31. festival LGBT filma – Burgundski vojvoda: Estetska poslastica

The Duke of Burgundy
Enter a caption

Zadnji film letošnjega 31. festivala LGBT filma Burgundski vojvoda (Duke of Burgundy), ki ga je režiral Peter Strickland, je bil prava estetska poslastica. Primernejši prevod filma bi bil sicer Burgundska vojvodinja, saj gre vendarle za prikaz partnerskega odnosa med dvema ženskama.

Gre za film z nelinerano zgodbo, kjer je dialog namerno izpraznjen, skoraj zaigran, kot se zdi zaigran tudi celoten odnos med dvema protagonistkama: mlado Evelyn (Chiara D’Anna) in malce starejšo Cynthio (Sidse Babett Knudsen). Sami dialogi so zgolj dodatki, da ne gledamo nemega filma (prepričal bi tudi, če bi bila v filmu le glasba brez dialogov), povezovalci izjemno estetskih kadrov, ki so pravzaprav ključnega pomena v filmu. Režiserju je uspelo s praznimi mesti v dialogih privzdigniti dejanja, kar ne uspe mnogim. Besede so namreč zgolj besede, zlahka se jih zanika, odvzame; kaj hitro izgubijo pomen, če jim ne sledijo dejanja. Dejanja seveda prinašajo občutke. Tukaj se lahko spomnim na Mayo Angelou, ki je napisala: “People will forget what you said, people will forget what you did, but people will never forget how you made them feel.” Občutek na začetku filma močno zavede. Kmalu namreč postane jasno, da je gospodarica ne preveč odločna igralka, ki po navodilih svoje sužkinje izpolnjuje svoje naloge, da bi partnerici dokazala, kako zelo jo ljubi. Kmalu se zgodba začne osredotočati na to, kaj pravzaprav čuti Cynthia. S trenutki iskrenosti lepo sovpadajo humorni momenti, ki skrbijo za to, da film ne bi zašel v preveč sentimentalno (s tem mislim že kičasto) sfero. Film opozarja na problematiko (sicer z malce nategnjenimi pojmi) “rabelj – žrtev”. Tisti, ki je rabelj, je lahko tudi žrtev in obratno, a to ni ključnega pomena. Po filmu sem se vprašala – kaj vse smo pripravljeni narediti za svoje ljubljene? V katere situacije bi se postavili samo zato, da bi jim izkazali ljubezen, da bi jim pokazali, da so zaželeni, da jih hočemo?

Prefinjenost vizualne podobe kadrov podčrtajo zvočni efekti. Ne le, da je glasba v filmu čudovita in še kako primerna, slišimo lahko predenje mačke, ki predstavlja udobje in na drugi strani na primer smrčanje, ki razbija t.i. popolnost.

Ljubezen na koncu zmaga nad igro, ki jo Evelyn tako zelo potrebuje, da ohranja odnos živ. Končno sliši/začuti svojo partnerico in se odpove sadomazohističnim vložkom. Pa se jim res? Film ohrani odprt konec, kar je pika na i k že tako ali tako veliko možnim interpretacijam.

 

Tjaša Plazar

Slika: http://www.theguardian.com/film/2015/feb/19/the-duke-of-burgundy-review-peter-strickland

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s