Teheran, izpraznjeno mesto

201511112_5Jafar Panahi, iranski kultni režiser (Zagrnjena zavesa, Ofsajd, Krog, To ni film), ki kljub prepovedi snemanja – obtožen je širjenja propagande proti islamski republiki – nadaljuje z nizom mojstrovin. Taksi (Taxi) je na pogled dokumentaren zapis Teherana, kaotične iranske prestolnice, a gre vendarle za igrano verzijo, ki drugo kulturo predstavi z realne perspektive. Je objektiven, a vendarle dovolj oseben, da Iran prikaže z vseh strani. Panahi je režiser in protagonist, voznik taksija, ki tokom svoje službe spoznava blišč in bedo vsakdanjih ljudi, ki nosijo vsak svojo življenjsko prtljago. Film je iskren, duhovit in neverjetno realisitčno upodablja moč tradicije (in tiranije) Evropejcem odmaknjenega sveta. Kamera je skrita, a še kako eksplicitno beleži navzven majhne, a globalno kompleksne probleme absurdnega ustroja države. Film je zrcalo in obenem opomin družbi, ki ne zmore ali noče pobegniti izven okov rigidnih pravil.

Film tokom zgodbe spomni na Jarmuschovo poslastico Noč na zemlji, saj iranski umetnik duhovito slika vse plasti majhnih ljudi, zamejenih z nerazumljivimi normami in vrednotami. Taksi drvi po cestah in stranskih poteh, pobira in in odlaga množice, ki glavnemu akterju (ne)hote odkrivajo del svoje zgodbe. Nekatere so komične, spet druge precej tragične, a vendarle na platnu tako resnične, doživete in implicitno (ter nezavedno) karajoče. Iran ni država obilja, sreče in prihodnosti. Če Jarmusch želi predvsem nasmejati, Panahi v svojem – sicer humornem in dialoško komičnem – delu skriva edukativno notico, ki mora biti prikazana širšemu občinstvu. Meja med resničnostjo in fikcijo je tanka, a ne zabrisana; tudi režiser se poigrava – predvsem z dejstvom, da je kamera vseskozi skrita, a kot garmin pritrjena na armaturno ploščo – z obema elementoma, ˝filmskim˝ ter faktografsko ˝resničnim˝, a prav noben kader ni karikiran ali potenciran. Ponižne ženske v rutah, v pogovoru grobo prekinjene s strani moških, revščina, korupcija, nasilje; le nekateri izmed neštetih parametrov, ki kažejo na hipokritičnost sistema in napake, ki so (pre)pogosto spregledane in/ali utišane. Četudi je Panahi morda v filmu res slab šofer, ki bi lahko svoje potnike pod krinko uporabil za reality show, je odličen režiser; njegove stranke so bolj ali manj naključne, vse pa tvorijo rezultat zarjavelega političnega kaosa, katerega umetnik upodablja že vrsto let. Sedma umetnost je način njegovega manifesta, nekakšna revolucija, ki mu dovoli poseči dlje in globlje, pa čeprav kot inkogniti režiser v svoji državi ne sme več ˝kričati˝. Dvoplastnost scenografije, na eni strani vrvež glavnega mesta, na drugi pa izpraznjenost odnosov (izrazito patriarhalna družba, kjer so ženske povečini obsojene na kuhinjo, medtem ko moški odločajo o čisto vsem drugem) še kako opozarja na vse nepravilnosti, ki se vršijo v deželi krvi, rut, molka in cenzure.

Panahi je kot režiser in taksist hladnokrven, navzven nedotakljiv za probleme in drobne radosti posameznika, a še kako dojemljiv in luciden umetnik, ki mojstrsko nariše čisto vse obraze ˝svoje˝ dežele. Ni patetičen ali pretirano čustven; ne izogiba se nobeni – še kako kruti – situaciji, katero pa umesti v rahlo komičen kontekst. Spoznavanje družbe v taksiju? Duhovito. A ravno ta zamejen prostor – notranjost vozila – toliko bolj zareže v gnilo notranjost, ki se razodeva preko zgodb slehernikov. Panahi ve, kako izzivati in še kako dobro ve, kaj je realnost.

Anita Volčanjšek

Slika: variety.com

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s