Tisoč in ena noč v MGL-ju

Viktorija Benick Emeršič - foto Peter Giodani
Viktorija Benick Emeršič. Fotografija: Peter Giodani

»Alf Laila va-Laila«, arabsko ime znamenite zbirke zgodb Tisoč in ene noči s svojim skrivnostnim zvenom ni nič manj eterično in zapeljivo od zgodb, ki jih skriva v svojih nedrjih. Te z nesmrtno očarljivostjo že stoletja navdihujejo številne avtorje, med njimi Johna Bartha, Salmana Rushdieja, nobelovca Nagiba Mahfuza in Orhana Pamuka, njihova magičnost pa se je dotaknila tudi naših avtorjev Iva Svetine in Borisa A. Novaka. Andrej Ilc v spremni besedi k Tisoč in eni noči opozori na dejstvo, da so mnogi avtorji s svojimi raznolikimi interpretacijami vplivali tudi na branje te skrivnostne zbirke, ki je danes precej drugačno, kot je bilo nekoč. Slednje med drugim potrjuje muzikal Tisoč in ena noč, ustvarjen po motivih libreta Katje Perat, ki je svojo krstno uprizoritev doživel 1. marca 2016 v Mestnem gledališču ljubljanskem.

Na to, da se časi spreminjajo, je med drugim opozorila minimalistična scena, ki je bolj kot na sobane kralja Šahrijarja spominjala na skaterski poligon. Toda manjkajočo eksotičnost je kmalu pričaral vedno odlični Boštjan Gombač, čigar orientalsko petje je učinkovalo skoraj nadzemeljsko. Celo v ozadju, sedeč med ostalimi glasbeniki, je s svojo prisotnostjo pritegoval pozornost nase, s privlačno glasbo, ki jo je ustvaril za muzikal, pa je bil nesporna zvezda večera. Podobnega mnenja so bili očitno tudi ostali gledalci, saj mi je med odmorom na uho kar nekajkrat priplavalo njihovo popevanje verzov: »Vsi smo v osnovi mrliči, naš cilj je znan vnaprej…«

Zbor, ki je zapel omenjeno pesem, so sestavljali pevsko in plesno izurjeni igralci in igralke, med katerimi je s svojim čistim glasom in gibčnostjo še posebej izstopala Viktorija Bencik Emeršič. Večina nastopajočih je obenem odigrala tudi vlogo Šeherezade. »Ne boste verjeli, ampak tudi jaz sem Šeherezada,« nam je razkril Gregor Čušin in nasmejal občinstvo. Menjavanje pripovedovalcev in pripovedovalk je bilo glede na strukturo Tisoč in ene noči več kot primerna poteza, saj je po besedah Andreja Ilca knjiga »živ organizem«. Sestavljajo jo namreč izjemno pisane in raznolike pravljice arabskega, indijskega, perzijskega in turškega izvora, ki se močno razlikujejo v slogu in kakovosti. Nekatere med njimi so precej grobe, druge pa prave literarne umetnine; med njimi najdemo basni, pravljice, poučne prilike, humoreske in cele romane, Klemen Jelinčič pa meni, da bi nekatere lahko žanrsko opredelili celo kot kriminalke.

Šeherezad je bilo resda na pretek, a vlogo Šahrijarja smo odigrali kar gledalci. Navsezadnje je sodba o privlačnosti njenega pripovedovanja ležala prav v naših rokah. Bi v tem primeru Šeherezada dočakala tisoč in eno noč? Prepričana sem, da so pravljice zabavale tiste, ki so že davno odrasli in jih pozabili. Večnemu (razvajenemu) otroku, kot sem sama, nekomu, ki se vedno znova vrača k takšnim in drugačnim pravljicam – naj gre za Tisoč in eno noč, antične grške pripovedke, Svetlano Makarovič, Tove Jansson ali Roalda Dahla – pa njihov prenos na oder žal ni podaril veliko novega. Nekje pri tretji zgodbi sem se začela spraševati, ali bo to res vse, kar so nam namenili ustvarjalci uprizoritve: odlična Gombačeva glasba, spremljana s plesom in posejana s skrajšanimi pripovedmi pravljic, med katerimi se zaradi pomanjkanja dogajanja skorajda ni splačalo gledati na oder. Po dveh urah predstave sem že skoraj obupala nad mislijo, da bodo zgodbe kot tančica za tančico na koncu le odgrnile (nedvomno grenko) bistvo.

Ah, seveda, tukaj je. Še zadnja pravljica – kot pričakovano na temo sirskih beguncev, ki dandanes zagotavlja pozornost vsakomur, ki želi svetu izkazati svojo humanost in nesebičnost. Vendar žal tako dolgi predstavi ne moreš vdahniti globine zgolj v nekaj minutah, niti na poceni način vzbuditi sočutja. Največja praznina zeva na mestu skrivnostne pravljične atmosfere, nepogrešljive čarobnosti Tisoč in ene noči, ki bi se morda vsaj deloma odkupila za razvlečenost in grenkobo na koncu. Nedvomno bi bilo mogoče preteklost povezati s sedanjostjo in opozoriti na družbene probleme na bolj prefinjen način. Tako pa so pravljice iztrgane izmed zlatih platnic in vržene v današnji svet, kjer zanje ni več prostora; povedane so nekako spotoma in izrabljene zgolj kot sredstvo, da se z njimi pove nekaj drugega. Tega pa si zgodbe Tisoč in ene noči vsekakor ne zaslužijo. Podobno, kot sta britanska glasbenika Peter in Gordon leta 1964 prepevala, da ne želita živeti v svetu brez ljubezni, se bom sama vedno upirala svetu brez pravljic – ne glede na to, kaj se godi na njem.

Sem ob prihodu iz gledališča vsem navdušeno razlagala, kako imenitno sem preživela večer? Ne. Sem si pa zato skuhala skodelico dišečega indijskega čaja in se z debelo knjigo pripovedk potopila v svet Tisoč in ene noči. Z vsakim listom in požirkom vpijam njeno magijo. Enako svetujem tudi vam.

(Brina Jamnik)

Vira:

Tisoč in ena noč. Gledališki list Mestnega gledališča ljubljanskega. Sezona 2015/2016.

Tisoč in ena noč. Izbor zgodb Valentin Logar in Stanka Rendla; prevedla Stanka Rendla in Vladimir Kralj. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2011.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s