Obala strasti, užitka in smrti

nemirna-obala_02Kinodvor je 18. 2. premierno ponudil še enega iz novembrskega filmskega festivala Liffe. Nemirna obala (A Bigger Splash) je remake erotičnega trilerja La piscine iz leta 1969, v katerem je blestela Jane Birkin. Obala ognjeniškega otoka Pantelleria postane nemirna – tako je režiser Luca Guadagnino zakoličil dogajanje – šele s sprecej nasilnim, vsekakor pa nepričakovanim prihodom dveh oseb. Pantelleria, ta vetrovni otoček z bujno vegetacijo sicer resda ponuja perfektne (elitne) počitnice, a zgolj v izbrani družbi. Guadagnino se fokusira na (sfižene) medosebne odnose in bogato preteklost rock zvezde, kjer zaljubljeni dvojici umirjeno – a ljubezni polno – dopustovanje uniči prihod ˝čez lužo˝. Če sta Marianne (Tilda Swinton) in njen partner Paul (Matthias Schoenaerts) brezskrbno uživala idilo prestižne lokacije, kasneje toliko težje prenašata kaprice njenega bivšega ljubimca Harryja (Ralph Fiennes) in njegove lolitaste hčere Penelope (Dakota Johnson). Polpreteklost še ni pozabljena, čustva brbotajo in v finišu pripeljejo  do najhujšega.

Nemirna obala, psihološki noir film, kjer je v ospredju telesna uživancija, predajanje soncu in zajemanje življenja z gigantsko žlico, ni tipičen prikaz izseka neke bolj ali manj uspešne glasbene kariere (Marianne je priznana rock zvezda), ampak bazira na človeški karakteristiki nasploh. Rock zvezda – v stilu nedolgo preminulega Bowieja – gor ali dol, razen hitrih opazk o preteklem snifanju, ljubimkanju ter razbrzdanem življenjskem ritmu, se pred gledalcem odvija zgodba čisto vsakdanjih ljudi. Ker Marianne, ki v kostumih izpod Diorjevih škarij prej kot na glam rokerico spominja na lady iz šestdesetih, noro zaljubljeno v precej mlajšega filmarja – in njun odnos v resnici funkcionira – ni več tako voljna kot na vrhuncu kariere, čustveno neviho zagode Harry, hiperaktivni alfa samec, z opaznim trebuhom krize srednjih let, razglašenim kokodajsanjem ter repertoarjem zlajnanih verbalnih puhlic. Harry pač, nekoč uspešen producent, ki si je za nameček lastil uveljavljeno rokerico, danes pod masko samozavesti in brbljavosti skriva prestrašenega možica, ki se globoko v sebi zaveda pomena staranja in minljivosti slave. Harry zaneti ogenj, podžge Marianne, ki se mu skoraj preda, in si zapečati usodo. Harry na sredozemski otok pride iz pohlepa po bivši ljubici, iz ljubosumja do mlajšega Paula (pred katerim je kariera snemalca dokumentarnih filmov), iz objesti do gizdavega življenja. Njegov skoraj incestuozen odnos z najstniško hčerko Penelope, ki nikoli ne zamudi priložnosti za poniževanje Marianne in flirtanje z rahlo zdolgočasenim, predvsem pa nezainteresiranim Paulom, ki jo je ˝odkril˝ šele pred letom dni, kaže na psihično nestabilnega bojazljivca. Ker ni dobil, po kar je prišel, v eni sami noči na plan privrejo slabo zatajevana negativna čustva, sovraštvo in ljubosumje. Spopad dveh moških je dvoboj za ljubezen femme fatale.

Marianne ni diva, razvajena bogatunka, prej preprosta prizemljena ženska v najlepših letih, ki je zdravje – ponagajale so ji glasilke – postavila pred slavo in denar. Protipol Harryjevi nenehni absurdni konverzaciji ter egocentričnosti je ravno njena tišina. Ne govori (oziroma komaj slišno šepeče), kajti na dopustu ni potrebno izgubljati odvečnih besed. A Harry, kot že rečeno, ni prišel na oddih, želi si pozornosti, uspeha, ljubezni … Na silo. A je na silo le umorjen. Na stran potisnjeni Paul, ki slabo prikriva mržnjo do svojega nekdanjega prijatelja, morda resda ni tak angelček; kar se je s Penelope zgodilo v zalivu, gledalčevemu očesu ostane skrito, a si ne pusti prevzeti teritorija. Bazen – središče dogajanja – postane prizorišče umora. Harry umre, kakor je živel. Hitro in glasno.

Poleg ljubezenske zgodbe režiser nekje v stranski motiv postavi še begunsko krizo, ki jo vrtijo lokalni radii – otok postaja pribežališče tujcev – a se protagonistov ne dotakne. Sonce, voda in veter so za bogate dopustnike, ki se na tovrstno krizo ne odzivajo. Imajo svoje življenje, kakršno pač v resnici že je.  Luca Guadagnino morda res ni inovator psihološkega filma, niti uspešen Hitchcockov posnemovalec, a venar Nemirna obala ni muha enodnevnica. Film odlikuje občutek za prikaz čutnosti, raznoterih čustev, užitka in nesreče. Preteklost ni za trenutek zdajšnjosti, še posebej ne na morju. In v dvojino se ni nikoli dobro vtikati. Ne na obali, ne na vasi. Dvojina je samo za dva!

Anita Volčanjšek

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s