Sarah Kane: Izkustveno gledališče 90. let, ki opozarja na manko etike, tanko mejo med človečnostjo in nečlovečnostjo ter grozljivo prestopanje etičnih ločnic.

tumblr_ni2he7xOzU1qandldo2_r1_1280»Kot pisec sem odgovorna zgolj resnici, naj si bo še tako neprijetna. Kot ženska pisateljica nisem odgovorna nikomur, saj mislim, da česa takega sploh ni. Ko ljudje o meni govorijo kot o piscu, sem to, in tako naj presojajo tudi moje delo – po njegovi kakovosti, ne pa na podlagi moje starosti, spola, razreda, spolne orientacije ali rase. Nočem biti predstavnica nobene biološke ali socialne skupine, ki ji po naključju pripadam. Sem, kar sem. Ne pa, kar bi drugi radi videli, da sem.« (Kane, 2007/2008: 27)

Kritike uprizoritev in recepcij del Sarah Kane kažejo na družbo, katere odziv potrjuje tisto, na kar njene igre pravzaprav opozarjajo. Na manko etike, tanko mejo med človečnostjo in nečlovečnostjo in grozljivo prestopanje etičnih ločnic med ljudmi, ki puščajo travme. »/…/vsak poseg v drugega je nasilno dejanje, vsak prestop meje je vstop v prostor, »stanovanje«, »dom«, notranjost drugega, kamor nihče nima vstopa, prečkanje meje brez privolitve, brez dovoljenja, brez konsenza obeh je zločin, pa čeprav se ta izraža v vsakdanjih, na videz nepomembnih gestah in dejanjih.« (Lukan, 2007/2008: 7) Lukan pravi, da je počelo zla prav nepriznavanje notranjosti in s tem integritete, intimnosti, identitete sočloveka; zato posilstvo, ki je nasilen vstop v telo drugega, pušča travme in rane v identiteti. Prav tako je z nasilnim vdorom v duševnost drugega. S prestopom etične meje, ki je nekaj, kar ohranja človeka v smislu individualne osebe, se zgodi »/…/zanikanje njegove človečnosti.« (Lukan, 2007/2008: 7). Med dvema človekoma vedno ostaja nekakšna meja in prav zavedanje te meje pomeni zavedanja se človeka ob sebi in njegovega lastnega bivanja. Meja namreč pomeni možnost avtonmnega odločanja in presojanja, grajenja lastne misli brez vsiljevanja oziroma sugeriranja drugega. Vsak človek ima lastno življenje in lastno smrt, če se navežem na Rilkeja. Igre Sarah Kane pravzaprav pozivajo človeka k spremembam v duhovnem smislu.

Igre Sarah Kane odpirajo različne variacije uprizoritev, saj je vedno pisala za oder oziroma jo je (v prvi vrsti) zanimalo, kako drama funkcionira na odru. Igre puščajo prazna mesta in ponujajo različne interpretacije (pomembno je tisto, kar se ne pove oziroma tisto, kar je pred jezikom). Pitner je dejal: »Govor, ki ga slišimo, je kazalec tistega, česar ne slišimo. Gre za nujno izogibanje, nasilno, pretkano, tesnobno ali posmehljivo dimno zaveso, ki drugega zadržuje na njegovem mestu.« (Pinter, 2003: 114) Univerzalnost pa doseže s tem, da iger nikoli ne fiksira v točno določen prostor in čas. S tem pokaže tudi skrb za žrtve resničnih dogodkov, ki so neke konkretne vojne v točno določenem času in prostoru, in drugič za posploševanje – tako kot hotelska soba, ki je lahko kjerkoli na svetu, se tudi posilstva, vojne in druge grozote dogajajo povsod po svetu. »V svojih tekstih se vedno poskušam izogniti konkretni navezavi na dejanske dogodke. V Razdejanih vojna v Bosni namerno ni bila omenjena, ker ne želim priti v spor z ljudmi, ki so jo doživeli na lastni koži in vedo o tem več od mene. Ni mi šlo za odslikavo zgodovinske situacije, čeprav je zame igrala osrednjo vlogo.« (Razmadežna, 2001/2002: 45) Prav tako ni želela izpostavljati poboja miljona Judov, kar je bil osrednji dogodek za nastanek dela Razmadežni. Pravi: »/…/tega sploh nisem označevala za kontekst, ker bi se sicer trpljenje drugih zlorabljalo za upravičevanje lastnega dela, kar se mi zdi nedopustno in cinično. Poleg tega tekst izgubi na pomenu in dimenzijah, če je preveč konkreten in omejen na eno raven.« (Razmadežna 2001/2002: 45)   

Različne interpretacije omogoča tudi (sicer) preprost (sploh v prvih treh igrah – Razdejani, Razmadežni, Fedrina ljubezen) in ekonomičen, a večpomenski jezik. Pri vsaki igri gre za izpostavitev nekega problema, ki je tvorba družbe, ta pa nikoli ni prikazan eksplicitno. Slednji v določenem trenutku postane jasen, vendar ne v smislu moraliziranja. Avtorica pušča, da probleme, travme, tabuje izražajo osebe same. Tako postanejo medij, skozi katerega steče problem. Slednjega nikoli ne poskuša razrešiti, nanj samo opozori, da prikaže resničen manko etike. Preizpraševanja družbenih problemov se loteva na inovativen, potujen način, izven avtomatizma. Sarah Kane je svoje like izpostavljala skoraj dokončnemu uničenju, da bi ponudila prevpraševanje novodobnega sveta, v katerem umanjka etika in kjer vlada vsiljevanje sprevrženih ideologij, ki so zamaskirane pod zakonom, normami, vrednotami.

Badiu je v svoji knjigi XX. stoletje (2005), razvil misel o nalogi poezije in gledališča, da izrečeta tisto, kar se ne govori. Tisto, kar prakticira politika, a tega ne prizna. Rana pa je tisti resnični dokumentator telesa kot izpostavljenega realnemu. In prav v tem smislu je potrebno razumeti »krute igre« Sarah Kane.

Medtem ko njene prve tri igre še ohranjajo nekakšno dramsko strukturo, gresta Skomine in Psihoza 4. 48 v smer pesnitve (kjer osebe razpadejo v glasove), kar potrjuje, da je s svojimi poetičnimi slikami prava pesnica gledališča. Že pri Skominah je jezik zelo fragmentaren, a s Psihozo 4. 48 ga uspe še bolj reducirati in razdrobiti. V ospredje prihaja ritem pred nasiljem jezikovnih pomenov, ki so značilni za njena prva tri dela. Imamo osamosvojeno zavest, ki niza ponekod avtomatične, ponekod logično-smiselne in drugod asociativne misli. Te misli so ponekod tudi prebliski nekih usedlin spomina. Dialogi (ti so ekonomični v izogib dolgočasnega dolgovezenja) in monologi se v njenih igrah, kot pri Elfide Jelinek, berejo kot govorne ploskve, veliko je pinterjanskih tišin in zamolkov, prizore v njenih igrah je bolje imenovati kolaži prizorov, osebe nosilci teksta, velik pomen pa dobivajo tudi serije samogovorov oziroma kvazimonologov.

Poleg znanih vplivov, ki so pomagali izoblikovati njeno poetiko (na primer Pinter, Bond, Baker, Beckett, T. S. Eliot…) je nanjo naredila velik vtis igra Mad (1992) Jeremyja Wellerja. Pri tem projektu so sodelovali igralci, ki so imeli neposredne izkušnje z duševno boleznijo. Kot gledalka je bila ujeta v območju skrajnega duševnega nelagodja in muke, od katerega se ni skušala iztrgati, ampak se je prepustila temu skrajnemu občutju. Mislila je isto kot Artaud – nekaj, kar je na njo naredilo vtis, jo je spremenilo za vedno. Igra Mad je »spremenila moje /…/ življenje, ker je spremenila mene, način mojega razmišljanja in obnašanja. Če lahko gledališče spreminja življenja, lahko spremeni tudi družbo.« (Sierz, 2004: 135) Menila je, da gledališče ni neka zunanja sila, ki vpliva na družbo, ampak je njen del. Je izraz tega, kako ljudje v določeni družbi gledajo na svet. Dejala je, da so jo Mad ponesli v pekel in spoznala, da želi ustvarjati izkustveno gledališče, kar ji je tudi uspelo. »Odkrila je provokativno estetiko, ki je spremenila poteze britanskega gledališča v devetdesetih letih.« (Sierz, 2004: 134)

Gledališče devetdesetih z začetki v Veliki Britaniji je pretresel povsem nov impulz, ki je spremenil njegovo smer. Aleks Sierz je v svoji knjigi Gledališče »u fris«, Sodobna britanska dramatika (2004) (In-Yer-Face Theatre, 2001) temu novemu pisanju podelil termin gledališče »u fris«[1]. Pojavili so se še termini nova brutalnost, cool britannia, novi nihilisti, dramatika krvi in sperme in drugi, a se je Sierzov najbolj prijel. Pisci teh novih tekstov niso zvesti nikakršni enotni ideologiji ali morda bolje kar ideologiji nasploh, ampak imajo individualistična stališča, ki so posledica vlade Margaret Thatcher (od leta 1979 do leta 1990). Benedict Nightingale pravi dramatikom, ki so se rodili v 70. in pišejo gledališče »u fris«, dezorientirani otroci gospe Thatcher.

godwin:2Fsarah kane 3
Sarah Kane. Playwright. 23-04-1998. Photograph by Martin Godwin. (020 8777 3506).

Ko je Sierz vprašala Sarah Kane, če njena besedila lahko prišteje k gledališču »u fris«, je dejala, da raje to kot pa termin nova brutalnost, če jo je že potrebno tlačiti v termine. Gledališče »u fris« se po Sierzu ne nanaša le na vsebino drame (kot se na primer nova brutalnost), temveč označuje tudi razmerje med odrom in avditorijem. Razpre teoretski koncept izkustvenega gledališča, načenja vprašanja kot naprimer kaj je tabu in kaj gledališka provokacija, išče pa tudi ustrezen izraz v senzibilnem pisanju z vidika konfrontacje. Politična teža gledališča »u fris« se kaže v radikalni prekinitvi s preteklostjo. »Osredotoča se na to, kako so mladi na novo napisali gledališki kodeks in obenem opominja, da je gledališče »u fris« v svojih najboljših trenutkih šokiralo zato, da bi v gledalcih zbudilo čut za moralno odgovornost – njegov namen ni bil nič več in nič manj kot ta, da spreminja družbo.« (Sierz, 2004: 14) Sarah Kane je dejala, da piše za teater, ker gre za umetniško obliko, ki jo ima najraje, saj se ta dogaja v živo tako, da med odrom in avditorijem nastaja neposreden stik. Gre za interakcijo med igro in publiko. Ko gre za film, ljudje namreč brez težav zapustijo kinoteko ali pa preklopijo kanal. Namreč, če kdo zapusti dvorano med gledališko predstavo, je to sestavni del izkušnje. Gledanje tovrstnih uprizoritev ne dovoljuje mirnega sedenja in distanciranosti, marveč udari direktno na čustva gledalca, šokira. V ospredju torej ni več distancirani spektakel, ampak izkustvo dogodka, s čimer se bliža estetiki performativnosti. Verjela je, da če med gledanjem njenih dram nihče ne odide iz dvorane, mora z uprizoritvjo nujno biti nekaj narobe. To je pokazatelj, da igra doseže gledalčeva prvinska čustva, ga pretrese in mu pusti izkušnjo. Zgodi se radikalno razbitje udobnega spektra konvencionalnega spremljanja/branja (to je bilo prej iz distance s katarzičnim rezultatom). Nasilje se iz zaodrja prestavi na oder in se tako izvaja direktno pred očmi gledalcev, zato je učinek izvajanega nasilja – tako verbalnega kot fizičnega – seveda večji.

Moč pisave Sarah Kane je v tem, da v svojih tekstih nikoli ni želela moralizirati ali pa vcepljati določene ideologije. Eksplicitne moralne note ni nikjer, gre samo za opozarjanje na manko etike. Ubrala je inovativen način, kako to storiti. Želela je, da gledališče kot del družbe družbo spreminja. Prikazovanje nasilja ne pomeni, da gre za nemoralno avtorico, kot so jo doživljali (in označevali) mnogi. Sama je namreč dejala, da je kot pisec odgovorna zgolj resnici, pa čeprav je ta še tako neprijetna. Bila je upornica, ki ni želela pristajati na ustaljene vzorce dramskega pisanja, zato je gledalce/bralce vedno znova prikrajšala za zavetje znane forme. Ta je hkrati postala vsakič odveč, kar jo je gnalo dalje v raziskovanje. V svojih tekstih je puščala prazna mesta in spodbujala k razumevanju tistega, kar ostane skrito, tistega, kar je pred jezikom, tiste resnice, ki jo nosi vsak posameznik globoko v sebi. Mestoma so to travmatične izkušnje, mestoma poetični prebliski, ki s svojo lepoto ali pa grozo udarjajo direktno na človeška čustva. Verjela je, da je »nevarnost predoziranja v gledališču natanko tolikšna kot v življenju. Dilema je samo pokazati ali ne pokazati. Jaz sem se odločila, da pokažem, ker se moramo v domišljiji včasih spustiti v pekel, da se nam v resničnosti ne bi bilo treba. Če lahko kaj izkusimo skozi umetnost, bomo morda lahko spremenili svojo prihodnost, saj izkušnje v naša srca prek trpljenja vtisnejo lekcijo, zgolj razglabljanje pa se jih ne dotakne. /…/ Nadvse pomembno se mi zdi, da spominu poverimo tudi tisto, česar nismo zares doživeli – tako se lahko temu izognemo. Raje tvegam overdozo v teatru kot v življenju.« (Kane, 2007/2008: 37)

Tjaša Plazar

Tekst je pobran iz diplomske naloge – Tjaša Plazar: Poetično in etično v dramatiki Sarah Kane.

Sliki: www.telegraph.co.ukconsquisiteparole.tumblr.com

[1] Fraza »u fris« izvira iz ameriškega športnega novinarstva iz sredine sedemdesetih let, ki je prešla v sleng. Gre za gledališče, ki napade od blizu in vdre v nekaj, kar smo prej imenovali gledalčeva intimnost. Gledališče »u fris«, po Sierzsu, prepoznamo po grobem, vulgarnem jeziku, t.i. nezaslišanih temah, goloti, po prikazu obilo (brutalnega) seksa, po poniževanju, po scenah nasilja, mučnih občutkih, ki jih terjajo tako uprizoritve kot tudi že tekst sam.

 

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s