Kos plastike ali koliko lahko človek prenese

07-Kos-Plastike-arhiv-HiResPeterUhan-104Včeraj se je na mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega pod režijsko taktirko Primoža Ekarta in v prevodu Milana Štefeta odigrala prva ponovitev črne komedije z naslovom Kos plastike (Stück Plastik, 2015), najnovejša igra sodobnega nemškega dramatika, režiserja in dramaturga Mariusa von Mayenburga.

Kot je značilno za Mayenburga, igra zavzema intimni prostor neke malomeščanske družine, nastanjene v elitni berlinski četrti, ki je materialno preskrbljena, v medsebojnih odnosih pa iztrošena.

Takoj ko nastopita zakonca Ulrike (Iva Krajnc) in Michael (Gregor Gruden) in prvič neposredno nagovorita gledalce (slednje deluje kot izpoved), postane jasno, da je njun odnos plastičen. Priučene spodobne manire, ki so nepogrešljiva nujnost za osebi njunega stanu, so le mostič, ostanek pristnega stika, ki vodi čez brezdano brezno, ki se maligno širi v njiju in med njima.  V svoji prezaposlenosti, Michael je zdravnik, Ulrike pa pomočnica sodobnega umetnika Halupe (Gašper Tič), pozabita kako naj bi izgledali banalni dnevi, ki naj bi zajemali tudi gospodinjska opravila in skrb za odraščujočega sina Vincenta (Rok Prašnikar).

Ko zaposlita novo hišno pomočnico Jessico (Tina Potočnik) – prejšnjo sta namreč odpustila, ker je s svojim poljskim naglasom slabo vplivala na jezikovni razvoj Vincenta, kar je prvi pokazatelj o nesprejemnaju drugačnosti – hkrati (na začetku nehote in nevede) odpreta vrata v svojo zafrustrirano intimo. Nova hišna pomočnica je objekt v pravem pomenu besede, predstavlja namreč nekoga iz nižjega sloja, ki ga je sicer treba dobro plačati, a hkrati postane nadomestna mati Vincentu, muza Halupi in zaupnica obema zakoncema. Ulrike ji podari svoje obleke, ne zaveda pa se, da namesto lepe geste in hvaležnega poklona, ki ga pričakuje, samo še dodatno razpiha žerjavico poniževanj, ki jih Jessica pasivno golta.

Jessica zakoncema predstavlja zadrego, vdor tujega, manjvrednega, pred katerim sicer ne vesta, kako bi se vedla, a se zavedata svoje superiorne pozicije. Medtem ko Jessica praktično ne govori, oziroma odgovarja ekonomično, največkrat s podložnim strinjanjem »ok« (kadar ji sploh uspe dokončati stavek) ali pa s pomenljivimi gestami, se bahaška Ulrike in Michael zvijata v prenatrpanih intelektualnih pojasnjevanjih – saj nista vajena govoriti preprosto v obraz. Sicer se trudita, da bi bila do Jessice nadvse prijazna, da bi jo pravzaprav obravnavala enakovredno sebi, je njuna predispozicija o lastni večvrednosti tako zelo močna in zakoreninjena, da njuno opravičevanje in pojasnjevanje (nedolžnih) situacij te samo še slabša.

Jessica je avtorjeva subtilna infiltracija navadnega, naravnega, pristnega in neobremenjenega, v svet zategnjenih bogatunov, ki s svojim zlivanjem v elitno množico in obremenjevanjem z ohranjanjem zavidanja vrednim položajem izgubljajo svojo edinstveno identiteto. Kar Jessica naredi, je pravzaprav to, da jih s svojo prezenco spravi v nelagodje in hkrati do izpovedi pozabljenega sebe.  Medtem, ko se Ulrike in Michaelu intimni prostor pred Jessico počasi sesuva, umetnik Halupa (trpeč za depresijo, tako pravi) intimnega prostora ne pozna, saj je umetnost javna, zato tudi ne filtrira svojih stavkov, izusti prav vse, kar mu pade na pamet. Ne žali samo Jessice, ki mu na nek način prebije ustvarjalno krizo, ko se mu utrne zamisel za inštalacijo, kjer bo čistila maščobo – torej ostanke vsega človeškega sranja, brez da bi vrednotila umetnost zgolj zato, ker čiščenje pač je njeno delo – ampak tudi Ulrike in Michaela.

Ekscentrični Halupa v igri predstavlja vrh hierarhične lestvice. Je tudi najmočnejša (čeprav čustveno nestabilna) oseba v igri. Ne le, da najbolj spretno obrača z besedami in sledi filozofiji svojega življenja, je tudi najbogatejši. Sam namreč pravi, da nima več vlog, ampak samo eno – to je vloga umetnika, ki se nikoli ne konča, medtem ko ostale osebe opravljajo še druge družbene vloge. Tako kot Ulrike in Michael izkoriščata in ponižujeta Jessico, tako lahko Halupa pometa z Ulrike, saj je on njen »job«, kot ji reče, Michael pa je tako ali tako preveč neodločen, da bi ga človek lahko jemal resno.

Diskriminacija dobi klofuto v zadnji sceni, ko se pred Ulrike in Michaelom pokaže Vincent, oblečen v žensko. Malomarna starša, ki se tako trudita, da bi dobro nosila masko, ki je v skladu z normiranimi vzorci, po katerih se (navidezno) tako rada ravnata, sta soočena z (za njiju) brutalno stvarnostjo, ki ne pozna idealnih posameznikov – pravzaprav je zelo daleč od tega – kaj šele družin. Pravzaprav je vse skupaj samo ena velika maska, laž, vsi kalupi so namreč umetne tvorbe, kamor v resnici ne sodi nihče.

Minimalistična scena poskrbi za realen, otipljiv odraz notranje izpraznjenosti oseb. Dobro služi tudi platno, kjer se predvajajo Jessicina dnevna opravila in na koncu postavi ogledalo samim gledalcem. Igro odlikuje inteligenten humor, podčrtan z odlično igro Gašperja Tiča, ki reže v resnost dejanske situacije. Osebne stiske tako niso preveč sentimentalne, da bi postale že kar patetične, problematizira pa tudi sodobno umetniško sceno.

Konec igre prinaša zanimiv preobrat. Jessicina potrpežljiva pasivnost se v preobilju poniževalnih opazk spreobrne v nesluteno aktivnost. Na zabavi svoje nadrejene »uspava« in tako privzdigne svojo zgodbo, ki se šele začenja. Vzbudi zanimanje za njeno intimo, za katero v tej hiši ni bilo prostora, in vprašanje, komu sploh gre zaupati, da mu odpreš vrata.

 

Tjaša Plazar

slika: http://www.mgl.si/sl/program/predstave/kos-plastike/

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s