John Williams – Stoner

Roman Johna Williamsa Stoner, ki je izšel v zbirki Kondor Mladinske knjige, nedvomno predstavlja nepozabno literarno izkušnjo. Mnogi recenzenti so ga z vso pravico oklicali za »nujno branje«, »najboljši ameriški roman za katerega niste še nikoli slišali«, glavnega junaka pa imenovali za protistrup kulturi vsesplošne upravičenosti 21. stoletja. Je roman o trdem delu, o neutrudnem boju slehernika in čustveni globini, ki se skriva pod površjem stoičnih obličij in vsakdanjih likov. Še premnogokrat slišimo, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni in to nedvomno drži v primeru Williama Stonerja. Njegovo življenje je skupek odločitev in naključij, ki mu vsaka posebej zadajo novo rano in razburkajo mirni vsakdan akademika. In ravno tukaj lahko najdemo lastnosti, ki glavnega protagonista bralcu osvetlijo kot nekakšnega nevsakdanjega antijunaka. Predstavlja odličen primer nenavadnega karakterja, ki v vsej svoji čudaškosti poseduje ravno tiste lastnosti, ki bi tudi bralcu samemu nemalokrat močno olajšale življenje. Kljub vsesplošnemu razsulu, v katerem se večino časa odvija njegovo življenje, v njem ni zagrenjenosti, ne pogoltnejo ga negativna čustva, pesimizem in srd. S svojimi odločitvami se sooči in jih ne obžaluje in v tem se lahko od Stonerja naučimo ogromno.

Zgodba je postavljena v ravnice osrednjega Misurija. Na majhni kmetiji, pozabljeni od boga, sredi ožganih, presušenih in prašnih polj se tako kot njihovi predniki starši Williama Stonerja borijo za svoj obstanek in za sinovo boljšo prihodnost. Njihovi družinski odnosi so zapleteni, polni neizrečenih besed, zadrege in kamnitih, kot zbita zemlja trdih obrazov, ki v vsej ljubezni, ki jo premorejo, ne najdejo moči, da bi prekinili z vzorci, ki so jih podedovali. Prvotni namen Stonerjevega odhoda na Univerzo v Misuriju je, da bi se izšolal za kmetijskega pospeševalca in s tem prispeval k ohranitvi družinske farme, a sam ima pri tem druge načrte. V drugem letniku faksa namreč spozna neskončno moč literature in se poda na negotovo akademsko pot. »Pred njegovimi očmi sta hodila Tristan in Izolda Plavolasa; v žareči temi sta se vrtinčila Paolo in Francesca; iz mrakobnosti sta se izrisala Helena in čedni Paris z grenčino na obrazu, ki jo je prineslo življenje. In z njimi se je družil, kot se ni nikdar mogel s sovrstniki…« Literatura je takrat postala njegova stalna, edina zvesta ter iskrena spremljevalka. Edino njegova akademska kariera je bila tista, ki mu je nudila zavetje v viharju življenja. Pri tem John Williams bralcu ne postavlja nobenih utvar in že na prvi strani romana nam postane jasno, da nas na koncu ne čaka silna katarza in veselje, ki ga prinese srečen zaključek. Stonerju je namenjen konec enak njegovemu življenju, težak in mukotrpen, a veličasten zaradi enkratnosti njegovega značaja.

Zaradi dozdevno težkega ozračja, ki prežema roman Stoner, so odzivi bralcev različni. Gre za eno izmed del, ki ga ali ljubiš ali sovražiš, prebereš na dušek ali pa odložiš po prvem poglavju in se nato postopno vračaš k branju ob primernemu razpoloženju. Njegove strani so polne mučnih dialogov, neizrečenih besed, zapletenih in napetih odnosov ter napačnih odločitev, ki na svoj način tako zvesto zrcalijo krivine življenja, da je nelagodnost, ki jo ob prebiranju občuti bralec, skoraj nujni stranski učinek. Če vzamemo v zakup to dejstvo, nam lahko postane jasno, zakaj ta predolgo neodkrit literarni dragulj ni požel hvale, ki si jo zasluži. Če delo primerjamo z romanom Veliki Gatsby, ki je čez lužo požel neprimerno večji uspeh, lahko kaj hitro pridemo do zanimivega zaključka. Oba romana natančno popisujeta življenje ljudi med obema vojnama, a tu se podobnost lahko skoraj konča. Jay Gatsby predstavlja lik, večji od življenja samega, njegov vsakdan je glamurozen, poln velikih zabav in naključnih srečanj. S svojo vsebino hrani to neuničljivo idejo »Ameriškega sna«, ki pa jo Stoner pokoplje z vso težo realnosti.

Slehernik ni vsakodnevni gost enkratnih in razsipnih zabav in ne vozi najsodobnejšega modela luksuznega avtomobila. Slehernik je tisti, ki si oprta bremena življenja in jih nosi z dostojanstvenostjo in močjo, ki je lastna le njemu samemu. Sprašuje se o smislu življenja in kljub nizkim žogam, ki ga zadevajo z vseh smeri, ne odneha. Obdrži svoj jaz, je zvest samemu sebi in najde veselje v kratkih obdobjih sreče in osebne izpolnitve. Na teh bornih, prašnih in obubožanih tleh pa raste, se razrašča, cveti in nazadnje ovene v vsej svoji skromni veličini.

Jerica Šemerl-Harmel

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s