Misli ob žalostni nedelji…

 

Sedla sem na rob svojega potrpljenja… globoko sem vdihnila in izpraskala naslednje misli, čeprav je težko izbrati prevladujoče čustvo za povod, za inspiracijo govora. Izbiram ljubezen. Babi me je marsikaj naučila o življenju. Med drugim tudi to, da je dobro biti boljši od drugih… zelo znano, a ne? Jaz bom še naprej širila ljubezen. In dajte jo tudi vi, ker se je pokazalo, da nam je manjka.

Tjaša Plazar

 

Včeraj je bil žalosten dan, najbolj žalosten pa je bil predvsem zaradi tega ker je toliko obetal. Obetal je več kot dobrodošle spremembe, izkaze naklonjenosti in neizmerno srečo preštevilnih parov, ki bi jim ta sprememba prinesla premik v pravo smer. Dala bi jim možnost za začetek novega, razburljivega življenjskega poglavja in občutek sprejetosti, ki jo je lahko prinesel le močan in odločen glas ZA. Seveda drži, da je bilo na to temo napisanih že premnogo vrstic in izrečenih ogromno besed, a to ne spremeni dejstva, da je Slovenija kot družba in država včeraj naredila ogromen korak nazaj. Nazaj v srednji vek v katerem bi nasprotniki ZZZDR najraje ostali za vedno. A to ni mogoče in tega se je potrebno zavedati. V neskončnost so ponavljali, da to delajo za otroke in, da gre pri tem le za skrb za nedolžni naraščaj. A skrivati se za takšnimi floskulami je pritlehno. Državljani Amerike, Irske, Nizozemske, Španije, Norveške, Švedske, Kanade, … zaradi sprejetja nujno potrebnih sprememb zastarelih zakonov niso slabi starši in niso slabi kristjani. Za otroke jim ni mar nič manj kot tistim, ki so svojo kampanjo sovraštva skrivali za otroškimi obrazi. A napredku, ki se dogaja v državah vse okoli nas se ne bodo morali upirati za večno. Vsaka širitev pojma človekovih pravic je bila namreč posledica dolgotrajnega in odločnega boja, ki pa je na koncu vedno obrodil sadove. Po zgledu naštetih držav lahko vidimo, da ta vzorec drži. Tako sem prepričana, da bomo tudi mi dočakali dan ko ljubezen ne bo poznala spola in bo zveza dveh ljudi enkratna, dragocena in enakopravna tudi v očeh zakona. In to bo res izjemno lep in upanja pol dan.

Jerica Šemerl-Harmel

 

Če se tokrat lahko – situaciji primerno – izognem bolj sofisticiranemu besedišču: slovenski drek najbolj smrdi. Polni smo ga. Smrdimo. Večini paše. Hlevski živini godi vonj, katerega je vajena in ga do obisti pozna. Tudi v 21. stoletju. Pod črto: smrdimo pač, Slovenci, nekaj kapljic dišav še zdaleč ne prinese svežega vetra. In Shakespeare, v naši deželi je gnilo vse. Do kraja in čez. Smrad!

Anita Volčanjšek
Domovina, prijazno zatohla. Spet bo božič, praznik vseh samo normalnih družin, spet se bomo zbrali, da bi lahko svojo istost praznovali. Za otroke gre, ki bodo naši kloni istega. Povedali jim bomo, da je istost tista, ki človeku prinese dostojno življenje večine. Kar isto ne bo, se bo skrilo. Kar bo skrito, to bo gnilo. Dišalo bo, prihajalo bo ven izpod preprog…

Iva Tratnik

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s