Hedonist versus samotar

aya
Slika: http://www.fred.fm

Nemški režiser Maximilian Moll, novinec na področju sedme umetnosti, je z Ayo Arcos (2014) prodrl na sceno in opozoril z vihravim slogom, a obenem izjemnim občutkom za psihologijo likov. Moll v celovečercu v ospredje postavi – kot se letošnji tematiki festivala LGBT-filma pritiče – zapleten odnos med starejšim in mlajšim moškim, homoseksualcema. Dokaj pogosta paradigma, diametralno nasprotna karakterizacija junakov, se v Ayi podredi večnim vprašnjem o zaupanju, ˝pravi˝ ljubezni, smislu življenja …

Četudi film direktno udari z mnogoterimi seksualnimi prizori, spolnost skriva več konotacij; Aya Arcos je namreč luciden zapis nekega frustriranega odnosa, za povrhu vsega determiniranega z boleznijo, HIV-om. Da je razmerje s tovrstno diagnozo lahko naporno in neznosno, a obenem – ko partnerja le razrešita nekaj življenjskih ugank in bolje spoznata sebe ter drug drugega – neskončno lepo, je Moll prikazal z vso senzibilnostjo mladega umetnika.

Osrediščena Edu in Fabio, jing in jang, prvi uspešen a nedružaben pisatelj, drugi (mlajši) prostitut in hedonist, vzajemno plujeta skozi pasti in spone partnerstva. Edu, tipičen predstavnik asocialnega izobraženca – dodatno obteženega s težo preteklosti – svoje strahove kompenzira preko spolnosti s svojim nasprotjem. Fabio, mladenič prostitut, se ne obremenjuje, živi za danes in se predaja številnim užitkom. A vendarle je med njima ljubezen; čudaška in sprva predvsem fizična, a čas prinese dolgo zatajevana in eksplicitno težko izražena čustva. Kolikor je Edu preveč zavrt – boji se priznati, da si je vedno želel okusiti vse, kar počne Fabio – toliko je fant seksualno nekoliko premalo obremenjen (HIV pozitiven).

Režiser je njuno socialno razliko kompenziral s čustveno inteligenco. Edu se boji navezati, se zares zaljubiti, priznati, da ljubi. Hladnokrvna maska, ki mu zaradi položaja težko spolzi z obraza, poka ob stiku s prostitutom. Pred njim je docela razgaljen in brez zvenečih ornamentov. Njuna zgodba je niz vzponov in padcev, padanja okostnjakov iz omar in čustvenih izlivov, predvsem pa je zapis o spoznavanju samega sebe in napornega vzpostavljanja iskrene vezi.

Moll je dober psiholog; natančen oris karakterjev in čustev je ujel v kamero z veliko mero spoštovanja do soljudi in družbe. Ne obsoja in ne posplošuje, realne probleme (čustvena neiskrenost, teža preteklosti, pomanjkanje ljubezni, bolezen) umesti v splošen kronotopos. Kar je vmes, je izredno lepa, subtilna zgodba o iskanju izgubljenega časa. In potrditve.

Anita Volčanjšek

Slika: http://www.fred.fm

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s