Sokurov: Frankofonija. Neločljiva povezanost umetnosti in naroda.

Vfrankofonija_02čeraj, 3. 2. 2016, se je v Kinodvoru premierno odvrtel film Frankofonija (Francofonia)  ruskega režiserja Aleksandra Sokurova, ki je znan predvsem po filmih Somrak (Dni zatmenija, 1988), Drugi krog (Krug vtoroj, 1990), Mati in sin (Mat’ i syn, 1997), Skrite strani (Tihie stranicy, 1993), Moskovska elegija (Moskovskaja elegija, 1987), Peterburška elegija (Peterburgskaja elegija, 1989), Moloh (Moloh, 1999) in Ruski zaklad (Russkij kovčeg, 2002). Leta 1995 ga je Evropska filmska akademija uvrstila na seznam stotih najboljših režiserjev svetovne kinematografije.

Frankofonija je neklasičen zgodovinski film, ki oživlja razglednice, oživlja duha Napoleonovega časa, dobe pred njim in za njim. Gibljiva slika in poskus oživljanja tistih, ki so pisali zgodovino,  v čas, ki so ga lahko samo slutili, poskrbi za sopostavljanje nekdanjega in sedanjega. Film pravzaprav gradi svojo sedanjost (realnost). Realnost, kjer sta preteklost in sedanjost kot eno – takšen občutek vedno vzbudijo muzeji. S prvoosebnimi, nemalokrat humornimi komentarji pa vdira še prihodnost (sicer vedno neulovljiva), ki kot vedeževalka napoveduje ta čas, ki je za nas (gledalce) realen, torej tukaj in zdaj, a vseeno ne tako zelo daleč od druge svetovne vojne. Vizualni užitek je zelo močan. Film, ki prav tako obravnava muzejsko tematiko, je Ruski zaklad (Russkij kovčeg, 2002),  posvečen pa je sanktpeterburškemu Ermitažu, ki ga režiser omenja tudi v Frankofoniji.

Gre za zgodbo o neločljivi povezanosti umetnosti in naroda, torej nujnost prvega za ohranjanje unikatne identitete drugega. Gre pa tudi konkretno za zgodbo o Louvru v času, ko je bil direktor tega neprecenljivega muzeja, ki priča o preteklih dobah in hrani, ne le zgodovino umetnosti, marveč tudi zgodovino človeštva, Jacques Jaujard, človek, brez katerega bi za Louvre v tistem času lahko bilo usodno. Slednji je bil v nenavadnem zavezništvu z  nemškim oficirjem, grofom Franziskusom Wolff-Metternichom. Skupaj sta med nacistično okupacijo Francije uspela zaščititi muzejsko zbirko, da je nedotaknjena dočakala konec vojne. Posledično se grof seveda ni dobro zapisal pri ljubiteljih umetnosti drugih nacističnih prvih mož – Hitlerja, getimageimage-id-3193_98506Göringa in Goebbelsa.

Sokurov verjame, da so »Evropske države /…/  ustvarile veličastno, sijajno kulturo, kjer se glasba, likovna umetnost in literatura združujejo v homogeno celoto[1] Verjame pa tudi, da sta Francija in Nemčija na nek način kot sestri, čeprav različnih značajev in navkljub ne preveč prijateljski zgodovini. Sokurov je s pričujočim filmom poskusil prikazati njuna uspešna sodelovanja; torej, kako sta rešili medsebojni konflikt in posledično umetnost – pričevalko in skrbnico zgodovine posameznikov in narodov nasploh. Umetnost je namreč tista, ki hrani živo vse tisto, česar (navidezno) že dolgo več ni.

Film je priporočljiv vsem vizualnim sladokuscem, saj je estetska funkcija zelo izrazita, seveda pa tudi tistim sr(e)čnim ljudem, ki vedo – če malce razširim Nietzschejevo misel – da bi bilo življenje brez umetnosti pomota.

Tjaša Plazar

[1] Vir citata: http://www.kinodvor.org/spored/arhiv-filmov/francofonia/

vir slike: http://www.kinodvor.org/spored/arhiv-filmov/francofonia/

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s