ZA ANDREJEVIM KRIŽEM

 

1

Vsaj ta privilegij še imam v življenju, da se moj dan začne takrat, ko hočem in točno tako kot hočem. To je bila ena izmed misli – poleg drugih vzporednih – ki so me preplavljale, ko sem se prebujal v isto držo, v kateri sem zaspal. S knjigo v roki, ki mi bo, ko jo bom bral drugič, sporočala nekaj povsem drugega od tega, kar mi zdaj, še na pol v snu. Ne spomnim se dobro, kaj sem prebral včeraj.

V zraku eterična bitja, vedno prijeten odsev iz sanj neke pretekle noči. Objemajo se z mojim najljubšim jutranjim vonjem – kave, ki mi jo postreže, kadar prespi pri meni. Obrišem jih s cigaretnim dimom. Vslikam jih v novo dimenzijo. Zjutraj diši popolnoma drugače kot popoldan ali pa zvečer. In po steni se sumničavo plazijo sence, ki uhajajo iz vročega kamina in včasih naredijo gib, malenkost podoben nespretni orientalski plesalki, ki razmišlja, da bi zamenjala poklic ali pa je zanj že prestara.

Dan sem začel skoraj isto kot sem ga zaključil, a vseeno mi je porajal povsem drugačne občutke od tistih, ki so me posrkali v had misli. Tam se včasih srečava, a nikoli z očmi. In vsakič sva bolj skrivnostna in vsakič sva si bližje. Realiteta, ki jo premeščam iz neizživetih zemeljskih hrepenenj, resnično življenje ali moje davno zapisano življenje, ki še čaka, da zaplovem vanj. Morda sem poprijel za narobna vesla. A kdo ve, kam me pripeljejo ta. Pomembno je le, da jih dovolj trdno držim v rokah.

Oddaljen krik ali klic – nisem mogel razločiti – od zunaj me je spomnil na tisti strnjeni krog sivih stolpnic, zgrajenih nekje v začetku šestdesetih. Okna so bila kot velike oči, skozi katera so se nagibale zaskrbljene matere in klicale svoje otroke: “Kosilo je na mizi! Mrzlo bo!” Tako globoko so se nagibale, da so jih s prsti skoraj uspele ščipati za neposlušnost. Razgubili so se ponavadi skoraj ob istem času. Kapljali so v te grde sivine kot mravlje, ki bežijo pred grobimi udarci čevljev, ki včasih namerno razdirajo njihove domove. Čez njihova čela pade tema in če so dovolj hitre, se uspejo iztisniti mimo nje, še preden pade na tla in senca umre pod udarcem. Na glavo žeblja udarjaj enakomerno, če ti že ne uspe samo z enim udarcem. Podobno je, kot bi klofnil ribo. Saj je nočeš trpinčiti? To so počeli iz dolgčasa. Iz občutka lastne manjvrednosti.

Če si šel nižje po ulici, so stolpnice postajale bolj razigrane. Nekatere so imele modre podočnjake. Dež jih je spiral in postajali so vse bolj bledi, vse bolj povešeni. Tisti pokojnik, v katerega sem strmel kot v zadnje truplo, ki sem mu bil priča, da so ga pokopali v krsti, je imel podobne podočnjake. Dodali so mu barvo, a vseeno so se videli odkruški kože. Na njegovem reliefu je bilo videti gube solz, jeze, kadar se je mršil, in piko sreče. Ti podočnjaki se bodo zdaj zdaj razlezli čez celo telo. Telo v celofanu so zaprli. Postal je vsebina nekega predelanega debla. Če se bo celofan čez leta predrl, se bo telo ugreznilo vase. Mogoče bi ga bilo izpihati, kot lahko izpihamo stružne ostanke v lubadarjevih rovih. Usoda njegovega prahu ni nič drugačna od ostalega. Podi se naokoli, dokler se ga enkrat za vselej ne obriše.

Zdrznil sem se. Srce mi je začelo močno biti, disharmonično, po telesu sem začutil vse žile, ki so se mi začele mašiti od podivjanih kopit konj, ki so se gnali proti cilju. In cilj je terjal nov krog. In še enega. In še enega… Zdi se mi, da sem ti nekoč rekel, da moraš do srca priti počasi, po prstih. Zdrznil sem se… vsakič se zdrznem.

Tisti domovi so bili domovi ljudi, ki se jih spomnim bežno. Če je spomin verodostojen dokumentator. Lahko, da sem si jih izmislil, pa me zato spomin nanje ni mogel pogreti pri srcu. A stolpnice, tiste stolpnice so mi vedno povzročile pridušeno tesnobo. Včasih me kar odnese do njih. Gradim jih eno zraven druge; sunkoma, impulzivno, zgoščeno. Nato pa se podirajo kot domine, kot da izgubljajo zavesti.

»Kosilo!« Moral sem dolgo spati.

 

2

Zelena, rumena, rdeča… oranžna… elipsa in zdaj elegantno šestilo zapleše v krog, ki ga predira trikotnik z eno tetivo krajšo od druge… na krožniku se je risal Kandinsky. Nisem mu upal predreti obraza. Premestil bi morda kakšno linijo. Krožnik sem obrnil v smeri urinega kazalca. Za 30 stopinj. Nemudoma sem vstal od mize, avtomatično iz stene v kabinetu iztrgal sliko in jo obesil nazaj, obrnjeno na glavo. Končno je sporočala tisto, kar sem dolgo iskal v njej. Vrnil sem se k mizi.

»Dali so ji novo dozo zdravil. Ni me več prepoznala…« »Ali ve, da umira?« Ni mi odgovorila. Planila je v jok. Solze so redčile eksplozijo barv na njenem krožniku. Spirale so skrbno načrtovano kompozicijo. Slikala je svojo bolečino, pa niti ni vedela, da slika. A vedela je, da čuti bolečino, ki ni znala spregovoriti. Prijela je nož in vilico in potegnila čez krožnik. In še enkrat. In še enkrat, zdaj hitreje. Zvok, podoben stiku živčne krede, ki predira bobenčke, da še bolj umika pozornost od sledov sporočil, ki jih pušča za seboj. Dežurni je vedno moral pobrisati tablo. Vedno sem najprej izpihal prah in upal, da bo besedilo izginilo brez posredovanja mokre vilede. Prah se je zavrtinčil v smer, kamor ga je usmerjala moja sapa. Ponavadi proti oknu v snope sončevih žarkov. Tam se je leta in leta nabiral na porumenelih zavesah, ki so svojo starost uspele malenkost skriti za to masko belega pudra.

Izpihal sem dim v snop prebledelega žarka, ki je našel pot čez rahlo dvignjene rulete. Nato sem tanko pihal vanj sapo in usmerjal njegovo gibanje. Zvijal se je, zdaj počasi, nato hitreje, dokler ga z močno sapo nisem povsem izpihal v atmosfero izpušnih plinov.

 

3

Na dolg sprehod je šla. Ni me povabila zraven, ker se ob meni včasih počuti še bolj osamljeno kot je sicer. Vedno nama nekaj manjka v pogovoru. Vedno ostane praznina, ki se polni sama s seboj. Kako je lažje imeti namišljene pogovore. Nobenih neprijetnih tišin, nobenih laži, nobenih nesporazumov… pogovor končaš, kadar hočeš. Ni pa nujno, da vedno zmagaš argument.

Spomnim se, kako rad bi ji povedal, kaj sem počel čez dan, kako rad bi ji rekel, da so mi sončni vzhodi ljubši od zahodov, kako sem se vsakič naježil drugače, ko mi je s prsti šla čez lase… in da je včasih na vzglavniku pustila odtise svojih oči in v mojih nosnicah svoj mehak vonj. Rad bi ji rekel, da takrat nisem razumel njenega prepričanja, da obstajajo še hujše stvari od smrti. Spomnim se samo tega, da se spomnim. Ne vem pa več, kako je bilo. Noben občutek ni zadnji, ni končni… je samo pretekli. To me vedno pomiri. Zdi se mi, da sem jo čutil tako močno, kot čutim toplino kamina, ki moj obraz stiska v nasmeh. In ko so polena zgorela… je ostal pepel, s katerim sem ponavadi nahranil zametke pomladnega cvetja. Vsakič je dišalo drugače. Desetletna soseda, ki ni veliko govorila, je naskrivaj trgala marjetice z našega travnika, ki so imele preteklo pomlad res zelo dolge vratove. Pletla jih je v cvetne krone in jih prodajala od hiše do hiše.

Naredil sem si močan ingverjev čaj in prelistal star časopis, ki se je ponujal, da oživi. Pretekle novice nikoli ne pretresejo tako zelo intenzivno. Doživele so enodnevno slavo in se spremenile v muhe enodnevnice, ki s trojnim akslom izzivajo zadnje solze sreče ali pa žalosti, kakor za koga. Časopis sem pospravil za zjutraj, da bom z njim lahko podkuril. Dan je šel nekako mimo mene ali pa sem sam šel mimo njega, kdo ve.

Ura se je nagibala k spancu, soba je postajala ogromna veka, ki me je z dolgimi trepalnicami skušala vreči na drugo stran videnja. Čepel sem v kotičku, blizu solznice, skladen s svojim razpoloženjem. Okenska polica je bila ozka, strah me je bilo, da bom padel pregloboko. Trepalnica je padla čezme, počutil sem se ujetega med tem in onim, ki se včasih močno sporečeta. Niti malo mi ni bilo jasno, kaj mi je v tistem trenutku bolj blizu in bolj dojemljivo. Stisnil sem se k vitkim drogovom, na katerih so bili ostanki soli in kar naenkrat se je pred menoj narisalo ivje. Nikoli še nisem videl lepših vzorcev. Prepustil sem se in zdrsnil v sanje. Všeč mi je tam, v brezskrbnosti v vsej prostorskosi in brezčasnosti.

 

4

Zjutraj ji je že zelo zgodaj zazvonil telefon, za njim je prišepalo nekaj trenutkov skrivnostne tišine in povleklo za roko moje nejevoljno prebujanje. Kar čutil sem jo, kako hinavsko prinaša sporočilo… zdaj… zdaj bo… še par sekund… zverinski jok…. Tu je. Gospodična smrt. Vedno pričakovana, a vedno globoko v vrsti na čakanju. Prav zato je njen nastop vedno glamurozen, v stilu. Odrivamo jo, kot da so vse mize zasedene, nevede, da prihaja ravno zato, da bi sprostila sedež. Ni čudno, da je še vedno samska. Vedno sem si jo predstavljal kot elegantno črnolasko, z opojnimi rdečimi ustnicami in toplim objemom… bila je napol strohnjen stvor, ustnice je pojedel njen pohotni gospodar čas; iz globokih lukenj, ki so posrkale lastne oči, je tekla gniloba preteklih stoletij… svojih dosežkov se ni spominjala; če bi se jih, bi od napuha podivjala. So se jih pa spominjali drugi. Njena zmaga je bila vedno predvidljiva. Če ji ni uspelo prvič, je poskusila drugič, in tretjič… včasih je prišla prehitro in takrat je uživala v predstavi, spet odrinjena zadaj, v ložo, rezervirano za etiketirance. Nihče se ni upal ozreti, ali je morda zasedla svoje mesto. Skratka, bila je tukaj in v rokah ni držala cvetja. Dihala je počasi, kot da tudi sama umira, a kot vedno doslej bo tudi zdaj odšla mlajša in nasmejana.

 

5

Ali ve, da umira?

Starka, ki iz kosti kurjih perutničk kuha juho, ne ve, da umira, bolnik, ki se bori z rakom, ne ve, da umira, fantek, ki so ga nagnali na minsko polje, ne ve, da umira, zdravnik, ki pove pacientu, da umira, ne ve, da umira, profesor, ki se odpravlja na službeno potovanje, ne ve, da umira, deklica, ki se v trgovini meče po tleh, da bi dobila novega medvedka, ne ve, da umira, odvisnik dela na tem, da ne bi vedel, da umira, učiteljica na robu živčnega zloma ne ve, da umira in da umirajo vsi, ki ji v učilnici ne dajo miru. Nihče ne ve, da umira. Vsak umira, pa se tako bori proti temu, da ne bi umrl.

Včasih se mi zdi, kot da se pogajam s sedanjostjo za pozornost prihodnosti, ki ne more prekiniti svojega destruktivnega odnosa s preteklostjo… rekel sem si, da jih bom močno držal! Stran s temi mislimi!

Vstal sem iz postelje in posedel nekaj trenutkov v času zase, da bom lažje začel obstajati. Pogled je predrl že zbujeno okno in se ustavil na licu sosednje hiše. Glej, spet tisto na oknu sloneče dekle, za katero mislijo, da gleda v prazno. Še vedno se sprašuje, kaj bi bilo, če se ne bi vrnila, še vedno jo zanima, kako je, če se jutro začne spontano in kaj se skriva na drugi strani reke. In še vedno si vsak večer nariše klop, na katero sede, da ohladi prepoteno čelo in na varno pospravi prtljago, ki ne sodi v tisto hišo.

………………….

Oblekel sem se in odšel v kuhinjo.

 

Že v predprostoru sem zavohal praženje. Čebula, česen, slanina, jajca. Na koncu doda sir, počaka, da se malce zapeče, soli, popra. Medtem se v pečici pripravljajo polnozrnati kruhki, ki jih premaže z zeliščnim namazom. Šele zvečer sem opazil, da sploh nisva zajtrkovala.

»Umrla je.«

»Sem slišal.«

»Ob štirih zjutraj.«

»Želiš, da te peljem v bolnišnico?«

»Prosim. Bi šel z mano noter?«

»Seveda.«

Šel sem proti njej, da bi jo objel, pa sem bil preveč zadržan in prepočasen. Odšla je v kopalnico, se stuširala, oblekla črne nogavice, dolgo črno krilo in volnen pulover. Slišal sem njene korake, ki počasi, neenakomerno zapuščajo hišo. Kar naenkrat se mi je omara v spalnici zdela neverjetno velika in prostorna, zagledal sem prazne police, prazne obešalnike, pomanjšan kup brisač, v kopalnici pa ni bilo več nakita, nametanega sem in tja, tudi v kuhinji ni več dišalo… kamin je ponoči ugašal, samo drobna žerjavica je ostajala… »Andi, prideš?« prišla je nazaj pome. Zdrznil sem se in hitro zapustil hišo.

 

8

Pot se je vlekla v dolgi koloni, spominjala me je na zadnjo pot, ki še pride. Kako nikoli niti ne slutimo, da jih bomo videli zadnjič… vemo, da bo prišel ta čas, a nikoli ga zares ne pričakujemo. Cesta je večkrat skoraj na silo predrla skozi goro in čez hribe se je vlekla monotona megla, ki je še stopnjevala to utrujajoče razpoloženje, ki se mu ni in ni zdelo konca. Zapeljala sva ravno v kotlino in tu se je promet zabasal, kot da bi naju trenutek nesrečnega slučaja hotel obdržati v trenutku tišine. Nisva je mogla prelomiti. Nisva je znala. Kadar smo dlje časa stali, sem svoje misli lomil proti obrežju. Narcisoidna drevesa so tonila v vrtince, spet drugje so odsevi spokojno mirovali. In glej, tam gugalnica, ki jo reka izbriše, kadar padejo večje količine dežja. V osamljenem ribiču sem iskal poteze očeta. Našel sem njegovo željo, da bi ribič postal tudi sam in jo posedel zraven na breg, da mu dela družbo. Ujela sta prvo ribo in jo močno klofnila, da je ne bi trpinčila. Trenutek tišine se je tako zgostil, da kar naenkrat ničesar več nisem videl pred seboj. Tiste ure posedanja po bregovih so bile krajše v primerjavi z neznosnimi minutami, ki so se mi zdaj začele kopičiti čez belino v pikah, ki so se drobile v manjše in bodo zdaj zdaj prekrile moj zaslon videnja.

»Tereza, si vzela kaj vode?«

»Vedno te opozarjam, da nosi s seboj vodo!«

»Jo imaš?«

»Imam, izvoli. Ti je slabo?«

»Malce se mi je zavrtelo. Saj bo v redu.«

»Želiš, da jaz peljem naprej?«

»Ne, saj bo minilo, tako kot vedno.«

Minilo je, a se je spet pojavilo takoj, ko sva stopila v bolnišnico. Oba s štirimi gubami več, izostrenim vonjem, močnim glavobolom in dvema namišljenima boleznima.

 

9

Tam sva stala, obkoljena z belimi haljami, močnim vonjem po umiranju, urinu, z vozički in izvidi, nerazločnimi glasovi in razlagami, ki so postajale vse bolj nelogične. Primes bolečih pogledov s težkim dihanjem, hropenjem in krvavega kašlja, joka, krikov in korakov v odhajanju in prihajanju.

 

Moral sem izgledati res slabo, kajti medicinska sestra mi je prinesla zložljiv stol in kozarec vode. Tereza je stala zraven mene in me držala za ramo, s prsti sem ji šel čez roko in se spomnil, kako rad jo čutim. Ko so naju pustili sama, se mi je zdelo kot da so tudi statisti izginili. Nikogar več ni bilo, svet je umrl. Strmela sva drug v drugega, po licih so nama zdrsele solze. Tanko sem se nasmehnil in objela sva pojasnilo zdravnikov, kot da bi ga skušala zadušiti. Močno se je oklepala mojega vratu, nato pa se je počasi sesedala na kolena. Ven od tod morava. In to takoj.

…………

Čez hrbet dneva so se kopičili vozli zvezd, v pikah sem skušal povezati besedo za besedo. Za trenutek se mi je zazdelo, da sem šel iskat uteho. Moje življenje je bilo polno zapoznelih utrinkov. Ne da bi verjel, a z nečim sem se moral tolažiti. Rabil sem samo majhen znak, da se gibljem v pravo smer, pa čeprav naivno. Nato se je vse spremenilo. In zdaj sem se skušal spet najti, da bi spet našel  njo, pa čeprav le zavoljo ponarejenega sveta. Svobodnega se ne moreš počutiti brez omejitev.

Tjaša Plazar

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s