Pogovor z Anaϊs Nin: o erotiki, afrodiziaku, Henryju Millerju, ljubezni in zvestobi.

1400396622158.cachedAnaϊs Nin je imela veliko povedati, in kar je povedala, je povedala zelo dobro. Tehtno je argumentirala zapise, veliko je analizirala, še več razmišljala. O tem pričajo njeni dnevniki. Bila je izjemno načitana. V mladosti je oboževala D. H. Lawrencea, občudovala je Lou Andreas-Salomé, bila je ljubimka Henryja Millerja in mnogih drugih slavnih piscev. Čutnost je našla v občutku, v strasti, v ljubezni. Na pol Španka, na pol Francozinja, odrasla v Ameriki. In naneslo je tako, da je morala pisati erotiko, za katero je bila slabo plačana. Naj spregovori kar sama.

Zgodnja trideseta leta dvajsetega stoletja. Pariz diši po bohemstvu. Mesto moje solne lučke, ki daje čudovito svetlobo in pomirja, kadar pišem, se je sprostilo za sveče, ki dajejo podoben občutek. Soba postaja umetniška »maison« s strešnimi okni, ki jih je Anaϊs Nin prebarvala, da so videti kot okna kakšne poganske katedrale. Diši po palačinkah in kavi. Ko mi natoči skodelico, ji ne povem, da ne pijem kave, in ji ponudim cigareto. Pravi, da Henryja danes ne bo.

Zakaj ste pravzaprav začeli pisati erotične zgodbe?

Zanimivo je, da se je zelo malo piscev po lastni volji spravilo k pisanju erotičnih zgodb ali izpovedi. Celo v Franciji, kjer verjamejo, da ima erotika zelo pomembno vlogo v življenju, je pisce na to napeljala nuja – pomanjkanje denarja. Mnogo ljudi sem imela na skrbi, mnogo težav, in ker sem po značaju zelo podobna George Sandovi, ki je pisala cele noči, da bi preskrbela svoje otroke, ljubimce, prijatelje, sem morala najti delo. Postala sem nekaj, kar bi lahko imenovala gospodarica neobičajne hiše literarne prostitucije. Mnogo mladih piscev, pesnikov je prihajalo k meni. Bili so različnih značajev, nagnjenosti, navad in napak, a vsi imajo skupno potezo: revni so. Obupno revni. Največ erotike je bilo napisane s praznim želodcem. Lakota je dobra za spodbujanje domišljije; ne prinaša spolne moči, spolna moč pa ne prinaša neobičajnih pustolovščin. Večja ko je lakota, večje so želje, tako kakor pri zapornikih, divje so in vznemerljive. Idealen svet za gojenje cvetov erotizma. Erotiko smo pisali po dolar na stran.

Pisanje erotičnih zgodb torej ni bila tako zelo postranska zadeva, nenazadnje vam je predstavljala preživetje? Se je bilo težko vživeti vanje?

Kar se tiče mene, je bilo moje pravo pisanje odrinjeno vstran, ko sem se podala v iskanje erotičnega. Tu so moje pustolovščine v tem svetu prostitucije. Dati jih na svetlo je bilo sprva težko. Spolno življenje je navadno zakrito z mnogimi prevlekami, vsem nam – pesnikom, pisateljem, umetnikom. Je ženska za tančico, napol v snu. Nekaj je upoštevati erotičnost v romanu ali zgodbi, nekaj čisto drugega pa osredotočiti vso pozornost nanjo. S prvim je tako kot s samim življenjem. To je, lahko rečem, naravno, pristno, kakor čutne strani Zolaja ali Lawrencea. A osredotočanje edinole na spolno življenje ni naravno. Postane podobno življenju prostitutke, je prekomerna dejavnost, ki se konča tako, da prostitutko odvrne od seksualnega. Erotiko smo pisali po en dolar na stran. Pisati sem jo začela, da bi zabavala, pod pritiskom odjemalca, ki ni hotel razkriti svoje identitete in ki je hotel naj »pustim poezijo« ter se osredotočim le na seks, in mislila sem, da je moj slog izšel iz moških del. Zato sem se dolgo počutila, kakor da sem kompromitirala svojo ženskost. Pričela sem pisati neiskreno, bila sem surova, izmišljala sem si, in tako sem pretiravala, da sem mislila, da bo spoznal, da seksualnost karikiram. Prepričana sem bila, da ne ve ničesar o blaženostih, ekstazah, o osupljivih odsevih seksualnih srečanj. Klinični seks brez topline ljubezni – orkestracije vseh čutov, dotika, sluha, vida, vonja; brez vseh evforičnih spremljav, glasbe iz ozadja, razpoloženja, vzdušja, sprememb. Skoraj bi nas spravil ob strast zaradi obsedenosti z gibi brez čustev. Tisto, kar je želel, da izpuščamo, je bil naš afrodiziak – poezija. Ta erotika je bila predvsem šund, ki so ga pisali drugorazredni avtorji.

Kakšna je po vašem mnjenju razlika med moško in žensko seksualnostjo? Je bilo težko pisati žanr, ki je bolj značilen za moške?

Ugotovila sem, da smo stoletja imeli en sam vzorec za ta književni žanr – pisanje moških. Zavedam se razlike med moškim in ženskim obravnavanjem seksualnih izkušenj. Moji opisi v dnevnikih so bili pesniški, ne tako odkriti kot na primer Henryjevi, ki so duhoviti, rabelaisovski. Čutila sem, da so skrivnosti ženske seksualnosti v Pandorini skrinjici, da je drugačna od moške in da je moški jezik zanjo neustrezen. Ženske, sem si mislila, so bolj naklonjene povezovanju spolnosti s čustvi, z ljubeznijo, in raje izberejo enega moškega kot promiskuiteto. Spolne izkušnje sem opazovala z ženskega stališča. Moja erotika kaže prve napore ženske v svetu, ki je domena moških. Če bodo kdaj objavljene necenzurirane verzije Dnevnikov, bo moje žensko stališče jasnejše. Pokazalo se bo, da nisem ločevala spolnosti od čustev, od ljubezni do celega človeka.

Je težko pisati v jeziku seksa?

Jezik seksa si je bilo potrebno šele izmisliti. Jezik čutil je bilo treba šele raziskati. D. H. Lawrence je pričel z nagonskim jezikom, poizkušal je uiti kliničnemu, znanstvenemu, ki le lovi tisto, kar čuti telo.

Veliko se vas povezuje s Henryjem Millerjem. Kako ste ga spoznali in kaj nam lahko poveste o njegovi personi in ustvarjanju?

Prišel je na kosilo z odvetnikom Richardom Osbornom, s katerim naj bi se posvetovala o pogodbi za svojo knjigo o D. H. Lawrenceu. Takoj ko je stopil iz avta in šel proti vratom, kjer sem čakala, sem vedela, da mi ta moški ugaja. Piše bleščeče, možato, živalsko, čudovito. Pomislila sem, da je človek, ki ga življenje opijanja. Podoben mi je. Ima najresničnejši genij, kar sem jih do zdaj spoznala. Oholo zavrača obliko, piše, kot razmišljamo, obenem na različnih ravneh, navidezno nesmiselno, v navideznem neredu. On je mešanica razuma in čutnosti. Pomislila sem, da je to moški, ki bi ga lahko ljubila.

Kaj menite o zvestobi?

Sama bi lahko bila zvesta žena, če ne bi bila pisateljica, ustvarjalka, eksperimentalistka. Zvestobo zelo cenim. Vendar imam temperament pisateljice, ne pa običajne ženske. To je morda otročje, je pa mogoče. Če odmislite prenapetost, vretje zamisli, ostane ženska, ki ljubi popolnost. Popolnost je statična, jaz pa hitro napredujem. Zvesta žena je le faza, trenutek, metamorfoza, neko stanje.

Hvala za pogovor.

anac3afs-ninAnaϊs Nin se je včasih med analizami svojih občutkov ujela v paradokse, kar je povsem logično, saj je razumevanje lastnega čutenja pravzaprav zelo težavna stvar. Pod imeni občutkov se pri vsakem človeku namreč skrivajo povsem različni, skrivnostni kompleksi. Prevajanje občutkov v preproste besede, kot so ljubezen, žalost in strah, je preveč enoznačno. Čustva terjajo kompleksnost v izražanju in razumevanju. In tega se je še kako dobro zavedala.

Tjaša Plazar

 

Literatura: A. Nin: Henry in June, 1991 in A. Nin: Ptičke, Venerina delta, 1987

sliki: www.thedailybeast.comwww.3ammagazine.com

 

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s