Raymond Queneau in njegova ljubezenska pisma Parizu

cdn4.static.ovimg.com
Raymond Queneau (Wikipedia)

Bi si mogli želeti boljšega vodiča po Parizu, kot je Raymond Queneau? Pesniška zbirka Po ulicah je slikovit sprehod po francoski prestolnici v družbi tega inteligentnega, hudomušnega gospoda, ki nas popelje po mestu, zgrajenem iz svoje specifične poezije.

Ni posebno presenečenje, ko v spremnem besedilu zbirke Po ulicah Primoža Viteza zasledimo podatek, da je Queneau leta 1936 v časopisu L’Intransigeant objavljal feljton Ali poznate Pariz?, v katerem je skozi vsakdanje mestne podobe bralcem približeval zanimiva zgodovinska dejstva o Parizu. Očitno je že takrat želel deliti svoje navdušenje nad mestom luči in prikazati lepoto njegove kompleksnosti, kar je bila morda svojevrstna vaja pred pesniško zbirko Po ulicah.

Queneau v pričujoči zbirki upodablja Pariz, po katerem se še vedno sprehajajo duhovi velikih umetnikov in filozofov, kot so Baudelaire, Proust, Verlaine, Diderot, Stendhal in mnogi drugi. Zanj so prisotni, kot bi v zraku še vedno lebdel dim njihovih pip in cigar; poln jih je ves Pariz, ki je tako rekoč zgrajen iz umetnosti, literature in filozofije. Queneau s pomočjo poezije sestavi »Pariz iz besed«, kot je naslovil eno izmed pesmi, in tudi v tega na gosto poseje pečate velikih mojstrov.

O antropomorfizmu, ki je prisoten v Queneaujevi upodobitvi Pariza, priča pesem Sunt lacrimae dobri mož, v kateri je pesnik uporabil del latinskega stavka »sunt lacrimae rerum« iz Vergilijeve Eneide, ki lahko pomeni »obstajajo solze stvari« ali »obstajajo solze za stvarmi«. Živost Queneaujevega Pariza dopušča obe varianti, saj po eni strani žaluje za zgodovinskimi zgradbami, ki jih je podrl »večni buldožer«, o katerem govori v istoimenski pesmi, po drugi strani pa se na stvareh odseva trpljenje človeštva; zgradbe in kipi so skupaj z ljudmi prestajali vojne, strah in bolečine.

Prav vsaka od pesmi je prežeta s Queneajevo melanholično ljubeznijo do Pariza. Lahko bi rekli, da gre za nekakšna ljubezenska pisma mestu; celo pesem Moj lepi Pariz, v kateri pred bralcem zrastejo umazane, bolne podobe bledih stavb, ali kakor jim pravi avtor, »brlogov«, je prežeta z nostalgijo po Parizu, kakršen je bil nekoč. Queneau z grenkobo zre v razorana drobovja cest, ob katerih klečijo delavci in se umika krvoločnim tropom »uautomobilov«, kot jih imenuje z eno svojih duhovitih skovank. Med pesmimi, ki najbolj izstopajo po svoji temačnosti, je trivrstičnica Clichyjski bulvar, v kateri Queneau tako rekoč sprejme Mallarméjevo religijo Niča. »Pekel in Nebesa so izginila«, pravi. »Nič še vedno obstaja/ ker je pač najbolj naš«. Kot bi v svetu, ki ga nenehno rušijo in spreminjajo, dobil občutek, da se je še najvarneje opirati na Nič.

8683287263_d0cffe5e0a_o
Pariz (flickr.com)

Kljub temu, da je v pesniški zbirki Po ulicah prisotna melanholija, Queneauja ne zapusti njegova značilna hudomušnost. Duhovite pesmi, ki izvabijo nasmešek, skupaj z otožnejšimi tvorijo zanimiv grenko-sladek mozaik. Enostavno moraš imeti rad človeka, ki v množici kipov vidi ljudstvece nudistov, v napisu na stranišču postaje Palais Royal prepozna čisto pravo verlainovsko kvartino in dramatično opiše poslavljanje ponosnega goloba, ki ga zaradi njegovega iztrebka s strupenim pH-jem policijski avto vodi v izgnanstvo. Pri tem prebrisano ustvarja besedne zveze, kot so »kaka viar«, »smrčkane podganice« in »uautomobili«.

Queneau je izjemen jezikovni akrobat, ki vedno očara s svojo sposobnostjo kovanja novih izmišljij. Njegove jezikovne ukane zahtevajo pogumnega prevajalca, ki ga pesnik dobesedno izzove s pesmijo Prestavljaški stolp. Enigmatična besedna zveza z dvojnim pomenom »fils de la Vierège«, ki pomeni pajčevinasto nit, pa tudi Jezusa, Marijinega sina, je za večino prevajalcev nepremagljiv izziv. Aleš Berger se je neustrašno podal v prevajanje pesniške zbirke Po ulicah in besednim igram, zvočnosti in duhovitosti sledil z občudovanja vredno spretnostjo. V Prestavljaškem stolpu je svoj prevod predstavil skupaj z izvirnikom, kar je povsem upravičena poteza.

Pesniška zbirka Po ulicah, ki jo kot raznobarvni kamenčki sestavljajo vsakdanje podobe, ob oddaljenem pogledu zraste v očarljivo podobo Pariza. Queneauju je uspelo ustvariti še eno jezikovno umetnino, zaradi katere bo njegov Pariz večno živel nedotaknjen onstran dosega vsakega buldožerja.

 

Brina Jamnik

 

Besedilo je bilo prvič prebrano na radijskem programu ARS v oddaji S knjižnega trga.

Vir: Raymond Queneau: Po ulicah. Prevedel Aleš Berger. Spremno besedilo Primož Vitez. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2013 (Zbirka Nova lirika)

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s