Dom: ropotarnica ljudi

dom_01Večer je modrikasto zasenčil pročelje sive stavbe, iz katere kot zaspane oči žarijo okna, okrašena z girlandami barvnih oblačil. Toda oči tistih, ki zamišljeno slonijo ob oknih, samo še brlijo… Takšen je eden najlepših in obenem najzgovornejših kadrov dokumentarnega filma Dom režiserja, scenarista in kamermana Metoda Pevca. Na Festivalu slovenskega filma v Portorožu nagrajeni film je bil predstavljen tudi v okviru festivala LIFFe in 17. 2. 2016 začel svojo kinematografsko pot v Kinodvoru.

»Dom«, ki bi mu danes mnogo bolj pristajalo ime pribežališče, čakalnica ali celo hiralnica, je bil zgrajen kot samski dom za delavce, ki so v osemdesetih prišli iz Bosne, da bi si v Sloveniji s trdim in poštenim delom prislužili dostojno življenje. Toda gotovost, ki so jo imeli nekoč, je tragično propadla skupaj s slovenskimi gradbenimi podjetji. Poleg nekdanjih gradbenih delavcev so se v drobovje doma, ki mu v resnici nihče ne pravi tako, zatekli mladostniki iz razbitih družin, pa tudi deložiranci, ki so ostali brez strehe nad glavo.

V dokumentarcu se z vsemi temi ljudmi srečamo na topel in oseben način. Povabijo nas naravnost v svoje turobne sobe z okrušenimi stenami in zlizanimi linolejastimi tlemi. Ob pasulju, skuhanem na kuhalniku (verjetno starejšem od mene), in vroči, kadeči se kavi iz rožaste džezve, nam zaupajo svoje življenjske zgodbe, ki v enaki meri vzbujajo sočutje in jezo. Sposobni in delavni ljudje so bili odvrženi v nekakšno ropotarnico, kjer se izkoriščani in popolnoma iztrošeni komaj prebijajo iz dneva v dan. Puščajoče pipe, odkrušene ploščice in umirajoče žarnice tvorijo brlog, ki je do svojih prebivalcev domač in materinski približno toliko kakor država, v kateri živijo – kot bi šlo za nekakšno sprevrženo alegorijo. Iz dneva v dan se lahko ukvarjajo le še s tem, kako bodo preživeli sebe in svoje družine, za kaj drugega nimajo ne časa ne denarja. »Včasih se počutim, kot da sem klinično mrtev,« otopelo pove eden od nekdanjih delavcev Vegrada.

dom_04Ob gledanju filma si iz minute v minuto težje ravnodušen, saj Metod Pevec podrobno in široko zajame ozadje vsake izmed oseb, kar da gledalcu občutek, da skupaj z njimi sedi na eni izmed dotrajanih žimnic in posluša njihove pripovedi. Iz starega televizorja pribrenči prispevek o Hildi Tovšak, ki je skupaj z neznansko količino denarja izsesala toliko človeških življenj, da v očeh marsikoga ni nič boljša od serijske morilke. Najbolj žalostno je, da je njena zaporna celica videti občutno lepša in čistejša od sob v domu na ulici Vide Pregarčeve, poleg tega pa to bitje državo na dan stane 80€ (torej mesečno približno štirikrat več od plače tistih, ki jih je spravila na rob preživetja – če plačo seveda sploh imajo). A Hilda Tovšak je žal le ena izmed mnogih, ki v delavcih vidijo zgolj čredo, prisiljeno k poslušnosti. Po besedah enega izmed delavcev bi danes s takšnimi ljudmi lahko napolnili petnajst Golih otokov, pa so čudežno še kar na prostosti. Bi jim bilo sploh mar, če bi si ogledali Dom? »Kje je zakon, ki bi človeka prisilil biti človek?« se sprašuje eden nekdanjih gradbenikov.

To vprašanje bi se politikom, ki so se jim obrazi že davno strdili v jeklene nasmeške, nedvomno zdelo vredno prisrčnega heheta. Zaradi njihove neresnosti jih kot slabe komike vedno bolj dojemamo tudi ljudje – o tem pričajo mnoge internetne šale, pa tudi nedavna udeležitev predsednika Pahorja v predstavi Na žaru z Ladom Bizovičarjem. Opis na spletni strani Danes je nov dan je bil več kot na mestu: zapisali so, da gre šala »v resnici na naš račun: ko dopustimo, da se kritika zreducira na zabavo, ji porežemo vse kremplje« (http://danesjenovdan.si/zarbrezutvar/?6). Marsikaj je lahko vzeti za hec, če stvari vidiš le skozi stekla svojega dragega avtomobila ali plazma ekran. Verjetno ob tem hitro pozabiš na resnične ljudi iz mesa in krvi, ki so odvisni od tvojih dejanj. Prav zato potrebujemo dokumentarec Dom, saj situacijo pokaže v naravni in neolepšani luči, četudi je pogled vse prej kot prijeten.

dom_05Kamera Metoda Pevca se premika podobno, kot bi to počele gledalčeve oči, kar daje zelo pristen občutek prisotnosti. Po žalostnih sobah so raztresene črepinje sanj v najrazličnejših oblikah. Slike ljubljenih oseb, živahni kipci in spominki ne uspejo poživiti mračnih prostorov. Tu je tudi iz smeti rešen veličasten triceratops in po stenah nalepljene umetniške fotografije ene izmed mlajših stanovalk, ki so obenem odsev njene želje po svobodi, miru in lepoti. Slednje vsem stanovalcem doma na ulici Vide Pregarčeve občutno primanjkuje. Soglasni so v mnenju, da se danes kulturo in umetnost bistveno preveč zanemarja. Toda ravno kultura in umetnost pomagata opozarjati na družbene probleme ter jih rešujeta pred pozabo, v katero jih vlečejo kolesca avtomatizma. Kot je pozabljena Vida Pregarc, ki so jo fašisti komaj dvaindvajsetletno ustrelili ob zidu ljubljanskega Saturnusa, tako so pozabljeni tudi prebivalci »doma« na ulici, ki danes nosi njeno ime. Upajmo, da bo dokumentarec Metoda Pevca pripomogel k temu, da njihove zgodbe ne bodo zbledele v nič. Kot je nekoč rekla moja prijateljica Tjaša Plazar, je največ, kar lahko človeku podariš, tvoja zgodba. In zgodbe so edino, kar ti ljudje še imajo.

Brina Jamnik

Slike: Kinodvor

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s