19. stoletje: ženska vs. moški

Gdč. Julija
Brina Jamnik: Gospodična Julija

Leta 1888, ko je August Strindberg svetu ponudil Gospodično Julijo in je do znamenite in do žensk žaljive ter pristranske Weiningerjeve študije spolov Spol in značaj manjkala več kot dekada, so bila v razmahu različna ženska gibanja, katerih začetniki so bili akterji predvsem kulturno-umetniškega življenja. Strindberg je naturalist in obravnavano delo je podnaslovljeno kot naturalistična tragedija, vendar Gospodična Julija z razliko od Ibsenove Nore strukturno ni podvržena pravilom meščanske drame, forma je svobodna, neomejena z dejanji ali prizori.

Julijo – precej bolj kot Noro – zaznamuje socialni položaj in dejstvo, da je potomka plemiča in plebejke. Ravno v različnem poreklu se najeksplicitneje vidi podobnost z dramatikovim življenjem; tudi sam je bil, podobno kot njegova junakinja, zaznamovan kot človek nižjega rodu. Dednost kot eden izmed elementov naturalizma pa je pri Strindbergu močan indikator medsebojnih (moško-ženskih) odnosov. Obravnavano delo je plod Strindbergovih teženj, da bi svetu predstavil realno – tako je pač mislil – podobo ženske narave, izoblikovane po Tainovi definiciji. Človek je po Hippolytu Tainu in njegovi miljejski teoriji (teorija okolja v času naturalizma) determiniran z dednostjo, zgodovinskim časom in okoljem. V bistvu je Julija, v kateri ni sledu romantičnih idealov, veliko naprednejša od Nore; je neporočena, zatorej ˝gospodična˝, obvlada konje in se brez zadržkov in vprašanj pomeša med kmečki živelj. Kot grofova potomka se giblje med hlevi na eni in drugačnimi navadami plemstva na drugi strani. Njeno življenje in delovanje je suma preteklih dejanj staršev, ki sta izhajala vsak iz drugega stanu. Julija je po materi zaznamovana z napol plebejskim pedigrejem (dednostna determinanta). Prav nizek družbeni položaj in s tem občutek manjvrednosti je Julijino mamo ziritiral, da se je včlanila med borke za ženske pravice, za emancipacijo in enakopravnost. Bila je ilustrativen primer tega, kar so si v 19. stoletju predstavljali pod terminom emancipiranka: ekscentrična, uporne narave, svobodnega duha in možu nepokorna.

Posmeh okolice, materina bolezen in njeno odklonsko dejanje (požgala je družinsko posestvo in si omislila ljubimca) je Julijo ogradilo od resničnega življenja, kjer bi se mogla uveljaviti kot ženska, enakovredna moškemu. Vendar je bila njena naloga postati čim bolj pristen posnetek moškega, da se bo moških – po materinem vzoru in kompleksu – seksualno izogibala, toda jim bila enaka po moči, znanju in veljavi. Materina izjalovljena življenjska filozofija (v zakon je privolila t.i. emancipiranosti navkljub sovražiti moške, da ne bi oni sovražili tebe kot žensko) je determinirala Julijin odnos do nasprotnega spola. Kakšen vpliv je imel nanjo njen oče, iz drame ni čisto jasno razvidno; po materini smrti je ostala na posestvu, prave družbe (prijateljev) pa si ni sposobna poiskati, zato hlepi po hipnih užitkih, kamor sodi navidezno obvladovanje moških regulativov. Vzgojena po moško – ˝boys do not cry˝, kakor je ena izmed socioloških sintagem za moško tradicionalno vzgojo – si svojega potencialnega partnerja podredi, v bistvu ga degradira na raven ženske, zato se počuti pomembno in večvredno. Ker ni sposobna živeti v partnerski skupnosti, išče alternative, kjer lahko dominira. Julija je moški, ki si, stereotipno, lahko privošči oblike poniževanja zoper moškega, kateri je – biološkemu razločku navkljub – postavljen v vlogo šibkejšega spola. Kaznuje jih, da ne bi oni izkazovali fizične premoči nad njo, žensko z mešano krvjo za nameček. Strindbergova protagonistka težo materine popotnice (sovražila je moške, se z enim poročila in zanosila, zato je Julija rezultat materine nemoči in hkrati dokaz o njenem porazu), četudi v trenutku opitosti, zaupa svoji žrtvi, ki se kmalu spremeni v lovca – slugi Jeanu – da mora zaradi obljube materi sovražiti moške.

Dejstvo, da se nobenemu moškemu ne želi (oz., tako je naučena: ne sme) podrediti, kar pomeni, da je pri svojih petindvajsetih najverjetneje še devica, jo – tako misli – postavlja na superioren položaj. Z moškimi – bila je zaročena, a se je zveza končala – se le igra, izmišljuje si različne oblike poniževanj (bič), docela si jih podredi, obvladuje. A na superiornem položaju je lahko le, če med njima ne pride do spolnega stika. Tako ji je uspevalo na svojevrsten način reprezentirati svojo (nedotaknjeno) ženskost vse do usodne noči, ko je zavedno in načrtovano v kuhinji ˝naletela˝ na Jeana, gospodarjevega hlapca, vendar Juliji enakovrednega manipulatorja in hedonista.

Ker je Julija ženskega spola in torej manjvredna, bi morala po vseh družbenih konvencijah še bolj paziti na svoj ugled in očetovo poreklo. Julija je približek sodobne ženske, kateri so moški lahko v zabavo (ker se ni sposobna soočiti z resnim partnerstvom oziroma jo moški dolgočasijo), vendar 19. stoletje ni dopuščalo tovrstnih spozab. Če je Nora od moža odšla zato, da bi se na novo vzpostavila in identificirala, je Julija svojo osebnost in vso psihološko karakteristiko izgubila s fizično predajo revnejšemu hlapcu brez kraljevskega naziva. Dobila je igračo, si jo vzela, pregnetla, preoblikovala, vendar nikoli transformirala po svoji lastni želji; hipni užitek kot zadovoljitev raznih dejavnikov se sprevrže v nočno moro. Igrača (Jean) je po končani zabavi ˝oživela˝, dobila poteze samostojnega, samozavestnega in preračunljivega moškega, ki je Juliji nezavedno nastavil past. Uporabljena igrača je kar najbolje izkoristila svoj položaj in ukanila lastnico, katera ima sedaj edina slabo vest in eksplicitno razmišlja celo o samomoru.

Z Gospodično Julijo se pojavijo zametki fatalnosti, ženske demonskosti, celo amoralnosti, lastnosti, tako pogoste v Strindbergovem dramskem kredu; Julija si želi fizične bližine, spolnosti s hlapcem (ona je protagonistka in režiserka svoje igre; ona zaradi kresne noči, menstruacije in polne lune zapelje Jeana), vendar se pod težo slabe vesti in spoznanja, da je bila tokrat izigrana ona sama, popolnoma zruši, nazaduje v duševnem razvoju ter v uvidu svojih prenagljenih odločitev (po)misli tudi na samomor.

Anita Volčanjšek

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s