Josip Jurčič – prvi pomembni slovenski pripovednik

65063336_josip-jurcicJosip Jurčič, prvi pomembni slovenski pripovednik v prozi (zaradi rednega pripovedništva velikega obsega – romani, povesti, črtice), je v obdobju med romantiko in realizmom (na Slovenskem), pisal predvsem romantično sentimentalne in družbeno zabavne pripovedi. Pripadal je mladoslovenski mislenosti. »Bil je za svoboden razmah osebnosti v meščanski družbi in za moralne vrednote, ki zagotavljajo tak razvoj. Vendar je bil brez izrazitih pogledov na sestavo in perspektive liberalne meščanske družbe, kar ga je oviralo, da bi s svojim slovstvom posegel v to snov in se usmeril bliže k realizmu.« (Kos, 1975: 180) Od Levstika in Stritarja se je razlikoval v tem, da je presegel predromantične vizije o odlikah zdravega, nepokvarjenega, idiličnega vaškega sveta v primerjavi z izobraženim mestom. Na obe vrsti življenja je gledal kritično, a je hkrati pešal v globljih analizah značilnosti obeh. Kar je v njegovih delih romantičnega so motivi, tehnika, čustva in ideje, realizmu se bliža s pogledi na narod, liberalizem in demokratičnost.

Jurčič se je rodil marca 1844 na Muljavi pri Krki in že kot dijak postal znan pisatelj. Preživljal se je predvsem s pisanjem. Po maturi v Ljubljani je šel študirat slavistiko in klasično filologijo na Dunaj, vendar študija zaradi pomanjkanja denarja ni dokončal. Leta 1869 se je zaposlil pri Slovenskem narodu, tri leta kasneje je postal glavni urednik in svojo funkcijo ohranil vse do smrti leta 1881. Star je bil komaj 37 let. Pri Jurčičevi domači hiši tamkajšnje kulturno društvo še vedno tradicionalno uprizarja njegova dela, 5. marca pa je bil organiziran že 23. tradicionalni pohod po Jurčičevi poti.

Ukvarjal se je s pripovedništvom, občasno z dramatiko, pesništvom in feljtonistiko. V mladostnem obdobju je napisal svoja najboljša dela: Pripovedko o kači, Spomini na deda, črtico Jesenska noč med slovenskimi polharji, prvo pravo slovensko zgodovinsko povest Jurij Kozak, slovenski janičar, povesti Domen, Jurij Kobila, Tihotapec, Dva prijatelja, Spomini starega Slovenca. Prvi slovenski roman Deseti brat je izšel leta 1866. V tem času je objavil še zgodovinski povesti Hči mestnega sodnika in Kloštrski žolnir, humoresko Kozlovska sodba v Višnji gori, povesti Nemški valpet in Sosedov sin, pisal pa je roman Cvet in sad. V naslednjih nekaj letih je pisal zelo malo, kar je izdal, je izšlo v časopisnem podlistku (Sin kmetskega cesarja, Ivan Erazem Tatenbach). V delih mladostnega obdobja je preteklo in sodobno kmečko življenje prikazoval na podlagi ljudskih pripovedk, pravljic, izročil, na podlagi zgodovinskih del pa je popisoval tudi zgodovino slovenskega naroda v srednjem veku in prvih stoletjih novega veka. Nanj je vplival zlasti Walter Scott, ampak je njegove motive, tehniko in slog prenesel na preprostejšo raven za kmečko ljudstvo (vpliv Levstikovega literarnega programa), pa tudi nemške kmečke povesti iz srede 19. stoletja. Njegove povesti so bile predvsem poučno-vzgojne in zabavne.

Za krizo ustvarjanja (zato tudi ni mogel dokončati romana Cvet in sad) je bila delno kriva Levstikova kritika Desetega brata. Roman, ki ga je napisal pri dvaindvajsetih, je bil namreč (kot Domen) zamišljen bolj kot družbeno zabavno čtivo za bolj izobraženega bralca tistega časa. V Kvasu se vidi vpliv Stritarjevega svetobolja, prek tega pa delno (nedognano) Goethejevega Trpljenje mladega Wertherja in Rousseaujeve Nove Eloize. Prevladuje osebno sentimentalna izpoved »/…/ – ta prihaja v roman z motivom Kvasove in Maničine ljubezni, pa tudi s tekmecem Marijanom; toda zamišljena je romantično sentimentalno brez romantične ideje, zato učinkuje papirnato/…/«, (Kos, 1975: 178) kar je skritiziral tudi Levstik. Manjka torej duhovna, psihološka globina. Kar roman odlikuje (in nadomešča pomanjkanje duhovne globine) je predvsem povezanost vaškega in graščinskega življenja, vaške posebneže in v ugodju živeče izobražence, pa tudi mračno preteklost in svetlo prihodnost. Kar ostane poučnega v romanu je splošna ideja, da dobro zmaga nad slabim. Na upad ustvarjalnosti so vplivale tudi nekatere zunanje življenjske okoliščine – prenehanje Janežičevega Slovenskega glasila, ki mu je omogočal svobodno pisateljsko življenje, časnikarsko delo za Slovenski narod, pa tudi zapletanje v politično in socialno življenje. V tem obdobju je napisal novelo Telečja pečenka.

Pozno obdobje njegovega ustvarjanja je trajalo od leta 1876 pa vse do smrti. V tem času je napisal povest Mej dvema stoloma, ki je stvarnejši prikaz ljubezenskega doživljanja in se bliža psihološkemu realizmu po zgledu Turgenjeva,  roman Doktor Zober in dramo Tugomer v Levstikovi predelavi. Nato je sledila še povest Lepa Vida, roman Rokovnjači (zaradi smrti ga je dokončal Kersnik), ki ga je napisal za Ljubljanski zvon (ustanovil ga je skupaj z Levcem, Tavčarjem in Kersnikom, ko je Stritaprenos (1)r napovedal prenehanje izdajanja literarne listine Zvon) in končno dokončal roman Cvet in sad (kot Doktor Zober precej podoben Desetem bratu). Posthumno sta bila objavljena zgodovinski roman Slovenski svetec in učitelj in drama Veronika Deseniška.

V tem obdobju je vse bolj opuščal romantično fabulistiko in vzgojno noto, da bi bile osebe psihološko bolj poglobljene in verjetne v skladu s tragičnimi usodami, v središče besedil je postavljal stvarne dogodke. Vse bolj pa se je tudi odmikal od opisovanja kmečkega življenja, bolj se je posvečal izobraženstvu, vendar stvarno – s pozornostjo na moralno načetost in slabe lastnosti. Navkljub premika od romantike je ostajal družabno pripoveden. Ravno zaradi umanjkanja vsestranske dognanosti se njegova pozna dela ne morejo primerjati z mladostnimi.

Kot pravi Kos je vrednost njegovega pripovedništva le redko umetniška v pravem pomenu besede. »Razen v Domnu, deloma v Desetem bratu in Sosedovem sinu, ter v krajših črticah z ljudsko snovjo ostaja večidel v okviru družabno zabavnega berila s poučno vzgojno tendenco, zaradi česar je večina njegovih del postala mladinsko branje. Kljub temu ima večina teh spisov poseben čar, ki izvira iz posebne zmožnosti živega predstavljanja stvarnih, pa tudi samo domišljijskih podob, in pa iz jezikovnega daru, s katerim spretno in nazorno sporoča te podobe. V tem smislu spada Jurčič med največje slovenske pripovednike.« (Kos, 1975: 181)

Tjaša Plazar

Josip Jurčič, Izbrano delo, 1974, Mladinska knjiga, Ljubljana

Janko Kos, Pregled slovenskega slovstva, 1975, DZS, Ljubljana

sliki: www.rtvslo.siwww.visitljubljana.com

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s