Klovni so resni, s trpko (samo)ironijo. Heinrich Böll.

heinrichHeinrich Böll, nemški Nobelovec, kreator družbeno kritičnih del (Biljard ob pol desetih, Skupinska slika z gospo, Izgubljena čast Katharine Blum, Hiša brez varuhov) in zvesti zapisovalec dogajanja povojne Nemčije, tudi v romanu Klovnovi pogledi ostaja prodoren, luciden in predvsem družbeno-politično angažiran. Böll nikoli ni skrival precejšnjega gneva nad ustrojem lastne države (v wuppertalskem govoru je tako povedal, da državo potrebuje samo zato, da mu postavi ulične svetilke, ko se ponoči vrača pijan domov) in vzponom potrošništva, ki malega človeka etiketira, potiska na rob preživetja, žene v nerazsodnost … V fokusu dotičnega dela je poklicni klovn, nekoč uspešen in zaželen, sedaj – zaradi duševne stiske in svoje eksplicitne politične mantre – zreduciran na slabo plačananega bulvarskega burkeža. Pisatelj preko izjemno subtilno zasnovane prvoosebne pripovedi – pogosto reminiscenčne – okrca katoliško cerkev, njene zveste podanike, politične spletke ter pomanjkanje empatije do (so)človeka.

Hans Schnier, protagonist, nekoč dobro znan (in plačan) klovn, se pod težo neuspele ljubezni, ki jo dodatno oprta še neizpodbitno dejstvo, da je njegova nekdanja zaročenka Marija odšla v objem katolika, vdaja pijači in nejevolji. Ker je zelo kritičen – do sebe in družbenega dogajanja -, kar ga spremlja že od malih nog, velja za marginalca, posebneža, nebodigatreba artista. Ironija? Ravno v spektakularnem obratu, ko je čez noč ostal brez ponudb in denarja – na dnu, torej, – privrejo na površje dolgo skrivane nesimpatije njegovih znancev. Ni stalne mesečne marže, ni tolerance. Maske so padle; katoliki mu glasno očitajo brezdelje in nepokorščino, primarna družina se mu je odpovedala že pred leti, sedaj, revnega, ga jasno zaničuje še bolj, pobegla nevesta mu ne odpisuje. Obsojen je na životarjenje, ki pa mu (na srečo) ne omegli razuma, niti ne zmanjša sarkazma do nastale situacije, ko opravlja mučne telefonske pogovore s katoliškimi hipokriti: ˝Jaz sem klovn, ta trenutek boljši od svojega slovesa. In na svetu je neko katoliško bitje, ki ga nujno potrebujem: Marija – in ravno to ste mi vzeli.˝ Böll v svojega junaka manifestira svoj politični diskurz, strogo naperjen proti dogmam cerkve. Klovn Hans ni žrtev svojega rigidnega, v nesmotrne zarjavele kolupe ujetega časa, pač pa zvesti zapisovalec hinavščine, ki pronica iz vseh plasti družbe. Hans se posmehuje – revežu na koncu preostaneta zgolj (samo)ironija ter ponos – preračunljivi konzervativnosti (cerkev pač ima denar in tisti, ki tulijo v isti rog koristi) pod krinko bogaboječe ponižnosti (vse za uglajen videz uspešnega ˝kravatarja˝). In če je morda, ko mu za hip uspe odmisliti norosti veljakov, v središču njegovih otožnih premišljevanj (pre)pogosto še izgubljena Marija, tega ne gre pripisati neizmernemu trpljenju, temveč humorju. Hans je klovn in poklicna deformacija ga vodi k raziskovanju ljudi, njihovih reakcij, odzivov na aktualno dogajanje. Malo s trpkostjo, kateri doda ščepec humorja, a veliko mero razuma bralcu razkriva svoj življenjski nazor in izgubljene iluzije: ˝Ne, najbolj zanesljiva hinavščina, tista, ki bi mi bila tudi najbolj kratkočasna, bi bila staviti na katoliško karto. Tam zadene vsaka številka˝. Tudi Marija se je uklonila in zbežala k človeku, ki bojda veruje, to ga žalosti in sili k nadaljnji analizi. Preko spominov na otroštvo, ljudi, ki so ga obdajali in šolskih ustanov – skoraj tridesetleten – oblikuje mnenje o vsem in vsakomur. Da sta njegova angažiranost in velika kritičnost umestni, potrdi z izsledkom o povezanosti krščanstva in nacizma. Kriči, opozarja, roti in igra največjega cinika, a zaman. Nihče izmed ostalih nastopajočih (še) ni spregledal, zato on toliko bolj in vse pogosteje pogleduje v dno steklenice. Nemočen je, sam, osamljen in zavržen. Pred svojim časom je.

Nemški pisatelj je sunkovito zarezal v vse plasti povojne domovine, jih razgalil in utelesil v marginalcu, umetniku. Svojo duševno bolečino je junak Hans impliciral na zunanje dogajanje, na vse konformiste in oblastnike, ki so se s prikimavanjem in pritlehno grabežljivostjo  – v imenu boga – dokopali do bogastva ter moči. Klovnovi pogledi je intimen zapis o ustroju neke družbe, ki se ni ničesar naučila iz napak (pol)pretekle zgodovine. Četudi je protagonist po poklicu klovn – kar ga že takoj determinira za ˝neresnega˝ -, je v svojih razmišljanjih ter dognanjih še kako stvaren in prav nič komičen. Stanje je klavrno, rahel pridih sarkazma pa posameznika rešuje pred dokončnim eksistenčnim kolapsom. Roman je še kako aktualen za današnje evropske razmere in ponovno poveličevanje krščanstva, konzervativne politične misli in konformizma.

Anita Volčanjšek

slika: boell-thueringen.de

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s