Jim Morrison: Na drugi strani vrat

      »Če bi očistili vrata zaznavanja, bi se človeku vsaka stvar pokazala takšna,
kakršna je – neskončna. Kajti človek se je zaprl, da vidi vse reči le skozi ozke razpoke svoje votline.«

(William Blake, Poroka nebes in pekla)

12380226_10208099189860468_1215068113_nJim Morrison nikakor ni bil človek, ki bi mu zadoščalo slepo posedanje v votlini, o kakršni govori William Blake. Ob branju del tega angleškega pesnika in njegovega rojaka Aldousa Huxleya si je Morrison vedno močneje želel odpreti vrata zaznavanja, o katerih sta pisala. Bil je izredno inteligenten in načitan, njegov IQ pa naj bi imel vrtoglavo vrednost 149 – že z devetimi točkami manj bi torej veljal za genija. Poleg Blakea in Huxleya so nanj napravila vtis tudi dela Friedricha Nietzscheja, Plutarha, Charlesa Baudelaira, Franza Kafke in mnogih drugih, najvidnejši pečat pa je na njegovi poeziji pustil francoski simbolistični pesnik Arthur Rimbaud.

Rimbaud je v Vidčevih pismih zapisal, da mora, če želi biti pesnik, najprej ugledati neznano in s tem postati »videc«. To lahko stori le tako, da razdre vse čute, saj kažejo lažno sliko sveta in ovirajo pot do transcendence. Otresel se je tudi rim; namesto njih je uporabljal asonance in z drzno, povsem svežo metaforiko odkril pravo alkimijo besed. Njegov jezik ni bil več obremenjen z ničimer; pričel je združevati nezdružljive podobe in domišljiji utrl povsem prosto pot, zaradi česar je Arthur Miller njegovo poezijo opisal kot »dinamit«, Hugo Friedrich pa je šel še dlje in ji nadel oznako »eksplozija«. Absolutne metafore, ki so pravzaprav slike Rimbaudevih misli in vizij, imajo moč, da bralcu prikličejo asociacije na nadvse prefinjen in skrivnosten način. Pesnik namreč ni želel, da bi ga bralci razumeli; njegove pesmi vsakomur dopuščajo, da jih doživlja po svoje in se prepusti toku lastnih asociacij. S tem je Rimbaud skušal doseči pot do podzavestne resničnosti, ki vodi skozi vrata zaznave, kot bi jim rekla Blake in Huxley, do nje pa ne moremo dostopati s čutili in razumom.

Magičnost Rimbaudevega pisanja je močno vplivala na pesniško izražanje Jima Morrisona. V edinih pesniških zbirkah, ki sta bili objavljeni za časa njegovega življenja, Gospodarjih in Novih bitjih (The Lords, The New Creatures), si tako kot Rimbaud prizadeva, da bi se otresel varljivega, naučenega čutenja in dosegel nadčutni, podzavestni svet. V Gospodarjih še posebej pogosto izpostavlja oči, s katerimi po njegovem vidimo le izkrivljene in nepopolne slike. Podobe še dodatno popačijo okna, ogledala in podaljški očesa, kot so naprimer ostrostrelne puške, kamere ali fotoaparati. Morrisonu se oko zdi »vulgarno v svoji grdi lupini«, želi si, da bi prišlo »na plano v vsem svojem lesku«.

»Nič. Zrak zunaj
mi žge oči.
Izdrl jih bom
in se znebil pekočine.«
(Morrison, str. 7)

Fascinira ga voajerizem, saj po njegovem mnenju gledalec s pomočjo kamere ali daljnogleda teši svojo željo po vsevednosti, ob čemer gleda ljudi in stvari od daleč, vendar se jih nikoli ne dotakne. To mu vzbuja nekakšen lažen občutek božanskosti. Opazovalec je po Morissonovem mnenju »izumirajoča žival«, umetnost ga namreč ne potrebuje, da bi lahko obstajala – nasprotno – gledalec ne more obstajati brez umetnosti. »Film teče naprej brez vsakršnih oči.« (Morrison, str. 25)

Precej drugačen se Morrisonu zdi umetniški dogodek, kjer skozi zračnike v sobo, polno ljudi, spustijo eter, pri čemer je igralec pravzaprav kemikalija. Ljudje, ki so se dotlej imeli za občinstvo, začnejo nastopati drug za drugega; plin pri tem uporabi njihova telesa kot medije, skozi katere uprizori svojo predstavo. Takšen umetniški dogodek očisti človeške oči, da niso več zamazane z »videnjem«, njegov namen pa je osvoboditev zaznavanja. V nasprotju s tradicionalno umetnostjo, ki ne more delovati na vse čute naenkrat, se tu vključijo vsi.

Morrison meni, da je dosti lažje živeti v svetu podob, ki jih vidimo z očmi. Svet namreč spremenijo v navidez neskončno igro kart, ki jo sestavljajo mnoge razvrstitve in kombinacije slik. Kljub temu, da je sličice mogoče razvrstiti v ogromno število kombinacij, pa so te navsezadnje le omejene. Tako se lahko oblikujejo samo določene percepcije. Kdo je bil tisti, ki je razdelil karte? Morrison jim pravi Gospodarji, ki nas pomirjajo s podobami, mnogi med nami pa se njihovega obstoja niti ne zavedamo. »Dajejo nam knjige, koncerte, galerije, predstave, kinematografe. Skozi umetnost nas zmedejo in oslepijo v sužnost. Umetnost krasi naše zaporniške stene, nas ohranja tihe in zamotene in brezbrižne.« (Morrison, 32)

Če je Jim Morrison dojel obstoj Gospodarjev že ob koncu šestdetesetih let dvajsetega stoletja, se lahko glede njih še toliko bolj zamislimo danes, ko na nas prežijo z vsakega vogala in reklamnega letaka. Zdi se, da nas že od malega naučijo misliti le v omejenih vzorcih, nam v roke potisnejo majhen zavojček kart s podobami. Ob tem mi misel skoči na dokumentarec Abeceda (Alphabet, 2013), ki se ukvarja s sodobnim izobraževalnim sistemom in ugotavlja, da slednji ubija kreativnost, domišljijo ter sposobnost samostojnega razmišljanja. Najbolj se mi je v spomin vtisnil prijetni stari gospod, ki ima slikarnico, v kateri lahko otroci slikajo in rišejo po mili volji. Primerjava med domišljijsko bogatimi, barvitimi risbami predšolskih otrok in pustimi, šablonastimi risbami šolarjev je bila naravnost grozljiva. Že iz samih slik je bilo razvidno, da starejši otroci niso uživali v risanju enako kot mlajši, saj je bila vidna nekakšna zadržanost, želja po ugajanju. Nas Gospodarji, kot jim pravi Morrison, namerno poneumljajo, da bi bila njihova čreda ponižnejša in lažje vodljiva? Nam nalašč zapirajo vrata zaznavanja?

Kakršenkoli je že odgovor, za Jima Morrisona vrata vsekakor niso ostala zaprta. Na drugo stran se mu je uspelo prebiti z izjemno glasbo, ki jo je ustvaril s skupino The Doors, poleg tega pa s svojo mistično poezijo. Slednjo je za časa Morrisonovega življenja skoraj povsem zasenčil njegov divji, kontroverzni in dekadentni življenjski slog. Ker bi bila  resnična škoda, če bi ta globoka, eteričnih podob polna poezija ostala poznana zgolj oboževalcem skupine The Doors, menim, da bi jih moral prebrati vsakdo, ki uživa v dobri poeziji. Gre namreč za nadgradnjo že tako ali tako odličnih besedil Doorsov. V želji, da bi ga prepoznali kot resnega pesnika in ne zgolj kot rokerski seks simbol, je Jim Morrison zadnja leta svojega kratkega življenja preživel v Franciji. Zdaj počiva na pariškem pokopališču med legendami, kot so Oscar Wilde, Honoré de Balzac in Marcel Proust… če seveda ne živi nekje v Afriki pod psevdonimom Mr. Mojo Risin’. Nikoli se ne ve.

 

Brina Jamnik

 

Slika: Wikipedia

VIRI:

James Douglas Morrison. The Lords. The New Creatures. London: Omnibus Press, 1985.

Rimbaud, Arthur. Complete Works. V angleščino prevedel Paul Schmidt. New York: HarperCollins Publishers Inc, 2008.

The Poetry of Jim Morrison (Huddersfield One, 12. 12. 2015)
http://www.huddersfield1.co.uk/poetry/morrisonpoetry.htm

William Blake: The Marriage of Heaven and Hell (The Alchemy Web Site, 12. 12. 2015)
http://www.levity.com/alchemy/blake_ma.html

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s