Nazaj v barok. Pedro Calderón de la Barca – Življenje je sen.

imagesDe la Barca je največji predstavnik španske baročne dramatike. Pisanju za širšo publiko se je odpovedal, ko je postal redovnik in hkrati dvorni kaplan, s tem pa tudi dvorski dramatik. Napisal je več kot 180 del z religiozno, filozofsko in teološko vsebino, za časa svojega življenja pa je dosegel največ priznanja s svojimi misteriji (autos sacramentales), kjer je obravnaval svetopisemske zgodbe; teh je bilo okoli 80. Njegove drame nadaljujejo izročilo španske renesančne dramatike, zlasti Lopeja de Vege, vendar v skladu s časom protireformacije in razpadanjem španskega fevdalizma še močneje poudarjajo pripadnost katolištvu in zvestobo monarhu, idejo pa razumejo kot najvažnejše socialno-etično načelo. Namesto renesančne panteistične harmonije pride doživljanje razklanosti, polarnost sveta in človeka (nasprotje med tostranstvom in onostranstvom, končnostjo in neskončnostjo, čutnostjo in razumom, življenjem in smrtjo), zato je njegova podoba sveta nemirna in dinamična.

Slog obravnavane drame Življenje je sen je značilno baročen – metaforično bogat, retoričen in slikovit. Ta filozofska drama, prvič objavljena leta 1635, je ena izmed de la Barcovih bolj priljubljenih ravno zaradi tem, ki jih obravnava: kaj je življenje, kaj je resnica in kaj sen.

Dogajanje drame je postavljeno na poljski dvor (pravzaprav bi bila lahko tudi katerakoli druga država, ker prostor ni konkretno opisan). Je pa pomembno dejstvo, da je v 16. stoletju na Poljskem vladalo več Sigismundov. V igri se dejansko pojavijo sanje, vendar niso ključnega pomena; gre namreč za globlji filozofski pristop k življenju kot snu.

Igra se začne s plemkinjo Rosauro in burkežem Klarinom, ki se pojavita na hribu kot dva popotnika in v daljavi zagledata utrdbo, ki je Rosauri takoj znana. Vrata utrdbe so na stežaj odprta, sliši se žvenket verig in iz ječe Sigismundovo obupavanje: »O, ubogi jaz! Joj nesrečnik!« V svetlobi se nato pojavi obupano tožeč nad svojim položajem,  vklenjen, ogrnjen v živalske kože. Sigismundov oče Bazilij že odkar je bil njegov sin dojenček, na njem izvaja eksperiment. Ta eksperiment naj bi pokazal, ali je Sigismund sposoben obdržati mir in harmonijo na Poljskem, hkrati pa, ali je mogoče, da človek Bazilijeve veličine ukani usodo. Bazilij je znanstvenik in zato verjame samo dokazom, čustva so zanj povsem postranskega pomena. Sigismund, nesrečni sin, je »/…/ luč sveta ugledal ob takšni razpostavitvi zvezd, da sonce je krvavordeče izzvalo mesec v srdit spopad, ki mu ves svet je služil za bojišče /…/« Bazilij je Sigismunda že kot dojenčka zaprl v stolp, pri čemer ga je vodil tisti duh, ki znanstvenika žene v odkrivanje. Bistvo eksperimenta je, ali bo znanstveniku uspelo premagati zvezde. Sigismund in Rosaura sta si zelo podobna – oba sta nesrečneža, ki ne vesta, kdo sta in se borita za mesto v »resničnem svetu«. Rosaura je bila izrabljena telesno, Sigismund pa zlorabljen duhovno. Odvzeti sta mu bili svoboda in svobodna volja, oropan pa je bil tudi možnosti za socializacijo in ljubezni. Rosaura se pojavi kot motnja v imenitnem Astolfovem (nečak Bazilija) načrtu, Sigismund pa predstavlja grožnjo Baziliju in državi, zato se naslanjata drug na drugega. Sigismund namreč samo preko Rosaure lahko izve, ali spi ali bedi, Rosaura pa lahko samo preko njega dobi nazaj svojo čast. Plemkinja je ogledalo, v katerem se Sigismund vidi posredno, preko vizije, ki jo imajo drugi o njem. Ko naleti na človeka, ki ga je pripravljen razumeti, izgine njegovo nasilje, ki ga imitira na začetku. Njegov značaj, kot ga napovejo zvezde, in njegovo vedenje sta v očitnem paradoksu. Zna namreč čutiti in odpuščati, kar proti koncu igre postaja vse bolj jasno. Seveda pa, če je človek zaprt kot žival, od njega ne moremo pričakovati drugega kot to, da se obnaša kot žival. Niso zvezde tiste, ki so ga pripravile do ubijanja, ampak ljudje. Ko ga privedejo na dvor, da bi analizirali njegovo obnašanje, se znajde v svetu, ki mu je neznan in čigar pravil ne pozna, se mora zanašati na tisto, kar ve in si pravila postaviti sam. Brez reakcije ga gledajo, kako ubije služabnika, saj je vse del preizkusa. Sigismund mori v preizkusu, da bi ohranil svoj občutek za resnico. Umor je namreč slab in ker je storil slabo stvar, bi se moralo nekaj zgoditi. Pa se ne zgodi nič. Pravijo mu, da sanja, da je vse le sen. Tako mu Rosaura predstavlja edini stik z resnico. Verjamem vate, ji pravi, verjemi še ti vame, da bom vedel, kaj se dogaja. Rosaura je niče. Brez očeta (ki je na dvoru, a se na začetku ne prepoznata), brez imena, nikogar nima, ki bi se v nevarnosti postavil zanjo. Pravi: če nimam časti, nisem nič. Kaj je človek brez preteklosti? Kaj človeka naredi človeka? Zaradi česa je življenje sploh življenje? Najbolj univerzalen in očiten de la Barcov odgovor je, da človeka in življenje naredita ljubezen, saj se preko nje človek identificira. Vrsta ljubezni ni pomembna; naj bo do drugega živega bitja, naj bo do okolja, predmeta, pojava. Ko ljubimo, namreč na novo definiramo svet, ga na novo ovrednotimo, znova določimo, kaj je za nas najpomembneje. Kadar ljubimo, smo kot Sigismund, za katerega je vse prvič in vse pomembno.

Sigismund se bori za tisto, kar je v njegovem svetu edino resnično in to je ljubezen do sočloveka in to je tudi edino, česar se spominja, ko ga dajo nazaj v ječo. Sigismund se v Rosauro zaljubi, ker mu je pomagala priti do spoznanja, kdo je; vseeno mu je za njeno čast, ni mu mar, da ni sprejeta v družbi. Na koncu se ji odpove, saj  Rosaura ljubi Astolfa, torej človeka, ki ji je ukradel čast in dobro ime; takole reče Astolfu: »Ker moj pogum po novih zmagah veličastnih kliče, naj ostane ta najvišja: da sem res premagal sebe. Astolf, podaj Rosauri svojo roko, saj veš, da to dolguješ njeni časti in da moram jaz ta dolg poravnati.« Sigismund na koncu odpusti Baziliju. Tukaj se vidi, da je Sigismund bolj človek kot Bazilij sam.

Zanimivo je, kako se vsa filozofija igre nanaša na Descartesov dvom. Ta je prisoten še v zaključnem Sigismundovem govoru: »Vas kaj čudi in skrbi, ko pa je sen bil moj učitelj, in v tesnobi svoji se bojim, da se znova prebudim, spet zaprt v svoji ječi. Čeprav naj bi se ne zgodilo, je že dovolj, če v sanjah se nam prikazuje ječa: tako sem sam spoznal, da vsa človeška sreča mine kakor sen. Zato bi rad poprosil čas, naj ta trenutek traja in v utripu žlahtnega srca oprosti nam naše zmote

Med igro se lahko večkrat vprašamo, kam naj bi se Sigismund sploh prebudil, saj je dejansko buden ves čas. V budnosti je zaslepljen, uspavan v divjost. Njegovo pričakovano prebujenje je mišljeno ravno tako v metaforičnem pomenu kot njegov sen, kot spoznavanje sanjskosti življenja. Pred tem spoznanjem človek ostaja v nevednosti, sanja svoje življenje.

Pri prenesenih informacij11079046_10206415392773628_5062833186212363124_nah je za nas pomembno, ali so resnične. Denimo v filmu Trumanov show je glavni junak Truman v zelo težkem spoznavnem položaju, saj je njegovo življenje zrežirano, vodijo ga medijski manipulatorji. Vse od rojstva se namreč njegova zgodba odvija po televizijskih ekranih kot show, vsa okolica pa igra v njem. Truman je edini, ki tega ne ve tudi ne sme vedeti, vendar na koncu vseeno pride do spoznanja. V Matrici roboti manipulirajo z ljudmi tako, da jim predvajajo film, v katerem so vsi dogodki tako prepričljivi, da ti ljudje o njihovi resničnosti sploh ne dvomijo. Vse svoje življenje preživijo zaprti in vse svoje življenje sanjajo. Film nas lahko spomni na grozljivo možnost, da smo tudi mi sedaj speči, svet, ki se dogaja pred našimi očmi, pa je samo slika, prevlečena čez njih, torej gre za svet vsiljenih podob.

Dvom v lastna čutila in razum sta nujna, saj nas predstave mnogokrat varajo. Včasih sanjamo tako stvarno, da nismo prepričani, če se je nekaj res zgodilo ali so bile sanje. Descartes meni, da obstaja zlobni demon, ki nam predvaja napačni film našega življena. Trdi, da je edini zanesljivi vir spoznave mišljenje, ki je neodvisno od izkustva. Ugotovil je, da nam zlobni demon ne more vzeti sposobnosti, da dvomimo. Dvom je neke vrste miselna aktivnost, saj če dvomiš, potem gotovo misliš, misliti pa ne bi mogel, če ne bi obstajal. Cogito ergo sum.11046408_10206415415134187_6031902045579705301_n

Zaključim lahko z mislijo, da smo neprestano pod manipulacijo. Z nami manipulirajo banke,  države, cerkve, mediji, trgovine … nenazadnje tudi naših bližnji, čeprav se vsega tega nujno ne zavedamo. Razmišljanje s svojo glavo je še kako pomembno; pomeni namreč biti podkovan z informacijami, a o njih vseeno dvomiti, biti do njih kritičen in jih skušati preseči z izvirnim, lastnim pogledom. O vsem je treba razmišljati (in dvomiti), popolnoma nič ne obstaja samo po sebi, vse ima svoj namen.

Tjaša Plazar

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s