. Vedno bolj mu je postajalo jasno, da se z zanikanjem telesnosti zgolj trpinči in uničuje, kar je dokazovalo tudi njegovo oslabljeno zdravje. Telesni užitki so se mu pokazali kot pot do odrešenja, ki se ga je leta 1893 odpravil iskat v Tunis. Iskanje telesne ljubezni se je izkazalo za uspešno, vendar pa je Gide ni našel v ženski, temveč v moškem, kar ga je zopet postavilo pred moralne predsodke družbe. Odtlej je neprestano begal po svetu, hkrati pa bežal pred samim seboj. Leta 1895 je v Alžiru srečal Oscarja Wilda, s katerim se je poznal že od Mallarméjevih torkovih večerov. Wilde je imel vtis, da je bil on tisti, ki je Gidu pomagal odkriti homoseksualnost, vendar je francoski avtor to storil že sam. Lepota čutnega sveta je Gida prelevila v novega človeka, zaljubljenega v življenje in osvobojenega moralnih vezi. Krščanska duhovnost, v katero je bil zagledan, se mu je razkrila za nepopolno in dolgočasno. Zamenjalo jo je pogansko čaščenje telesnega veselja in stvari, ki naj bi po zapovedih krščanstva veljale za grehe. Radost se mu je razkrila v naključjih in trenutkih, medtem ko je Bog zanj postal življenje samo. Vse to seveda spominja na dionizičnost, ki jo je opeval Friedrich Nietzsche in s svojimi deli vplival tudi na Gida. Slednje je še posebej očitno v njegovem delu Nenravnež iz leta 1902.

NPG Ax140868; AndrÈ Gide by Lady Ottoline Morrell
By Lady Ottoline Morrell, vintage snapshot print, August 1920

Neskladnost med videzom in resnico je burila Gidovo domišljijo vse do njegove smrti. Ironija njegove proze izhaja ravno iz tega – v nenehno spremenljivem in v svojem bistvu povsem absurdnem življenju nenehno poskušamo najti smisel, mu nadeti idealno podobo, ki je v popolnem neskladju z realnostjo. Vse skupaj je torej nekakšna farsa; gmota naključij, v katerih smo se navadili videti smisel. O tem piše tudi v Močvirjih (1895), kjer se srečamo s človekom, ki živi v stolpu sredi močvirja. Svoje vklenjenosti se ne zaveda, niti mu ni do svobode. Gide želi pokazati, kako hitro se nevede ujamemo v vzorce večno ponavljajočih se dejanj in se znajdemo v začaranem krogu, iz katerega ne moremo pobegniti. S podobnim vzdušjem je obarvana parabola o Slabo priklenjenem Prometeju (1899). Gide meni, da ima vsak človek svojega orla, ki ga hrani s svojo srčno krvjo in ga ljubi, dokler ne propade – priklenjen je torej z lastno voljo, ki ga lahko pogubi, če se ne uspe osvoboditi. Ta orel predstavlja težnjo po smislu in racionalizaciji, ki človeka razjeda kot rak.

Vse te ideje je Gide spletel v kompleksno mrežo svojega dotlej najobsežnejšega teksta Vatikanske ječe (1914). Roman je vzbudil ogorčenje katoliških kritikov, saj so v njem videli smešenje katoliške miselnosti, Gidova spiritualna proza pa je s tem izpadla, kot bi se iz njih norčeval. Vse te očitke je avtor leta 1926 razblinil s svojo avtobiografijo Če zrno ne umre. K zgražanju katolikov je nedvomno pripomoglo prostozidarstvo, o katerem je govora v Vatikanskih ječah. Poleg Cerkve namreč predstavlja eno od dveh nasprotujočih si sil, ki se med seboj borita za oblast. Prostozidarstvo se za razliko od krščanstva navdušuje nad znanostjo in razumom, izredno visoko pa vrednoti svobodo. Francoski prostozidarji so bili med Cerkvi najbolj sovražnimi; še zlasti jih je podžgala leta 1870 izrečena dogma o papeževi nezmotljivosti – dogodek, ki je razburil vse evropske svobodomislece. Po smrti papeža Pija IX. je njegov naslednik Leon XIII. skušal zgladiti spore med Cerkvijo in evropskimi državami. V svoji encikliki je na veliko presenečenje konzervativcev priznal francosko republiko in izrazil pripravljenost, da bi z njo poiskal sožitje. To je pri francoskih rojalistih, ki si nikakor niso znali razložiti, kako je Vatikan lahko priznal republiko, spodbudilo neresnično govorico, da je pravi papež zaprt v ječi.

Kljub takrat privlačni snovi pa Gide ni želel popisovati resničnih dogodkov – ti so mu služili zgolj kot karikirano ozadje, na katerega je postavil svoje groteskne, v ponavljajoče se vzorce vklenjene figure. Roman je prežet s spoznanjem, da je mogoče dvomiti v vse okoli nas; nič ni jasno ali gotovo, vse se neprestano spreminja. Vse je mogoče – celo čudeži in nepričakovani preskoki med dvema skrajnostma. V takšnem svetu se nimamo več na kaj opreti, kar kruto občutijo tudi junaki Vatikanskih ječ.

Edini, ki je svoboden, nekakšna idealna podoba človeka, kakršen je želel biti Gide sam, je lik Lafcadia. Prisega na naključja in je sposoben nemotiviranega dejanja brez vzroka, ki je Gida vznemirjalo že od Močvirij. Lafcadio z vlaka pahne svojega nasprotnika Fleurissoirja, vendar se ravno s tem spontanim dejanjem ujame v past. Izvedel ga je namreč, da bi dokazal svojo nepremagljivo svobodo in potešil svojo radovednost, vendar ga namesto tega prične obhajati nerazložljiv strah. Gide tako po skoraj dvajsetih letih premlevanja enega in istega vprašanja pride do spoznanja, da nemotiviranega dejanja pravzaprav ni. Lafcadievo dejanje ponazarja obračun Gida s samim seboj: ko z vlaka pahne z religijo obsedenega Fleurissoirja, od sebe skuša pahniti svojo poglobljenost v spiritualnost. Toda Fleurissoir je v njem pregloboko zakoreninjen, ne more se znebiti tega dela svojega jaza, četudi se ga trudi zatajiti. Lik Lafcadia je Gide kasneje želel uporabiti v še eni mojstrovini, Ponarejevalcih denarja (1925), vendar to ni bilo več mogoče, saj mu je Lafcadio pričel vedno bolj polzeti iz rok.

Namesto z moralnim naukom se Vatikanske ječe končajo z vrsto vprašanj, na katera si moramo odgovoriti sami. Gide namreč sebi in drugim v svojih delih pogosto zastavlja neprijetna, celo otroško neusmiljena vprašanja. Eno od vprašanj, na katerega iščemo odgovor že stoletja, med množico odgovorov pa verjetno nikoli ne bomo našli pravega, ostaja smisel naše prisotnosti na svetu. Proust bi rekel, da je smisel v majhnih užitkih. Nietzsche se je do njega podal čez most nihilizma. Gide postane »odčarani Narcis«; presune ga absurdnost in nepomembnost lastne prisotnosti na svetu. Svet, ki mu postaja vedno bolj tuj in nerazpoznaven, ga ne potrebuje več. Spozna, da se bo absurdni vrtiljak življenja še naprej vrtel z njim ali brez njega.

 

(Povzeto po spremni besedi Antona Ocvirka)

Brina Jamnik

Slika: Iva Tratnik

VIR: Gide, André. Vatikanske ječe; ironičen roman. Prevedel in študijo napisal Anton Ocvirk. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1986.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s